nova beseda iz Slovenije

visoko (1.101-1.200)


žalost potopljeno in namesto da bi vzdignil      visoko      črni prapor svoje bridkosti ter ga nosil križem  A
eno je hrepenenje mojega srca: uglednost. Ni      visoko      hrepenenje, poceni je ugled v tej naši dolini  A
ta prostrani svet. Mesar je imel pred hišo      visoko      skladovnico napol obtesanih hlodov.To so bile  A
gologlavi in goloroki, hlače pa smo si zavihali      visoko      do vrh stegna.Nekoč sem v gorečem hrepenenju  A
besedah angelovih. Tam nekje v podlipskih hribih,      visoko      v samoti, stoji pristava, ki ji pravijo Mavsarjev  A
Ljubljana in nad Ljubljano je sijalo sonce. Kakor      visoko      vzpet iznad močvirja, povišan v sam nebeški  A
je, odsvit večerne zarje, ki je še trepetala      visoko      gori na pobočju sivih skal, nad dremajočim,  A
tisto pobožnostjo, kakor misli jetnik na svetlo,      visoko      sonce.Učiteljev glas, plesnobni vzduh, zategnjeno  A
v Ljubljano, prav nikamor ne! Vam zvezde, to      visoko      nebo, meni ta rosna trava, meni pusti grob!  A
samoizpovedi Janeza Trdine. Tega moža povzdiguje      visoko      nad nas vse velika in lepa čednost, ki je nihče  A
Zdaj sem na vrhu; solnce je še več kot za moža      visoko.     Valovi se blišče v zlatih žarkih.   A
kako stojim pred svečano molčečim občinstvom z      visoko      vzdignjeno desnico in ljubeznipolnimi besedami  A
razprostirala od okna do postelje in je segala z      visoko      naslonico skoro do stropa.Kakor da bi se bil  A
oknu. Na nasprotni strani ulice se je dvigalo      visoko,      sivo zidovje, podobno ječi iz davnih stoletij  A
očmi naravnost nanj: kakor da se bliža tisto      visoko,      sivo poslopje, bliža, nagiba, pada počasi na  A
papirji so ležali razmetani na mizi. Sedel je      visoko      vzravnan, strmel je v stene in grizel roko z  A
po ulicah in ni čutil gladú. Postal je pred      visoko      rdečo hišo, pomislil je nekoliko, nato je stopil  A
zmerom nižje kloni glava, komaj vidim še prste      visoko      iztegnjene roke; pogreznila se je tiho, izginila  A
naočniki in rodoljubno brado vzdiga kolena posebno      visoko,      kakor da bi mél prosó.Na njegovem obrazu ni  A
dolga procesija, vsi za njim so bili obloženi;      visoko      so se vzdigale koščene roke, visoko so držale  A
obloženi; visoko so se vzdigale koščene roke,      visoko      so držale težki križ, in noge so stopale neprestano  A
ali so glasovi živih bitij, ali blodnih vešč.      Visoko      črno drevje je risalo strahotne, rogovilaste  A
mežikale so prijazno, smehljale so se mi. In      visoko      nad njimi so potrkavali zvonovi, tako daleč  A
bi se, ne videl bi nikogar, ne mislil bi; le      visoko,      črno drevje bi sanjalo krog mene svoje polnočne  A
proti svetlim nebesom od vseh strani obzorja; in      visoko      nad zvezdami je potrkavalo k velikemu blagoslovu  A
tedaj in morda samo zategadelj, ker je bila tako      visoko      nad mano. ”Vzdramite se, gospa vas kliče  A
kupoli. Od začetka se je zasvetilo samo časih      visoko      nad nami, med mestnim zidovjem, ali kmalu se  A
... Napol sem odprl oči --      visoko      tam je sijalo belo nebo, mirno in veliko, tako  A
“ Vzdramil sem se iz dremotnih sanj -- tam      visoko      je zasijalo belo nebo, ob cesti je pošumevalo  A
Pijanega sem videl nekoč človeka, ki sem cenil      visoko      njegove duševne zmožnosti.Kaj se je zgodilo  A
sem se od mladosti, zato ker je bilo sonce že      visoko.     To je bila moja dolžnost, ni bil greh.  A
tenkih, vedno nemirnih nožicah; čelo precej      visoko,      jasno in mirno; krog drobnih, dobrovoljnih oči  A
nagnil glavo nazaj, nekoliko na desno stran,      visoko      privzdigal svoji tenki nožici ter se vrtil po  A
Popolnoma je bil obupan. Sonce je stalo še      visoko      na nebu, ko sem se poslovil. Načelnik me je  A
težak in okoren. Stopil je h gruči, zamahnil je      visoko      s pestjo in je udaril hudodelca naravnost na  A
knjigami. . / . / stran 64 . / Okno je bilo      visoko,      toda skozenj je prihajalo ves dan le malo blede  A
natanko drug drugemu; redka brada jima je segala      visoko      v lica in pod privzdignjenimi obrvmi so gledale  A
častilcev celo iz mesta, -- skrivnih častilcev,      visoko      gospôdo ... Svatje gredó iz cerkve.   A
nikjer nikogar. Utica je ležala tiha in samotna;      visoko      nekjé se je bleščalo par nezagrnjenih oken   A
veliko pazil, in bridkost mu je pala na srce ... V      visoko      obokani dvorani ležé gola trupla na mrzlem belem  A
zadovoljno, hudomušno hihitanje. Gradar se je vzpel      visoko      ter obstal kakor okamenel. Švignilo je mimo  A
videl na pusto tvorniško dvorišče, za čevelj      visoko      pokrito s črnim prahom.Na postelji je ležala  A
okrogli. Cesta je zavila in se je skrila pod      visoko      leščevje, ki jo je vso zastrlo, tako da ni bilo  A
samotnega klanca; zelo širok je bil in strm, za ped      visoko      pokrit z rumenim ilovnatim prahom; na obeh straneh  A
je obšla skrivnostna groza. Mlin je visel      visoko,      kakor nad breznom.Izpod njega je curljal v globel  A
so hodile z menoj; ležal sem časih, gledal v      visoko      vejevje, in če je našel rumen žarek pot skozi  A
in mi je udarila v obraz prva težka kaplja.      Visoko      pad mano se je burno zibalo temno vejevje, streha  A
mano moje srce in išče poti ... Če gre človek      visoko      po temnih stopnicah, nato po dolgih mostovžih  A
samo okno, majhno in omreženo, je bilo tako      visoko      v zidu, da je moral stopiti na mizo, kdor je  A
razprostirajo zunaj do belih gora, o kmečki hiši z      visoko      streho in zelenimi okni, in sam je stal na pragu  A
bele gore, da stoji tam na holmu kmečka hiša z      visoko      streho in zelenimi okni; in še bolj čudno je  A
sem srečal nekoč. Šel je skozi travnike, ko je      visoko      rasla trava, njegov pogled pa je bil nemiren  A
bil lep, a vsi smo ga ljubili; čelo je bilo      visoko      in svetlo, bela lica so bila nekoliko pegasta  A
prej ni poznal, se je izlila v njegove sanje.      Visoko      med zvezdami se je ozrl in je začutil domotožje  A
Ležal sem, roke pod glavo, in sem ugledal      visoko      na zidu bledo jutranjo luč, ki je rumenela in  A
razodele usodo. ”Nič drugače, prav po starem:      visoko      si letal, zato boš nizko padel; že ovratnica  A
obrvi; desnico, črno, močno pest, je vzdigal      visoko,      ob zapestju se je bil rokav odpel in kitasta  A
tenka roka na odeji -- se mi je zdelo, da sedim      visoko      na tvojem mrtvaškem odru, ob vznožju, in tako  A
pod ščetinastimi brki, in kosti so stopile      visoko      iznad splahnelih lic.Sopel je težko, govoril  A
židani bluzi, ne v šumečem krilu; brez klobuka, z      visoko      friziranimi lasmí, v obnošenem krilu in lahki  A
utripala z dolgim, ozkim plamenom, se je kadilo      visoko      proti stropu; a ta dim ji ni bil zoprn; zdelo  A
je bila še vsa v senci, dasi je ležala precej      visoko      na obronku nizkega holma, ki se je dvigal iz  A
dišečega kadila. Izza drevja se je vzdigalo      visoko      sivo zidovje.V stolpu je zvonilo k deveti maši  A
Nekoč je prišel človek - oblečen v dolg kožuh,      visoko      kučmo na glavi - in je hotel govoriti z Mariševko  A
ko je legla noč, in se je premikala počasi.      Visoko      so strmele črne skale in nebo je bilo neizmerno  A
hladno in vlažno. Voda je bile narasla, segala je      visoko      do brega in umazani rumeni valovi so pljuskali  A
in umazani rumeni valovi so pljuskali skoro v      visoko      travo med vrbami.Klopi so bile črne in mokre  A
Vzpela se je in je gledala. Videla je      visoko,      razsvetljeno, nezagrnjeno okno in skozi okno  A
stopnicah. Železniška postaja je bila precej      visoko      nad trgom, prilepljena na hrib, ob katerem se  A
svetle oči so gledale veselo, čelo je bilo      visoko      in ploščato, kadar se je smejal, je dobil ves  A
bila obenem delavnica; na steni, durim nasproti      visoko      ogledalo v pozlačenem okvirju, svete podobena  A
ogromna peč iz zelene lončevine, blizu peči dvoje      visoko      postlanih, belo pogrnjenih postelj, na oknih  A
kakor da bi bilo z nožem razrezano, je bilo zelo      visoko.      ”Tone!“   A
šele v tem hipu zrastel iz zemlje ... Toda glej,      visoko      poslopje, in že spet drugo, in že drugo ob drugem  A
steklenimi kroglami, ki so se lesketale v soncu ...      Visoko      poslopje je ostalo zadaj, odprl se je malosvet  A
dolgočasnem jesenskem dežju je prihajal počasi      visoko      naložen voz po veliki cesti proti trgu.Vrhu  A
žepih, ovratnik kratke suknje je bil zavihal      visoko      do ušes in skrival je vanj kocinasto brado.  A
počasi za vzhodne in južne gore. Komaj za ped      visoko      je že stalo sonce nad holmi in tako je bilo  A
prijaznejša; bila je temna in hladna, košato,      visoko      leščevje jo je senčilo od obeh strani.Klanec  A
pot na osojno stran, je ležal sneg še za ped      visoko.      Spomladi, poleti in jeseni smo zahajali v  A
jablan; tam bela, napol gosposka hiša, ki gleda      visoko      in prazniško z zelenimi okni ter pravi ”Prešco  A
večer. Srce se vzdrami, vzdigne se, gre samo,      visoko,      visoko, vse polno sreče, ki ji ni mere ne imena  A
Srce se vzdrami, vzdigne se, gre samo, visoko,      visoko,      vse polno sreče, ki ji ni mere ne imena.Luči  A
Pred štalico kleče pastirji in prepevajo;      visoko      nad njimi sveti mirno zvezda repatica.Noč je  A
umite; hiše se svetijo in se smejejo. Sonce je      visoko      in veliko, vse žarko nebo trepeče v njegovi  A
da jo bodo zakopali, nasuli na rakev težko in      visoko      gomilo in da nikoli več ne bomo videli njenega  A
velikimi belimi rožami. V ozadju se je dvigalo      visoko      temno poslopje in tu pa tam se je bleščalo razsvetljeno  A
stene do daljnega obzorja in da se dviga obok      visoko      do jasnega neba ... Tod je živel svoja krasna  A
Odstranil je vegasto ograjo ter pokleknil na grob,      visoko      zaraščen s pisano travo in nerazcvelimi belimi  A
visoka temna poslopja. Iz kake kavarne ali      visoko      iz razsvetljene koncertne dvorane so prihajali  A
plaho, belo oblečeno kraljično, ki je stala      visoko      na obzidju; zelenoluskinasta žival z glavo pohotnega  A
je vzela pismo izpod klopi in ga je vzdignila      visoko.     Ubog zmečkan papir je bil, s svinčnikom popisan  A
Tam pa se je vzdignil veličasten tempelj;      visoko      je kraljevala Mati božja vsa v zlatu, in zlati  A
in je vedelo, da je že zadobilo oproščenje.      Visoko      se je že vzdignila glava, roke so se razklenile  A
To so bile sanje. Vzdignila je roko tako      visoko,      da je zasijala nanjo svetloba iz omreženega  A
je spletla v dvoje kit, čelo je bilo prosto,      visoko      belo čelo. Stopila je v sobo, teta jo je  A
široko vežo; nato sta šli po kamenitih stopnicah      visoko      navzgor in teta je naposled zazvonila pred steklenimi  A
je roka tresla; kakor plamen, ki je švignil      visoko      in vztrepetal na stenah, na črnem stropu.   A
postelje. Obraz je bil temnordeč, žile so bile      visoko      nabrekle na vratu in na čelu; usta so bila odprta  A
nerazumljivo ime, glas je bil podoben kriku ptice      visoko      v zraku. Metka je odgrnila zagrinjalo, šla  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA