”Glej no, še nikoli te nisem videl; ampak danes si se sleklo pred mano, ti gosposko veličastvo, in jaz te gledam, sram te bodi!“
Zasmejal se je, nato je zažvižgal veselo koračnico in je stopal v taktu dalje, po cesti, ki se je že sušila, ko je komaj dež ponehal in se je ozrlo sonce nanjo z zaspanim, še trudnim očesom.
Ravnina se je ožila, z desne so se bližali holmi in so zagrinjali dolino z dolgimi sencami.