To je bil namreč Zanardelli, parnik, ki ni imel pod krmo vijaka, da bi ga poganjal, ampak ob vsakem boku kolo na lopate. S krova seveda ni bilo videti koles, a slišati je bilo šumenje vode pod nogami, za sabo pa je parnik puščal dve vzporedni penasti sledi, ki sta se šele daleč v daljavi združevali. Lepo si pretolkel vojsko, nič nisi spremenjen, je rekel parniku, ko se je spuščal v podkrovje, pregledal majhno dvorano s preprostimi lesenimi sedeži, in se spet vrnil na krov.