nova beseda iz Slovenije

visoko (1.301-1.400)


ni nehal, temveč privzdignil je nenadoma tako      visoko,      da se je prekopicnila vsa dolina šentflorjanska  A
odskočil. Zakaj črni netopir se je bil nenadoma      visoko      vzdignil, vzrasel je in se je nameril naravnost  A
več! Kadar se mu je zdelo, da stoji dovolj      visoko,      razgrnile so mu nenasitne želje že cel svet  A
je molk. Cesta je široka, na obeh straneh je      visoko      ograjena z belimkamenjem; in vsenaokoli planota  A
žvižgom in z ledeno silo zapuhal v obraz.      Visoko      gori v hribu se je svetila luč, in par temnih  A
Tabulo in njegovo soprogo. On je hodil po tlaku      visoko      vzravnan, z mirnimi, enakomernimi koraki; na  A
sentimentalnimi pogledi v ”bledo luno, sanjajočo      visoko      na sinjem nebu“, niti ne piše zvečer pred motno  A
malo naprej, levo roko v bok uprto, a desno      visoko      dvignjeno ...Jaz govorim, govorim ... a ljudje gledajo  A
o petnajstletnici.“ Muden privzdigne obrvi      visoko      in odgovori z dostojanstvom in počasi: ”Jaz  A
Letele so v jasnem loku, vtomer, vonomer,      visoko,      nizko, blizu, daleč; doma ni bilo nikjer, nikjer  A
stran 125 . / Farani so ga videli, ko je sedel      visoko      na senenem vozu ter se prijazno razgledoval  A
Voz se je zibal, ker je bil za dvoje sežnjev      visoko      nametan, župnik pa je jahal na žrdi kakor na  A
dolgimi koraki in privzdigal je ramena nenavadno      visoko;      to mu je ostalo od ponižne hoje po pisarnah  A
zamahovali z rokami; kadar so dvignili kozarce v      visoko      iztegnjenih rokah, je nastal hrup po dvorani  A
skrilo za kratek hip; toda na zahodu je plamtelo      visoko,      skoro do srede neba.Ni še ugasnila svetloba  A
plavale z razkošjem po teh jasnih valovih.      Visoko      vzravnan, glavo pokonci, s široko odprtimi očmi  A
rosno in megleno, komaj da se je v rosni kaplji      visoko      v vejevju zabliskal prvi žarek.Prišla si, v  A
je roke predse po mizi in je sklonil glavo z      visoko      črno kučmo. ”Sam sem, ljudje božji, zato  A
razločil Andrejca, kakor da bi ga videl podnevi.      Visoko      črno kučmo, dolgo suknjo, vso že povaljano in  A
Ko je vstopil Luka, je vzdignil sodnik obrvi      visoko      in je pogledal ves osupel. ”Kdo je to?  A
izginil za oglom kakor senca. Hodil je urno,      visoko      je privzdigal kolena in rame, ovratnik je imel  A
srce, ker je nenadoma razločilo v megli tisto      visoko      črno senco in ker so plaho ugasovale vesele  A
srce in jaz čutim, da plava njih duša nad mano,      visoko      gori nad zvezdami, kjer ni več nikakih skrbij  A
najmanjšega oblačka, - in vspenjalo se je tako      visoko      ... visoko, kakor bi hrepenelo vsak trenotek vedno  A
oblačka, - in vspenjalo se je tako visoko ...      visoko,      kakor bi hrepenelo vsak trenotek vedno dalje  A
mano in zdaj je ugibal, kakó bi si zapel suknjo      visoko      do vratu.Sedel je pri drugi mizi z dvema starcema  A
dolgočasne, nerazumljive knjige. ”Ali je sonce      visoko      nad mano, Manica?“ ”Oj, kako visoko!“   A
je sonce visoko nad mano, Manica?“ ”Oj, kako      visoko!     “ ”In lepo.“   A
svetlorumeni plamen je zdaj pa zdaj zasikal      visoko      kvišku, potem pa se zapet nagibal v stran in  A
in takoj nama je zasopel v lica hladen mrak.      Visoko      do neba se je vzpenjalo navpično, sivo skalovje  A
obraz, potegnil je iz pipe in je puhnil dim      visoko      v zrak. ”Jakob?“   A
Komaj sem sedel za mizo, je prinesla dekla      visoko      steklenico vina. ”T jsnobesea19 jtie  A
slišala in tudi bi ga ne bila videla. Voz je bil      visoko      obložen z vrečami, spredaj je sedel čokat, postaren  A
se je domislil Peter. Zavila sva v klanec;      visoko      nad vasjó, vrhu klanca, je samevala že med lazi  A
redka, mahovita brada mu je poganjala po obrazu,      visoko      v lice.Njegovega resničnega imena nisem vedel  A
linami in sajasto strešico, kakor da bi nosil      visoko      črno kučmo; na drugi strani se je tiščalo skupaj  A
nisem mislil. Oči - velika dva temna kresova,      visoko      plapolajoča v daljavi, za večernimi sencami  A
odkidan samo tik ob zidu, na cesti sami je segel      visoko      čez kolena; Marko ga je gazil.Podil bi se vriskajoč  A
hipu, ko so se odprle duri nastežaj in se je      visoko      pred njim zasvetilo dvoje rdečih oči, je ugledal  A
Trojice v Tičnico. Vroč dan je bil; nebo čisto,      visoko      razpeto, mirno v svojem sončnem sijaju.Stopali  A
komaj še sto. Zdelo se mu je, da že vidi tam      visoko      črno hišo, strme stopnice, mrzlo, gluho izbo  A
ljubim ženske, da ljubim tisto zvezdo, ki sije      visoko      nad vsemi, ali da ljubim sonce samo.Daleč so  A
razpolago ...“ Zazdela se mu je, da raste pred njim      visoko      ... visoko, ponosna in nedolžna ...Obrnila se je  A
Zazdela se mu je, da raste pred njim visoko ...      visoko,      ponosna in nedolžna ...Obrnila se je od njega  A
na izprehod? Zdaj je hladneje; sonce je že      visoko      na strehi ...“ Vrnila sta se v veliko sobo  A
obrobljenimi očmi trdo in zasmehovalno. Njegovo      visoko,      obokano čelo, ki se je izgubljalo v zgodnjo  A
razvila naša umetnost, . / . / stran 22 . / kako      visoko      smo se povzdignili v različnih strokah znanosti  A
si moreš le misliti, da bi se kdaj povzpel na      visoko,      če bi imel še toliko resnične moči?Ne more se  A
Še tisti dan je iskal ateljé in našel ga je      visoko      gori v predmestju, v podstrešju štirinadstropne  A
tisto čudovito zemljo, a misli, - kako so misli      visoko      in daleč, in sanje čisto tuje, napojene s tujo  A
razpete od gozda in travnikov . / . / stran 63 . /      visoko      do neba, so zapele na glas zmagoslavno pesem  A
pred njo velik, imeniten, da bi jo vzdignil      visoko      k sebi, bogat, da bi jo obdaroval.In v tem času  A
humoristične umetnosti. Pogledal je tisto žensko,      visoko      in vitko, z nekoliko privzdignjenim ozkim nosom  A
škrjanca, kadar se dvigne s polja in trepeče      visoko      pod nebom, pijan od sonca, od pomladi in od  A
med tistimi ljudmi, ki so se bili dokopali že      visoko      po zlati lestvici, ki so bili otresli prah od  A
človeka šele napravi človeka in kar ga povzdigne      visoko      nad vse pozemske neumnosti, je modrost.Kako  A
veselo, jasno, popolnoma je bil prezrl tisto      visoko      razbočeno, uporno in samozavestno profilno črto  A
bile razmaknjene. Polumrak je bil v dvorani;      visoko      od stropa je motno svetila zastrta luč, tako  A
zastrta luč z višine - kakor da je dvorana nekje      visoko,      daleč v praznoti, za tisoč milj odmaknjena od  A
življenje, ki je prepevalo s škrjanci in s soncem      visoko      pod nebom, se ni še dotikalo tal. Pavla je  A
se tresle in so se nižale. Sonce je bilo zelo      visoko      na nebu, svetilo se ji je izza drevja v oči  A
ter ostala tam tiho in nepremično, suho telo      visoko      zravnano, roké oprte ob sončnik. Človek z  A
jako ljubim kurioznosti ...“ Sedela je še zmerom      visoko      vzravnana na svojem mestu.Oči so gledale mirno  A
Greben je vzel pipo iz ust in je privzdignil      visoko      rdeče obrvi. Krničar pa se ni bil začudil  A
Vleče se vedno bolj navkreber; na straneh rase      visoko      leševje, a daleč naokoli se širijo lazi in majhni  A
mlada volja, s silnimi perotmi se je vzdignila      visoko      nad močvirje, zmagoslavni prihodnosti naproti  A
in lilije vonj se je vzdigal v težkih oblakih      visoko      v jablane.Ali kakor tudi so puhteli visoko blagodiše  A
visoko v jablane. Ali kakor tudi so puhteli      visoko      blagodišeči oblaki iz belih gred, vendar je  A
da se pogovarjajo vrbe. Okno se je svetilo      visoko      za vrbami in v luči se je zibala senca. Popotnik  A
In vendar je skoro prijetno poslušati, kako      visoko      je povzdignil umetnost laži in hinavščine.Da  A
* Ob gozdni stezi, na prostrani jasi,      visoko      nad temnimi bori je stala samotna nizka koča  A
124 . / Šele ko sem bil stopil iz te doline      visoko      v hrib, sem te ugledal in sem te objel; dolina  A
med vejami se je časih zasvetilo nebo, čudno      visoko,      kakor da se je bilo nenadoma vzdignilo v neizmerne  A
tesno k sebi; zdelo se ji je, da jo je vzdignil      visoko      in da ne čuti več poti pod nogami. ”Dioniz  A
toda mesec jima je svetil, kakor da sta hodila      visoko      med vrhovi; zamolklo je šumelo pod njima in  A
Dioniz!“ . / . / stran 130 . / Vzdignila sta se      visoko,      dvoje silnih črnih netopirjev nad gozdom, v  A
so se bori. Tedaj se je vzdignilo iz gozda      visoko      v zrak, zafrfotale, razprostrle so se silne  A
prebledel; spoznal je obraz, ki se je bil zasvetil      visoko      v zraku, v svetli mesečini. * Dacar  A
zgrudil; spoznal je obraz, ki se je bil zasvetil      visoko      v zraku v svetli mesečini. Tone in Manca sta  A
mogočno jezero svetlobe, peneče se in vriskajoče      visoko      nazaj do nebes. ”Te Deum laudamus!“   A
vsenaokoli drugega nič, nego zamolklo sopenje ter      visoko      na strehi gruljenje zaljubljenega goloba.Dekan  A
nekje v gozdu, sama in ponoči: dež bije tam      visoko      ob črno listje in za deblom čaka smrt.   A
daljave kličejo, pozdravljajo. Zvonilo je poldne;      visoko,      visoko nad mestnim šumom je prepevalo tiho,  A
kličejo, pozdravljajo. Zvonilo je poldne; visoko,      visoko      nad mestnim šumom je prepevalo tiho, trepetaje  A
skrita med vrtovi. Zapadel je sneg za tri čevlje      visoko;      Maricelj ga je gazil nacelo ob polu sedmih zjutraj  A
silno prestrašil. Ležal je v tuji izbi, na      visoko      postlani otomani.Okno je bilo z rdečim zagrinjalom  A
narahlo odgrnil zagrinjalo; okno je bilo precej      visoko      in je šlo na vrt. ”Če bi skočil, bi padel  A
sama gospa Francka, v roki skodelico kave z      visoko      belo smetano in velik kos rumene potice.   A
drobnimi lučmi je mežikala k njima. Zaukalo je      visoko      v hrib, razlegla se je fantovska pesem.Obema  A
napotila tja, kamor je list veleval. Prišla je v      visoko,      čisto novo, gosposko hišo; skoraj si ni upala  A
Nato je z umerjenim korakom stopil k študentu,      visoko      je vzdignil desnico ter je udaril v prebledeli  A
izvije svetlo jutro, in brezna ni več, in nebo je      visoko      in na nebu je sonce in pod soncem je ravna bela  A
radost, preko gore smrti drži cesta v življenje.      Visoko      do neba se je vzdignilo znamenje in vse trudne  A
je zagledal Vid v njene ustnice, ki so bile      visoko      vzbočene in temnordeče. ”Lepo nevesto si  A
je zapela pesem o ljubezni ter se vzdignila      visoko,      so šle njegove misli z njo. Dvoje temnih  A
sanjah, zato da bi se ne odprlo nikoli več ...      Visoko      se je vzdignila pesem, vse njegovo hrepenenje  A
ne pozna! ... Ta Rozalija je idealna ženska ...      visoko      misli, umetnike ljubi in pesnike spoštuje in  A
in spodoben človek. Tudi on je pisal dnevnik,      visoko      je mislil in črno se je oblačil; celo verze  A
pozdravljalo iz njega. Grivar je vzkriknil,      visoko      je vzdignil fanta, kakor je bil blaten.   A
imel obnošen cilinder, nosil ga je postrani,      visoko      nad čelom; oblečen je bil v črno suknjo s škrici  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA