daleč (401-500)

načrti toliko bolj občuteni, ker jih je risal	daleč	od domačega kraja.Domá, kakor da so se prvine	A
se kadi tenek dim iz dimnika njune hišice.	Daleč	nad kamnito steno, ki je zaslanjala cesto, se	A
začel odvijati vrečo in se odpravljati; presneto	daleč	prihaja ponujat pomaranče tujcem, si je mislil	A
nasadov, pomaranče pa so najbrž prišle od zelo	daleč,	« je vedro, skoraj kakor sam sebi zamišljeno	A
sprejela kakor modro svetlobo in šele zelo od	daleč	in samo v odmevu kakor posledico preprostega	A
da hodi peš kilometer za kilometrom, da je	daleč	od doma, da je ujet v predor v živi skali visoko	A
čaka v pomarančnem gaju, v limoninem nasadu,	daleč	proč od hiš. »Tisti iz Latnika«, je spet slišal	A
plošča iz belih diamantov, ki se je raztezala tja	daleč	do vznožja Balda.Blesk mu je polnil sobo, tako	A
dve vzporedni penasti sledi, ki sta se šele	daleč	v daljavi združevali. Lepo si pretolkel vojsko	A
svoje ljubezni, hkrati pa obžaloval, da bo jutri	daleč.	»Ti, kako je starka strmela!« je tedaj vzkliknila	A
obenem pa je nerazsodno želel, da bi bil že	daleč	in bi hrepenel po bližini njenega telesa, ko	A
Ne. v Rimu ne sneži! Sneži	daleč,	daleč od mene.Sneži tam, pri nas, doma ...	A
Ne. v Rimu ne sneži! Sneži daleč,	daleč	od mene.Sneži tam, pri nas, doma ...	A
4) . / . / Dragi! Vem, da si nekje	daleč	tudi ti, dobri človek.Kdo ve, za kolikimi vrati	A
opaže se kadi. In vendar je vse tako lepo tam	daleč	ob Idrijci.Vsi so zdaj lepo doma.	A
zakurjeni peči, spomnite se name, ki sem tako	daleč	od vasPisal bi vam rad veliko, pa ne morem.	A
se je oglasila trobenta. Oglasila se je nekje	daleč.	Zvok je bil komaj slišen, a nenavadno čist in	A
je bilo zelo všeč. »Ha, tista s koso je še	daleč!	« se je zviška nasmehnil.»Daleč je, čeprav ji	A
koso je še daleč!« se je zviška nasmehnil. »	Daleč	je, čeprav ji že dobrih štirideset let krepko	A
trobenta je donela. Zvoki so prihajali od	daleč;	bili so komaj slišni, toda zelo jasni in prodorni	A
in se zamaknil v širokoplečati Krn, ki je tam	daleč	na koncu doline žarel v svojem belem zimskem	A
- Kam? - je ponovil Temnikar. - O, ne	daleč!	Samo v Robe ...	A
popoldanskem soncu skrivale med sadnim drevjem. Tam	daleč,	na desni, se je svetlikal pas mirne Krke, ki	A
vrbe, tri tetke, tri košate babnice. Res niso	daleč	prišle.Ko se bom potem spustil v dolino, bom	A
račka, kakor bel galeb, kakor bel labod. Tako	daleč	je, daleč tam na dnu, a kako je svetel in živ	A
bel galeb, kakor bel labod. Tako daleč je,	daleč	tam na dnu, a kako je svetel in živ!Prav res	A
»Krilni rog,« je hitro povedal Jankec. »	Daleč	se sliši.Prav do Črnega loga se sliši!«	A
Jankec, kam pa si zlezel?« je zaklicala že od	daleč.	»Gospod me nosi.«	A
prišel izza skale Martinov glas. - Pozimi se	daleč	sliši. - Daleč se sliši, - je šepetaje	A
- Pozimi se daleč sliši. -	Daleč	se sliši, - je šepetaje ponovil Temnikar in	A
misli zamaknil predse. Počasi se mu je nekje	daleč	v gluhi glavi oglasila pamet.Dolgo je kljuvala	A
Zdoma je moral. Pa ni šel	daleč.	Niti uro hoda ne.	A
niti mislil ni, da bi lahko mislil. Tam nekje	daleč	sta bila cesar in bog, ki sta imela na vasi	A
primeri s to kmetijo je bila igrača. Tako	daleč	je bilo vse.Počasi je prihajalo bliže.	A
se vrnil v Ukrajino. Toda Ukrajina je bila	daleč.	Zdaj pač ni kazalo drugega kakor pljuniti rjavo	A
odrijanovi ploščadi. In v to tišino se najprej nekje	daleč,	najbrže na Prikraju, oglasi petelin, nato pa	A
ne bo vedel povedati, kje biva’. Mati pa je	daleč,	dom je daleč in domov za mejami ne sme, odkar	A
povedati, kje biva’. Mati pa je daleč, dom je	daleč	in domov za mejami ne sme, odkar je spoznal	A
so na njih. Strmim vanje in veja se odmakne	daleč	vstran in se poleže čez grič v daljavi in čez	A
skoraj zmeraj odprta, je bila vendar ta soba zelo	daleč,	zelo tuja in nedomača, pusta in gola kakor kolodvorska	A
Zakaj pa ne? ... Kar enkrat shodi, gre - in lahko	daleč	pride.Da me razumeš!« je počasi in s precej	A
je nalil in počasi izpil. Potisnil je kozarec	daleč	od sebe in skoraj butnil v glavo Mojega Jezusa	A
hiša.467 . \/ življenja. Če bi mi kedaj tako	daleč	padli, bi si mirne duše pognali kroglo v glavo	A
protidržavni elementi, ki jih je lakota tako	daleč	vrgla ob tlak, da so se zatekli pod odrešilno	A
okrašena z začetnicami zaljubljenih parov; strmi	daleč	tja čez strehe v svet.Da, če ima človek nekje	A
oddahne se, sede spet k mizi in se zastrmi	daleč	tja čez lisaste zverižene strehe do samega neba	A
sodnika hkrati jasno pokaže ženi in ljudem, „kako	daleč	je njena nepremišljenost, njena slaba kri uničila	A
„izvirnega greha." Pa kaj bi, vse to je že	daleč	in Linika se vsega tega niti spominjati več	A
bil nekoč mlad, toda tudi od tega je že tako	daleč,	da skoraj ne more več verjeti, da je bil res	A
strogo vsak zase. Včasih pa so se celo tako	daleč	združili, da so tisto, kar so nabrali čez dan	A
Zvečer se odpravijo na morje na lov. Ko so	daleč	tam na valovih, se previdno ozro okrog sebe	A
vsi pogreznjeni. Tam nekje na koncu, jako	daleč	in vendar tako silno blizu, stoje mrki in budni	A
zublje, da je bila napolnjena s krvjo, vse tam	daleč	od Krna, od Mengor, izpod Sel, da je bila prepojena	A
»Popotnik sem,« bi dejal. »	Daleč	iz tujine sem prišel, pa bi se rad ogrel in	A
da mu po splošnem priznanju ni bilo enakega	daleč	naokoli. Kaj vse je počenjal v svoji	A
»No, sicer pa le redki kamni pridejo tako	daleč,	« je nadaljevala gora.»Veliko jih obleži v gozdu	A
kamen pa je imel srečo, da se je odtrkljal tako	daleč.	Morda ga Pologar niti ni videl, ker je obležal	A
Tudi majhen otrok nisem več. Velik otrok sem in	daleč	v svetu.In nikamor ni zame iz tega sveta tako	A
svetu. In nikamor ni zame iz tega sveta tako	daleč	kakor domov.Matere nimam več, še predno sem	A
da ga z neznansko brzino vleče nekam silno	daleč	v nepoznane kraje. Materine oči so bile	A
možgane Marije Lukše, ko je njeno oko zagledalo	daleč	tam na ovinku ceste motno piko. - Prihaja	A
Kako sem bila žalostna. Tako	daleč	so Te poslali.Pri nas je vse po starem.	A
neobrito brado in moje lase, ki mi segajo že	daleč	čez vrat?« si je mislil sam pri sebi Bernard	A
In Bog me ne kaznuje. Kaj sem tako	daleč	zavržen in propadel?Ta misel se je zapičila	A
126 . / 126 CIRIL KOSMAČ . / . \/ . / nekje	daleč	v mojem spominu.Zato tega srečanja nisem bil	A
hodila v župnišče, toda da bi z gospodom šla tako	daleč,	nikakor ne!To mi že lahko verjameš!« je rekla	A
si se prisukal vse do mojega vresja. Pol ure	daleč,	pol urice.In po tej senčici!	A
dober, temveč da je v svoji dobroti šel tako	daleč,	da je bil že norcu podoben, kakor pravijo pri	A
plevel«, ki ga je zasejala vojska, in ga odnašala	daleč	od njive, za gosto živo mejo samotnega Rejčevega	A
spoštljivosti do mame so stale ob steni, od	daleč	gledale Justino in njenega otroka, smrkale,	A
kadetova mati in se pognala po stezi. Toda	daleč	ni prišla.Opešala je že na skali nad hišo.	A
hribovce, posebno za tiste, ki nikdar ne gredo	daleč	iz naše gorate dežele, pa je Modrijanov travnik	A
Drugič pa, Boženina bajta je bila v hribu,	daleč	nad vasjo in na samem.Tam so partizani že od	A
- Na to še pomislil nisem. Grob je	daleč,	sem si rekel, tam bo na varnem.« Teta	A
oče in zet tako rekoč, pa ležeta v isti grob.	Daleč	od doma.Tukaj.	A
vina, temnih gozdov in zelenega morja je nekje	daleč	na jugu.Leži ob morju, v čarobnem delu sveta	A
ga razposajeno vrtinčil v zraku in zanašal	daleč	za ovinke.Po njivah je cvetela ajda in Martin	A
bledozelenih valovih in redke cvetice so se že od	daleč	videle v njej. Vse to je navdajalo Martina	A
na Polog in je šel. Kmetija na Pologu ni bila	daleč,	ležala je na veliki polici, dobrih deset minut	A
bil še posebno vnet, sčasoma je prišel tako	daleč,	da je začel trditi, da se je treba posluževati	A
grmovju so se oglašale ptice in sonce je bilo še	daleč.	Privihal je ovratnik, počenil na rob skale in	A
sredi zimske noči v najbolj zapuščeni gmajni. Od	daleč	se sliši pokanje bičev in klic priganjačev,	A
mahnila v kakšno zakotno kavarno in se pogovarjala	daleč	čez polnoč,kakor sta to delala v Trstu, ko sta	A
tudi ne morem hoditi, če bi se (slučajno) kam	daleč	namenil.Ali si jih kupil?«	A
Pob ga je rad poslušal. Oče je	daleč	naokoli poznal vse hiše in vse družine, njih	A
je bil takrat še na koncu sveta, skoraj tako	daleč	kakor Amerika, ali vsaj na pol poti.Tam je bila	A
obzidje pri mrtvašnici, se postavili v vrsto in od	daleč	nepremično gledali, kako so Ravničarja spuščali	A
sem stekel okrog hišnega vogla. Nisem tekel	daleč	in prav nič se nisem spraševal, kam bi s klopotcem	A
Zmeraj je žejen. In mleko mu diši pol ure	daleč.	« Temnikarica je odnesla maslo v hram	A
Dan je bil jasen in tih. Tam	daleč	v kotu je nepremično stal sivi, širokopleči	A
pogledal po dolini, to se pravi, da bi se od	daleč	ozrl na svet.To je bila njegova stara navada	A
trden in nepremičen, voda je bila izven sveta in	daleč	od sveta, prav kakor nebo; razlika je bila samo	A
sredi tega tekočega elementa, ter se od tam - od	daleč	- oziral na svet, v svojo dolino, ki je bila	A
mraz. Zgrabil sem pismo in zbežal iz družbe	daleč	na vrt.Tam sem ga odprl in bral.	A
Včasi me je prišla obiskat.	Daleč	čez hribe je prišla peš.Čez Vrata in Čepovan	A
To je bil zadnji obisk moje matere.	Daleč	je iz Slapa v Tolmin. Pred tremi leti	A
dekleta poljub in dekletu dal poljub, v tujini,	daleč	od doma.Strah me je.	A
pa so našli čez pet dni nekje v Podselih.	Daleč	ju je vleklo.Tinkino truplo je bilo baje precej	A
znaka politkomisarja odreda, bi bilo jasno, da	daleč	prekaša vse svoje tovariše.To je bivši španski	A
domači kraj, ki je tako blizu, a vendar tako	daleč,	nedosegljiv. Sova si potisne triglavanko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani