nova beseda iz Slovenije
Stopil je na prste, dvignil iztegnjene roke | visoko | glavo in se pretegnil.Videti je bilo, kakor | A |
enkrat obšel drevje okrog sebe, ozrl se je na | visoko, | bledo nebo, prestopil se je po topli travi in | A |
prikrov. Njegovemu očetu je zastala sapa, | visoko | dvignjeni stol se mu je izmuznil iz rok in se | A |
sušijo, obračajo, zgrabljajo, plástijo, mečejo na | visoko | naložene, škripajoče vozove ...Spredaj vpreženi | A |
zvonca na polrazpadlem grajskem stolpu, ki je | visoko | z Gradišča, stražarju podoben, strmel v dolino | A |
raztresenemu okostju davno poginulega velikana. | Visoko | nad vrhovi mračnih smrek in macesnov so trepetale | A |
uzrl pred seboj speče hiše starodavnega trga. | Visoko | nad vegastimi strehami se je šopirila graščina | A |
pred hišo in gledali na zvezde, prikovane na | visoko | nebo, ali pa na Zalesje z njegovo razpršeno | A |
logarija, tam je bil Muskadov dom, daleč od ljudi, | visoko | nad dolino, kar pa njega ni dosti motilo, saj | A |
prignal na pašnik, je izpustil kravo in sedel pod | visoko, | z zelenimi plodovi bogato obloženo tepko ter | A |
duši. Slavonska šuma je pomenila za Gradnika | visoko | šolo, ki jo je moral uspešno končati, če se | A |
dvajsetih korakih skoraj brez prehoda razširil v žrd | visoko | votlino.Izpod stropa so iz velike luknje bruhali | A |
stropniškim pastirjem, zleknjenim na travi, | visoko | po Smodivnkom, v bližini grmečega slapu, nad | A |
trumo pristašev, prijateljev in znancev! Kako | visoko | je nad njim, nad njimi vsemi ...In Lovrekove ustnice | A |
vlačja je oklepal skalno ploščad, poraslo z | visoko, | toda redko planinsko travo in šopi živobarvnih | A |
odgovor in pritrdilo je poletela trojica raket | visoko | pod nebeški obok, kjer se je druga za drugo | A |
vhoda v grajsko podzemlje. Logarija je bila | visoko | v hribih, daleč od ljudi, po starosti pa ni | A |
ga polašča malodušnost, ki bi utegnila njegov | visoko | stremeči in za vse plemenite vrednote dovzetni | A |
močno razrasel, tako da je obetal veliko. Kako | visoko | so se vzpela, kako široko razmahnila drevesca | A |
ubogal, se počasi dvignil in vzravnal. S svojo | visoko | postavo je besnega nasprotnika presegal skoraj | A |
prezirljivo in še enkrat pozdravi Lovreka ter z | visoko | dvignjeno glavo odide skozi umikajočo se množico | A |
zibajočim balonom, ki so kakor ogromna jajca viseli | visoko | v zraku.Cesta je nato z okleščenih pobočij vodila | A |
je nekje daleč zamolklo počilo, nakar se je | visoko | nad njihovimi glavami s hruščem zapeljala težka | A |
časa dvignila raketa, šinila v svetlem loku | visoko | pod zvezde, se zaiskrila in nato v ščemeči svetlobi | A |
zagleda smrtnobledega, vsega okrvavljenega Ulrika, | visoko | nad njim tulijo granate, ki se razčehavajo nekje | A |
cvrčanju neutrudnih nočnih goslačev in se oziral v | visoko | nebo, kjer se je sredi iskrečih se zvezd nalik | A |
poezijo, - in srce se izgublja v njem in dviga se | visoko | ... visoko, nad oblake, nad zvezde ...Sreča in blagor | A |
srce se izgublja v njem in dviga se visoko ... | visoko, | nad oblake, nad zvezde ...Sreča in blagor vam | A |
je stopal mlad človek, elegantno oblečen; ... | visoko | čelo, ironična ustna, zlat nanosnik ... koraki | A |
ki prihajajo mimo njega in izginjajo, - to | visoko | drevje s preperelimi, dolgimi vejami, - to sivo | A |
kadar vam poljubim roko, zdí se mi, da plavam | visoko | proti nebu, ali da se pogrezam.“ Dolgi Anastazij | A |
gorela v žilah. Stríj je stal poleg njega z | visoko | privzdignjenimi obrvmi in izbuljenimi očmí; | A |
domovi, čemerni in siromašni, so se skrivali | visoko | ob rebri, ali v zatišjih kraj doline; kakor | A |
pust in gol, in pretvoril sem ga v zelen gaj; | visoko | bo raslo to drevje, z zapeljivo senco bo zaščitilo | A |
Zares je zazvonil poslednji blagoslov. | Visoko | je vzdignil kaplan monštranco, tako da je gledal | A |
lepa in prijazna kajbica je stala nad klancem, | visoko | za svetim Pavlom, in se je razgledovala po Vrhniki | A |
vzdignila, stala za trenotek v zraku, za ped | visoko | ali še več, ter udarila nato mahoma z obema | A |
na peči, temveč sredi polja v jarku; za ped | visoko | je stala rumena voda in Alešu se je zdelo, da | A |
njegove glave, ne tako medlo, od glave za dve pedi | visoko, | stisnjenemu hlebcu podobno glorijo, kakor jo | A |
čisto črna, in griva je vihrala za pol metra | visoko | naravnost kvišku.Aleš je podil in tepel je z | A |
je po kobili s toliko silo, da se je vzpela | visoko | s prednjima nogama in se je zamajal koleselj | A |
lasje gosti, ščetinasti; čelo nizko; obrvi | visoko | gori, kar je dajalo majhnim, motnim očem nekak | A |
Führer durch Kärnten“ itd.; romanov ni maral; | visoko | je spoštoval samó Dumasa starejšega in prejšnja | A |
utrudilo. Kadar se je takó lepó naslonil na | visoko | stolico, nagnil glavo nazaj, prekrižal nogé | A |
razritim tlakom, s prahom, ki je ležal za pol pedi | visoko | na cesti ter se zdaj pa zdaj v gostem oblaku | A |
umolknila. Pred nami se je dvigalo iz drevja | visoko, | belo poslopje, ograjeno z zidom, izza katerega | A |
Brajdičeva; pomislite, kakšne obrvi ima: tako črne in | visoko | privzdignjene, kakor bi si jih barvala; in zdi | A |
silno ponosna nase in na svojo lepoto ... Tako | visoko | se dela, kakor bi se ji ne ljubilo govoriti | A |
zakaj pisano rdeča je njena ruta in žito je tako | visoko | in Anka je tako majhna, da sega komaj z glavo | A |
svetu zelena Morava, da je kje na svetu tisto | visoko | polje, da gre skozi polje rjava Anka?Vse to | A |
ni genilo. Zdaj je bilo tiho na cesti in tam, | visoko | v oknu, se je nenadoma zasvetila luč.Okno je | A |
Travnovega vrta, pred mostom, je vzdignil klobuk | visoko | in je zaukal.Noč je bila že, zgodnja, pusta | A |
”Tisti zdravnik.“ Gospa je vzdignila obrvi | visoko | in se je zasmejala. ”Ali se ti je zbledlo | A |
harmoniko in je godel; sedel je za pečjo, kolena | visoko | privzdignjena, glavo povešeno, oči polzaprte | A |
se je ter je stopil na klanec. Sonce je stalo | visoko | na nebu, svetložareče, Martinec pa se je začudil | A |
koraki je stopal v klanec, mimo mrtvih hiš. | Visoko | na klancu -- natanko tja je sijalo sonce -- | A |
angelsko češčenje; nebo se mi je zdelo tako | visoko | kakor nikoli in čisto je bilo, da so se komaj | A |
lepše in bolj nedeljsko nego kdaj poprej - nebo, | visoko | razpeto, s tenkimi belimi oblaki kakor z jablanovim | A |
bele, vroče ceste. Ko je ugledal hišo, belo in | visoko, | je postal ter pomislil. Hiša se mu je zdela | A |
Snežilo je neprestano v debelih kosmih; za seženj | visoko | je že ležal sneg.Svet je bil zavit v gosto sivkasto | A |
Lahko noč!“ Sneg je bil že | visoko | zametel odkidano ozko stezo in soseda je trudoma | A |
Dve uri hodá je do vasi in sneg leži seženj | visoko, | noben kolovoz še ni odkidan in bližnjice so | A |
stran 222 . / odprla jasa in sneg je bil nametan | visoko, | kakor ga je bil nanesel veter.Razločil ni ničesar | A |
kakor da bi se lomilo tenko steklo, položeno na | visoko, | mehko pernico.Hlapec je stopal vkreber. | A |
Šimen se je začudil. ”Tudi jaz sem ga slišal, | visoko | gori, kakor da je klical na pomoč.Nisem bojazljivec | A |
te ugledale.“ Njeno upanje se je vzdignilo | visoko | proti nebu in zgodilo se je po njenem srcu. | A |
tiha in temna; plamen v kozarcu se je vzdignil | visoko | in je prasketaje ugasnil; ura na steni je odbila | A |
”Glejte, pijanca!“ Gorko oblečen fant z | visoko | kučmo na glavi je pobral kepo in jo je vrgel | A |
in ni čutil utrujenosti. Ovratnik je zavihal | visoko, | da mu ni pihal ledeni veter naravnost v lica | A |
odel. . / . / stran 252 . / Plamen je gorel | visoko, | sijal je naravnost na obadva obraza, ki sta | A |
golobje perje so se vrtili po zraku od zemlje pa | visoko | do meglenega nebá veliki sneženi kosmiči, sukajoč | A |
se bil vzbudil iz sanj, zaplapolal je plamen | visoko | do vrha, vztrepetal in zavzdihnil, oprijemal | A |
šepal in trpel, dokler mu niso odrezali noge | visoko | nad kolenom.Kmalu ko so ga bili prinesli iz | A |
si me z usmiljenim ušesom, ko sem ti prepeval | visoko | pesem njene slave in svoje ljubezni.To ni bila | A |
-- Kaj sledí iz tega? Ako se postavimo na | visoko | stališče absolutno dobrega, tedaj nismo vredni | A |
pusto. Rumeno, rosno listje je ležalo na tleh; | visoko | v zrak je strmelo črno, golo vejevje. Začutil | A |
Spomnil sem se neke slike Féliciena Ropsa. | Visoko | nad črnimi mesti, nad šumečimi gozdovi prihaja | A |
Zrak je gost, kakor sir in diši po limonah. | Visoko | gori na glavi Minerve leži stara, sključena | A |
Glas zaspan, obrabljen. Sprva je govorila jako | visoko, | pozneje pa se je zdelo, kakor da se ji je v | A |
jezer, v katerih se je trepetaje ogledovalo | visoko | sonce.Oblečena je bila v dolgo sinjo haljo, | A |
čustva, predstavljal sem si, da stojim pred | visoko | hišo in gledam vzdihovaje v polrazsvetljeno | A |
najbrže na široko dvorišče. Zaletel sem se v | visoko, | mrzlo stvar in pomočil roki do komolcev v vodo | A |
ohlapnim, bleščečim pasom; roke so bile gole | visoko | preko ramen, izrezek na prsih pa je segal do | A |
bile zmerom temnejše, vzpenjale so se že na | visoko | belo poslopje.Mudilo se mi je iz vrta, ker mi | A |
sem ga videl prej le enkrat v življenju, le | visoko | med zvezdami.Tisti večer nisem videl drugega | A |
obraz ves podoben tistemu, ki sem ga videl nekoč | visoko | med zvezdami; in ves podoben je bil tistemu | A |
nanjo, kdor ne more pozabiti, da je videl nekoč | visoko | med zvezdami svoje hrepenenje in svoj cilj | A |
Denarja res nima, a zvita buča je in se lahko še | visoko | popnè ...Zvita buča! | A |
iznad prstov. Šolsko poslopje je bilo zelo | visoko | in zelo gosposko; bil sem pred njim kakor berač | A |
trepalnice, neobrita, močna čeljust je štrlela | visoko | in je bila kakor od kamna.Ali groza mi ni segla | A |
poslednjikrat ob oknu. Pol je ležala, pol slonela na | visoko | postlanih blazinah.Zdelo se mi je, da je zmerom | A |
podobo? Kdo jo je ukradel iz viteške dvorane, | visoko | obokane, dremajoče v tihem somraku, sanjajoče | A |
rakvijo, pred brati in sorodniki, je stopal on, | visoko | vzravnan, glavo pokonci, pogled hladen in ponosen | A |
razljutil nekov, dolg človek s tanko, redko brado in | visoko | povzdignjenim obrvmi.Svečano se mi je približal | A |
obraz. Črne, globoke oči so se žarko svetile, | visoko | vzbočeno čelo nad njimi je bilo nagubano, kakor | A |
vodé in na oni strani do ceste. Ograjen je bil | visoko; | ozke steze, zanemarjene, že s travo poraščene | A |
bilo toplo, ker sva hodila roko v roki ... Tako | visoko | so bile najine misli kakor mesec, na tako lepem | A |
profilu; lep je bil in miren; ustnice majhne, čelo | visoko | in resno; lasje spredaj gladko počesani, zadaj | A |
sanje. Hotel je nekoč, ob davnem času, nekam | visoko, | ne vem kam; tudi sam pač ni vedel kam. Hotel | A |
vem kam; tudi sam pač ni vedel kam. Hotel je | visoko, | do vrha življenja, dotjà, kjer stoji človek | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |