In ko do Kolpe prihiti, na strmem bregu obstoji. Iz vôde glas se je glasil tak žalosten in táko mil, da prime s čudno jo močjó, v globoko zvabi jo vodó. Skovir skovikati začel, nekdó pa votlo je zapel: »Če bil sem tudi reven kmet, zdaj sem pa vèndar knezov zet!«