Gledal sem za njim in že mi je bil v grlu glas, da bi zaklical: ”Postani! Čakaj name!“
No, okrenil sem se počasi in sem šel po svoji žalostni poti, tako naravnost skozi dež in blato in pusto samoto, kakor da bi se mi bilo mudilo v paradiž ... Še on, ki je bila že smrt v njem, še on je bil odložil butaro in si je bil sam izbral cesto!