nova beseda iz Slovenije
žalost potopljeno in namesto da bi vzdignil | visoko | črni prapor svoje bridkosti ter ga nosil križem | A |
eno je hrepenenje mojega srca: uglednost. Ni | visoko | hrepenenje, poceni je ugled v tej naši dolini | A |
ta prostrani svet. Mesar je imel pred hišo | visoko | skladovnico napol obtesanih hlodov.To so bile | A |
gologlavi in goloroki, hlače pa smo si zavihali | visoko | do vrh stegna.Nekoč sem v gorečem hrepenenju | A |
besedah angelovih. Tam nekje v podlipskih hribih, | visoko | v samoti, stoji pristava, ki ji pravijo Mavsarjev | A |
Ljubljana in nad Ljubljano je sijalo sonce. Kakor | visoko | vzpet iznad močvirja, povišan v sam nebeški | A |
je, odsvit večerne zarje, ki je še trepetala | visoko | gori na pobočju sivih skal, nad dremajočim, | A |
tisto pobožnostjo, kakor misli jetnik na svetlo, | visoko | sonce.Učiteljev glas, plesnobni vzduh, zategnjeno | A |
v Ljubljano, prav nikamor ne! Vam zvezde, to | visoko | nebo, meni ta rosna trava, meni pusti grob! | A |
samoizpovedi Janeza Trdine. Tega moža povzdiguje | visoko | nad nas vse velika in lepa čednost, ki je nihče | A |
Zdaj sem na vrhu; solnce je še več kot za moža | visoko. | Valovi se blišče v zlatih žarkih. | A |
kako stojim pred svečano molčečim občinstvom z | visoko | vzdignjeno desnico in ljubeznipolnimi besedami | A |
razprostirala od okna do postelje in je segala z | visoko | naslonico skoro do stropa.Kakor da bi se bil | A |
oknu. Na nasprotni strani ulice se je dvigalo | visoko, | sivo zidovje, podobno ječi iz davnih stoletij | A |
očmi naravnost nanj: kakor da se bliža tisto | visoko, | sivo poslopje, bliža, nagiba, pada počasi na | A |
papirji so ležali razmetani na mizi. Sedel je | visoko | vzravnan, strmel je v stene in grizel roko z | A |
po ulicah in ni čutil gladú. Postal je pred | visoko | rdečo hišo, pomislil je nekoliko, nato je stopil | A |
zmerom nižje kloni glava, komaj vidim še prste | visoko | iztegnjene roke; pogreznila se je tiho, izginila | A |
naočniki in rodoljubno brado vzdiga kolena posebno | visoko, | kakor da bi mél prosó.Na njegovem obrazu ni | A |
dolga procesija, vsi za njim so bili obloženi; | visoko | so se vzdigale koščene roke, visoko so držale | A |
obloženi; visoko so se vzdigale koščene roke, | visoko | so držale težki križ, in noge so stopale neprestano | A |
ali so glasovi živih bitij, ali blodnih vešč. | Visoko | črno drevje je risalo strahotne, rogovilaste | A |
mežikale so prijazno, smehljale so se mi. In | visoko | nad njimi so potrkavali zvonovi, tako daleč | A |
bi se, ne videl bi nikogar, ne mislil bi; le | visoko, | črno drevje bi sanjalo krog mene svoje polnočne | A |
proti svetlim nebesom od vseh strani obzorja; in | visoko | nad zvezdami je potrkavalo k velikemu blagoslovu | A |
tedaj in morda samo zategadelj, ker je bila tako | visoko | nad mano. ”Vzdramite se, gospa vas kliče | A |
kupoli. Od začetka se je zasvetilo samo časih | visoko | nad nami, med mestnim zidovjem, ali kmalu se | A |
... Napol sem odprl oči -- | visoko | tam je sijalo belo nebo, mirno in veliko, tako | A |
“ Vzdramil sem se iz dremotnih sanj -- tam | visoko | je zasijalo belo nebo, ob cesti je pošumevalo | A |
Pijanega sem videl nekoč človeka, ki sem cenil | visoko | njegove duševne zmožnosti.Kaj se je zgodilo | A |
sem se od mladosti, zato ker je bilo sonce že | visoko. | To je bila moja dolžnost, ni bil greh. | A |
tenkih, vedno nemirnih nožicah; čelo precej | visoko, | jasno in mirno; krog drobnih, dobrovoljnih oči | A |
nagnil glavo nazaj, nekoliko na desno stran, | visoko | privzdigal svoji tenki nožici ter se vrtil po | A |
Popolnoma je bil obupan. Sonce je stalo še | visoko | na nebu, ko sem se poslovil. Načelnik me je | A |
težak in okoren. Stopil je h gruči, zamahnil je | visoko | s pestjo in je udaril hudodelca naravnost na | A |
knjigami. . / . / stran 64 . / Okno je bilo | visoko, | toda skozenj je prihajalo ves dan le malo blede | A |
natanko drug drugemu; redka brada jima je segala | visoko | v lica in pod privzdignjenimi obrvmi so gledale | A |
častilcev celo iz mesta, -- skrivnih častilcev, | visoko | gospôdo ... Svatje gredó iz cerkve. | A |
nikjer nikogar. Utica je ležala tiha in samotna; | visoko | nekjé se je bleščalo par nezagrnjenih oken | A |
veliko pazil, in bridkost mu je pala na srce ... V | visoko | obokani dvorani ležé gola trupla na mrzlem belem | A |
zadovoljno, hudomušno hihitanje. Gradar se je vzpel | visoko | ter obstal kakor okamenel. Švignilo je mimo | A |
videl na pusto tvorniško dvorišče, za čevelj | visoko | pokrito s črnim prahom.Na postelji je ležala | A |
okrogli. Cesta je zavila in se je skrila pod | visoko | leščevje, ki jo je vso zastrlo, tako da ni bilo | A |
samotnega klanca; zelo širok je bil in strm, za ped | visoko | pokrit z rumenim ilovnatim prahom; na obeh straneh | A |
je obšla skrivnostna groza. Mlin je visel | visoko, | kakor nad breznom.Izpod njega je curljal v globel | A |
so hodile z menoj; ležal sem časih, gledal v | visoko | vejevje, in če je našel rumen žarek pot skozi | A |
in mi je udarila v obraz prva težka kaplja. | Visoko | pad mano se je burno zibalo temno vejevje, streha | A |
mano moje srce in išče poti ... Če gre človek | visoko | po temnih stopnicah, nato po dolgih mostovžih | A |
samo okno, majhno in omreženo, je bilo tako | visoko | v zidu, da je moral stopiti na mizo, kdor je | A |
razprostirajo zunaj do belih gora, o kmečki hiši z | visoko | streho in zelenimi okni, in sam je stal na pragu | A |
bele gore, da stoji tam na holmu kmečka hiša z | visoko | streho in zelenimi okni; in še bolj čudno je | A |
sem srečal nekoč. Šel je skozi travnike, ko je | visoko | rasla trava, njegov pogled pa je bil nemiren | A |
bil lep, a vsi smo ga ljubili; čelo je bilo | visoko | in svetlo, bela lica so bila nekoliko pegasta | A |
prej ni poznal, se je izlila v njegove sanje. | Visoko | med zvezdami se je ozrl in je začutil domotožje | A |
Ležal sem, roke pod glavo, in sem ugledal | visoko | na zidu bledo jutranjo luč, ki je rumenela in | A |
razodele usodo. ”Nič drugače, prav po starem: | visoko | si letal, zato boš nizko padel; že ovratnica | A |
obrvi; desnico, črno, močno pest, je vzdigal | visoko, | ob zapestju se je bil rokav odpel in kitasta | A |
tenka roka na odeji -- se mi je zdelo, da sedim | visoko | na tvojem mrtvaškem odru, ob vznožju, in tako | A |
pod ščetinastimi brki, in kosti so stopile | visoko | iznad splahnelih lic.Sopel je težko, govoril | A |
židani bluzi, ne v šumečem krilu; brez klobuka, z | visoko | friziranimi lasmí, v obnošenem krilu in lahki | A |
utripala z dolgim, ozkim plamenom, se je kadilo | visoko | proti stropu; a ta dim ji ni bil zoprn; zdelo | A |
je bila še vsa v senci, dasi je ležala precej | visoko | na obronku nizkega holma, ki se je dvigal iz | A |
dišečega kadila. Izza drevja se je vzdigalo | visoko | sivo zidovje.V stolpu je zvonilo k deveti maši | A |
Nekoč je prišel človek - oblečen v dolg kožuh, | visoko | kučmo na glavi - in je hotel govoriti z Mariševko | A |
ko je legla noč, in se je premikala počasi. | Visoko | so strmele črne skale in nebo je bilo neizmerno | A |
hladno in vlažno. Voda je bile narasla, segala je | visoko | do brega in umazani rumeni valovi so pljuskali | A |
in umazani rumeni valovi so pljuskali skoro v | visoko | travo med vrbami.Klopi so bile črne in mokre | A |
Vzpela se je in je gledala. Videla je | visoko, | razsvetljeno, nezagrnjeno okno in skozi okno | A |
stopnicah. Železniška postaja je bila precej | visoko | nad trgom, prilepljena na hrib, ob katerem se | A |
svetle oči so gledale veselo, čelo je bilo | visoko | in ploščato, kadar se je smejal, je dobil ves | A |
bila obenem delavnica; na steni, durim nasproti | visoko | ogledalo v pozlačenem okvirju, svete podobena | A |
ogromna peč iz zelene lončevine, blizu peči dvoje | visoko | postlanih, belo pogrnjenih postelj, na oknih | A |
kakor da bi bilo z nožem razrezano, je bilo zelo | visoko. | ”Tone!“ | A |
šele v tem hipu zrastel iz zemlje ... Toda glej, | visoko | poslopje, in že spet drugo, in že drugo ob drugem | A |
steklenimi kroglami, ki so se lesketale v soncu ... | Visoko | poslopje je ostalo zadaj, odprl se je malosvet | A |
dolgočasnem jesenskem dežju je prihajal počasi | visoko | naložen voz po veliki cesti proti trgu.Vrhu | A |
žepih, ovratnik kratke suknje je bil zavihal | visoko | do ušes in skrival je vanj kocinasto brado. | A |
počasi za vzhodne in južne gore. Komaj za ped | visoko | je že stalo sonce nad holmi in tako je bilo | A |
prijaznejša; bila je temna in hladna, košato, | visoko | leščevje jo je senčilo od obeh strani.Klanec | A |
pot na osojno stran, je ležal sneg še za ped | visoko. | Spomladi, poleti in jeseni smo zahajali v | A |
jablan; tam bela, napol gosposka hiša, ki gleda | visoko | in prazniško z zelenimi okni ter pravi ”Prešco | A |
večer. Srce se vzdrami, vzdigne se, gre samo, | visoko, | visoko, vse polno sreče, ki ji ni mere ne imena | A |
Srce se vzdrami, vzdigne se, gre samo, visoko, | visoko, | vse polno sreče, ki ji ni mere ne imena.Luči | A |
Pred štalico kleče pastirji in prepevajo; | visoko | nad njimi sveti mirno zvezda repatica.Noč je | A |
umite; hiše se svetijo in se smejejo. Sonce je | visoko | in veliko, vse žarko nebo trepeče v njegovi | A |
da jo bodo zakopali, nasuli na rakev težko in | visoko | gomilo in da nikoli več ne bomo videli njenega | A |
velikimi belimi rožami. V ozadju se je dvigalo | visoko | temno poslopje in tu pa tam se je bleščalo razsvetljeno | A |
stene do daljnega obzorja in da se dviga obok | visoko | do jasnega neba ... Tod je živel svoja krasna | A |
Odstranil je vegasto ograjo ter pokleknil na grob, | visoko | zaraščen s pisano travo in nerazcvelimi belimi | A |
visoka temna poslopja. Iz kake kavarne ali | visoko | iz razsvetljene koncertne dvorane so prihajali | A |
plaho, belo oblečeno kraljično, ki je stala | visoko | na obzidju; zelenoluskinasta žival z glavo pohotnega | A |
je vzela pismo izpod klopi in ga je vzdignila | visoko. | Ubog zmečkan papir je bil, s svinčnikom popisan | A |
Tam pa se je vzdignil veličasten tempelj; | visoko | je kraljevala Mati božja vsa v zlatu, in zlati | A |
in je vedelo, da je že zadobilo oproščenje. | Visoko | se je že vzdignila glava, roke so se razklenile | A |
To so bile sanje. Vzdignila je roko tako | visoko, | da je zasijala nanjo svetloba iz omreženega | A |
je spletla v dvoje kit, čelo je bilo prosto, | visoko | belo čelo. Stopila je v sobo, teta jo je | A |
široko vežo; nato sta šli po kamenitih stopnicah | visoko | navzgor in teta je naposled zazvonila pred steklenimi | A |
je roka tresla; kakor plamen, ki je švignil | visoko | in vztrepetal na stenah, na črnem stropu. | A |
postelje. Obraz je bil temnordeč, žile so bile | visoko | nabrekle na vratu in na čelu; usta so bila odprta | A |
nerazumljivo ime, glas je bil podoben kriku ptice | visoko | v zraku. Metka je odgrnila zagrinjalo, šla | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |