Na glavi se je svetil florentinski slamnik, zasvetil se je še enkrat iz daljave in vse je izginilo. Kje so zdaj tisti zeleni travniki, kje je tisti svetli florentinski slamnik in kje so velike, zamišljene oči, ki sem jih videl samo enkrat in jih ne bom videl nikoli več! ... Oprosti mi, da ti poklanjam ta pol oveneli šopek z rosnimi očmi in s tako sentimentalnimi besedami, kakor sem se jih bil skoro že odvadil.