nova beseda iz Slovenije
ni nehal, temveč privzdignil je nenadoma tako | visoko, | da se je prekopicnila vsa dolina šentflorjanska | A |
odskočil. Zakaj črni netopir se je bil nenadoma | visoko | vzdignil, vzrasel je in se je nameril naravnost | A |
več! Kadar se mu je zdelo, da stoji dovolj | visoko, | razgrnile so mu nenasitne želje že cel svet | A |
je molk. Cesta je široka, na obeh straneh je | visoko | ograjena z belimkamenjem; in vsenaokoli planota | A |
žvižgom in z ledeno silo zapuhal v obraz. | Visoko | gori v hribu se je svetila luč, in par temnih | A |
Tabulo in njegovo soprogo. On je hodil po tlaku | visoko | vzravnan, z mirnimi, enakomernimi koraki; na | A |
sentimentalnimi pogledi v ”bledo luno, sanjajočo | visoko | na sinjem nebu“, niti ne piše zvečer pred motno | A |
malo naprej, levo roko v bok uprto, a desno | visoko | dvignjeno ...Jaz govorim, govorim ... a ljudje gledajo | A |
o petnajstletnici.“ Muden privzdigne obrvi | visoko | in odgovori z dostojanstvom in počasi: ”Jaz | A |
Letele so v jasnem loku, vtomer, vonomer, | visoko, | nizko, blizu, daleč; doma ni bilo nikjer, nikjer | A |
stran 125 . / Farani so ga videli, ko je sedel | visoko | na senenem vozu ter se prijazno razgledoval | A |
Voz se je zibal, ker je bil za dvoje sežnjev | visoko | nametan, župnik pa je jahal na žrdi kakor na | A |
dolgimi koraki in privzdigal je ramena nenavadno | visoko; | to mu je ostalo od ponižne hoje po pisarnah | A |
zamahovali z rokami; kadar so dvignili kozarce v | visoko | iztegnjenih rokah, je nastal hrup po dvorani | A |
skrilo za kratek hip; toda na zahodu je plamtelo | visoko, | skoro do srede neba.Ni še ugasnila svetloba | A |
plavale z razkošjem po teh jasnih valovih. | Visoko | vzravnan, glavo pokonci, s široko odprtimi očmi | A |
rosno in megleno, komaj da se je v rosni kaplji | visoko | v vejevju zabliskal prvi žarek.Prišla si, v | A |
je roke predse po mizi in je sklonil glavo z | visoko | črno kučmo. ”Sam sem, ljudje božji, zato | A |
razločil Andrejca, kakor da bi ga videl podnevi. | Visoko | črno kučmo, dolgo suknjo, vso že povaljano in | A |
Ko je vstopil Luka, je vzdignil sodnik obrvi | visoko | in je pogledal ves osupel. ”Kdo je to? | A |
izginil za oglom kakor senca. Hodil je urno, | visoko | je privzdigal kolena in rame, ovratnik je imel | A |
srce, ker je nenadoma razločilo v megli tisto | visoko | črno senco in ker so plaho ugasovale vesele | A |
srce in jaz čutim, da plava njih duša nad mano, | visoko | gori nad zvezdami, kjer ni več nikakih skrbij | A |
najmanjšega oblačka, - in vspenjalo se je tako | visoko | ... visoko, kakor bi hrepenelo vsak trenotek vedno | A |
oblačka, - in vspenjalo se je tako visoko ... | visoko, | kakor bi hrepenelo vsak trenotek vedno dalje | A |
mano in zdaj je ugibal, kakó bi si zapel suknjo | visoko | do vratu.Sedel je pri drugi mizi z dvema starcema | A |
dolgočasne, nerazumljive knjige. ”Ali je sonce | visoko | nad mano, Manica?“ ”Oj, kako visoko!“ | A |
je sonce visoko nad mano, Manica?“ ”Oj, kako | visoko! | “ ”In lepo.“ | A |
svetlorumeni plamen je zdaj pa zdaj zasikal | visoko | kvišku, potem pa se zapet nagibal v stran in | A |
in takoj nama je zasopel v lica hladen mrak. | Visoko | do neba se je vzpenjalo navpično, sivo skalovje | A |
obraz, potegnil je iz pipe in je puhnil dim | visoko | v zrak. ”Jakob?“ | A |
Komaj sem sedel za mizo, je prinesla dekla | visoko | steklenico vina. ”T jsnobesea19 jtie | A |
slišala in tudi bi ga ne bila videla. Voz je bil | visoko | obložen z vrečami, spredaj je sedel čokat, postaren | A |
se je domislil Peter. Zavila sva v klanec; | visoko | nad vasjó, vrhu klanca, je samevala že med lazi | A |
redka, mahovita brada mu je poganjala po obrazu, | visoko | v lice.Njegovega resničnega imena nisem vedel | A |
linami in sajasto strešico, kakor da bi nosil | visoko | črno kučmo; na drugi strani se je tiščalo skupaj | A |
nisem mislil. Oči - velika dva temna kresova, | visoko | plapolajoča v daljavi, za večernimi sencami | A |
odkidan samo tik ob zidu, na cesti sami je segel | visoko | čez kolena; Marko ga je gazil.Podil bi se vriskajoč | A |
hipu, ko so se odprle duri nastežaj in se je | visoko | pred njim zasvetilo dvoje rdečih oči, je ugledal | A |
Trojice v Tičnico. Vroč dan je bil; nebo čisto, | visoko | razpeto, mirno v svojem sončnem sijaju.Stopali | A |
komaj še sto. Zdelo se mu je, da že vidi tam | visoko | črno hišo, strme stopnice, mrzlo, gluho izbo | A |
ljubim ženske, da ljubim tisto zvezdo, ki sije | visoko | nad vsemi, ali da ljubim sonce samo.Daleč so | A |
razpolago ...“ Zazdela se mu je, da raste pred njim | visoko | ... visoko, ponosna in nedolžna ...Obrnila se je | A |
Zazdela se mu je, da raste pred njim visoko ... | visoko, | ponosna in nedolžna ...Obrnila se je od njega | A |
na izprehod? Zdaj je hladneje; sonce je že | visoko | na strehi ...“ Vrnila sta se v veliko sobo | A |
obrobljenimi očmi trdo in zasmehovalno. Njegovo | visoko, | obokano čelo, ki se je izgubljalo v zgodnjo | A |
razvila naša umetnost, . / . / stran 22 . / kako | visoko | smo se povzdignili v različnih strokah znanosti | A |
si moreš le misliti, da bi se kdaj povzpel na | visoko, | če bi imel še toliko resnične moči?Ne more se | A |
Še tisti dan je iskal ateljé in našel ga je | visoko | gori v predmestju, v podstrešju štirinadstropne | A |
tisto čudovito zemljo, a misli, - kako so misli | visoko | in daleč, in sanje čisto tuje, napojene s tujo | A |
razpete od gozda in travnikov . / . / stran 63 . / | visoko | do neba, so zapele na glas zmagoslavno pesem | A |
pred njo velik, imeniten, da bi jo vzdignil | visoko | k sebi, bogat, da bi jo obdaroval.In v tem času | A |
humoristične umetnosti. Pogledal je tisto žensko, | visoko | in vitko, z nekoliko privzdignjenim ozkim nosom | A |
škrjanca, kadar se dvigne s polja in trepeče | visoko | pod nebom, pijan od sonca, od pomladi in od | A |
med tistimi ljudmi, ki so se bili dokopali že | visoko | po zlati lestvici, ki so bili otresli prah od | A |
človeka šele napravi človeka in kar ga povzdigne | visoko | nad vse pozemske neumnosti, je modrost.Kako | A |
veselo, jasno, popolnoma je bil prezrl tisto | visoko | razbočeno, uporno in samozavestno profilno črto | A |
bile razmaknjene. Polumrak je bil v dvorani; | visoko | od stropa je motno svetila zastrta luč, tako | A |
zastrta luč z višine - kakor da je dvorana nekje | visoko, | daleč v praznoti, za tisoč milj odmaknjena od | A |
življenje, ki je prepevalo s škrjanci in s soncem | visoko | pod nebom, se ni še dotikalo tal. Pavla je | A |
se tresle in so se nižale. Sonce je bilo zelo | visoko | na nebu, svetilo se ji je izza drevja v oči | A |
ter ostala tam tiho in nepremično, suho telo | visoko | zravnano, roké oprte ob sončnik. Človek z | A |
jako ljubim kurioznosti ...“ Sedela je še zmerom | visoko | vzravnana na svojem mestu.Oči so gledale mirno | A |
Greben je vzel pipo iz ust in je privzdignil | visoko | rdeče obrvi. Krničar pa se ni bil začudil | A |
Vleče se vedno bolj navkreber; na straneh rase | visoko | leševje, a daleč naokoli se širijo lazi in majhni | A |
mlada volja, s silnimi perotmi se je vzdignila | visoko | nad močvirje, zmagoslavni prihodnosti naproti | A |
in lilije vonj se je vzdigal v težkih oblakih | visoko | v jablane.Ali kakor tudi so puhteli visoko blagodiše | A |
visoko v jablane. Ali kakor tudi so puhteli | visoko | blagodišeči oblaki iz belih gred, vendar je | A |
da se pogovarjajo vrbe. Okno se je svetilo | visoko | za vrbami in v luči se je zibala senca. Popotnik | A |
In vendar je skoro prijetno poslušati, kako | visoko | je povzdignil umetnost laži in hinavščine.Da | A |
* Ob gozdni stezi, na prostrani jasi, | visoko | nad temnimi bori je stala samotna nizka koča | A |
124 . / Šele ko sem bil stopil iz te doline | visoko | v hrib, sem te ugledal in sem te objel; dolina | A |
med vejami se je časih zasvetilo nebo, čudno | visoko, | kakor da se je bilo nenadoma vzdignilo v neizmerne | A |
tesno k sebi; zdelo se ji je, da jo je vzdignil | visoko | in da ne čuti več poti pod nogami. ”Dioniz | A |
toda mesec jima je svetil, kakor da sta hodila | visoko | med vrhovi; zamolklo je šumelo pod njima in | A |
Dioniz!“ . / . / stran 130 . / Vzdignila sta se | visoko, | dvoje silnih črnih netopirjev nad gozdom, v | A |
so se bori. Tedaj se je vzdignilo iz gozda | visoko | v zrak, zafrfotale, razprostrle so se silne | A |
prebledel; spoznal je obraz, ki se je bil zasvetil | visoko | v zraku, v svetli mesečini. * Dacar | A |
zgrudil; spoznal je obraz, ki se je bil zasvetil | visoko | v zraku v svetli mesečini. Tone in Manca sta | A |
mogočno jezero svetlobe, peneče se in vriskajoče | visoko | nazaj do nebes. ”Te Deum laudamus!“ | A |
vsenaokoli drugega nič, nego zamolklo sopenje ter | visoko | na strehi gruljenje zaljubljenega goloba.Dekan | A |
nekje v gozdu, sama in ponoči: dež bije tam | visoko | ob črno listje in za deblom čaka smrt. | A |
daljave kličejo, pozdravljajo. Zvonilo je poldne; | visoko, | visoko nad mestnim šumom je prepevalo tiho, | A |
kličejo, pozdravljajo. Zvonilo je poldne; visoko, | visoko | nad mestnim šumom je prepevalo tiho, trepetaje | A |
skrita med vrtovi. Zapadel je sneg za tri čevlje | visoko; | Maricelj ga je gazil nacelo ob polu sedmih zjutraj | A |
silno prestrašil. Ležal je v tuji izbi, na | visoko | postlani otomani.Okno je bilo z rdečim zagrinjalom | A |
narahlo odgrnil zagrinjalo; okno je bilo precej | visoko | in je šlo na vrt. ”Če bi skočil, bi padel | A |
sama gospa Francka, v roki skodelico kave z | visoko | belo smetano in velik kos rumene potice. | A |
drobnimi lučmi je mežikala k njima. Zaukalo je | visoko | v hrib, razlegla se je fantovska pesem.Obema | A |
napotila tja, kamor je list veleval. Prišla je v | visoko, | čisto novo, gosposko hišo; skoraj si ni upala | A |
Nato je z umerjenim korakom stopil k študentu, | visoko | je vzdignil desnico ter je udaril v prebledeli | A |
izvije svetlo jutro, in brezna ni več, in nebo je | visoko | in na nebu je sonce in pod soncem je ravna bela | A |
radost, preko gore smrti drži cesta v življenje. | Visoko | do neba se je vzdignilo znamenje in vse trudne | A |
je zagledal Vid v njene ustnice, ki so bile | visoko | vzbočene in temnordeče. ”Lepo nevesto si | A |
je zapela pesem o ljubezni ter se vzdignila | visoko, | so šle njegove misli z njo. Dvoje temnih | A |
sanjah, zato da bi se ne odprlo nikoli več ... | Visoko | se je vzdignila pesem, vse njegovo hrepenenje | A |
ne pozna! ... Ta Rozalija je idealna ženska ... | visoko | misli, umetnike ljubi in pesnike spoštuje in | A |
in spodoben človek. Tudi on je pisal dnevnik, | visoko | je mislil in črno se je oblačil; celo verze | A |
pozdravljalo iz njega. Grivar je vzkriknil, | visoko | je vzdignil fanta, kakor je bil blaten. | A |
imel obnošen cilinder, nosil ga je postrani, | visoko | nad čelom; oblečen je bil v črno suknjo s škrici | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |