nova beseda iz Slovenije

visoko (701-800)


Stopil je na prste, dvignil iztegnjene roke      visoko      glavo in se pretegnil.Videti je bilo, kakor  A
enkrat obšel drevje okrog sebe, ozrl se je na      visoko,      bledo nebo, prestopil se je po topli travi in  A
prikrov. Njegovemu očetu je zastala sapa,      visoko      dvignjeni stol se mu je izmuznil iz rok in se  A
sušijo, obračajo, zgrabljajo, plástijo, mečejo na      visoko      naložene, škripajoče vozove ...Spredaj vpreženi  A
zvonca na polrazpadlem grajskem stolpu, ki je      visoko      z Gradišča, stražarju podoben, strmel v dolino  A
raztresenemu okostju davno poginulega velikana.      Visoko      nad vrhovi mračnih smrek in macesnov so trepetale  A
uzrl pred seboj speče hiše starodavnega trga.      Visoko      nad vegastimi strehami se je šopirila graščina  A
pred hišo in gledali na zvezde, prikovane na      visoko      nebo, ali pa na Zalesje z njegovo razpršeno  A
logarija, tam je bil Muskadov dom, daleč od ljudi,      visoko      nad dolino, kar pa njega ni dosti motilo, saj  A
prignal na pašnik, je izpustil kravo in sedel pod      visoko,      z zelenimi plodovi bogato obloženo tepko ter  A
duši. Slavonska šuma je pomenila za Gradnika      visoko      šolo, ki jo je moral uspešno končati, če se  A
dvajsetih korakih skoraj brez prehoda razširil v žrd      visoko      votlino.Izpod stropa so iz velike luknje bruhali  A
stropniškim pastirjem, zleknjenim na travi,      visoko      po Smodivnkom, v bližini grmečega slapu, nad  A
trumo pristašev, prijateljev in znancev! Kako      visoko      je nad njim, nad njimi vsemi ...In Lovrekove ustnice  A
vlačja je oklepal skalno ploščad, poraslo z      visoko,      toda redko planinsko travo in šopi živobarvnih  A
odgovor in pritrdilo je poletela trojica raket      visoko      pod nebeški obok, kjer se je druga za drugo  A
vhoda v grajsko podzemlje. Logarija je bila      visoko      v hribih, daleč od ljudi, po starosti pa ni  A
ga polašča malodušnost, ki bi utegnila njegov      visoko      stremeči in za vse plemenite vrednote dovzetni  A
močno razrasel, tako da je obetal veliko. Kako      visoko      so se vzpela, kako široko razmahnila drevesca  A
ubogal, se počasi dvignil in vzravnal. S svojo      visoko      postavo je besnega nasprotnika presegal skoraj  A
prezirljivo in še enkrat pozdravi Lovreka ter z      visoko      dvignjeno glavo odide skozi umikajočo se množico  A
zibajočim balonom, ki so kakor ogromna jajca viseli      visoko      v zraku.Cesta je nato z okleščenih pobočij vodila  A
je nekje daleč zamolklo počilo, nakar se je      visoko      nad njihovimi glavami s hruščem zapeljala težka  A
časa dvignila raketa, šinila v svetlem loku      visoko      pod zvezde, se zaiskrila in nato v ščemeči svetlobi  A
zagleda smrtnobledega, vsega okrvavljenega Ulrika,      visoko      nad njim tulijo granate, ki se razčehavajo nekje  A
cvrčanju neutrudnih nočnih goslačev in se oziral v      visoko      nebo, kjer se je sredi iskrečih se zvezd nalik  A
poezijo, - in srce se izgublja v njem in dviga se      visoko      ... visoko, nad oblake, nad zvezde ...Sreča in blagor  A
srce se izgublja v njem in dviga se visoko ...      visoko,      nad oblake, nad zvezde ...Sreča in blagor vam  A
je stopal mlad človek, elegantno oblečen; ...      visoko      čelo, ironična ustna, zlat nanosnik ... koraki  A
ki prihajajo mimo njega in izginjajo, - to      visoko      drevje s preperelimi, dolgimi vejami, - to sivo  A
kadar vam poljubim roko, zdí se mi, da plavam      visoko      proti nebu, ali da se pogrezam.“ Dolgi Anastazij  A
gorela v žilah. Stríj je stal poleg njega z      visoko      privzdignjenimi obrvmi in izbuljenimi očmí;  A
domovi, čemerni in siromašni, so se skrivali      visoko      ob rebri, ali v zatišjih kraj doline; kakor  A
pust in gol, in pretvoril sem ga v zelen gaj;      visoko      bo raslo to drevje, z zapeljivo senco bo zaščitilo  A
Zares je zazvonil poslednji blagoslov.      Visoko      je vzdignil kaplan monštranco, tako da je gledal  A
lepa in prijazna kajbica je stala nad klancem,      visoko      za svetim Pavlom, in se je razgledovala po Vrhniki  A
vzdignila, stala za trenotek v zraku, za ped      visoko      ali še več, ter udarila nato mahoma z obema  A
na peči, temveč sredi polja v jarku; za ped      visoko      je stala rumena voda in Alešu se je zdelo, da  A
njegove glave, ne tako medlo, od glave za dve pedi      visoko,      stisnjenemu hlebcu podobno glorijo, kakor jo  A
čisto črna, in griva je vihrala za pol metra      visoko      naravnost kvišku.Aleš je podil in tepel je z  A
je po kobili s toliko silo, da se je vzpela      visoko      s prednjima nogama in se je zamajal koleselj  A
lasje gosti, ščetinasti; čelo nizko; obrvi      visoko      gori, kar je dajalo majhnim, motnim očem nekak  A
Führer durch Kärnten“ itd.; romanov ni maral;      visoko      je spoštoval samó Dumasa starejšega in prejšnja  A
utrudilo. Kadar se je takó lepó naslonil na      visoko      stolico, nagnil glavo nazaj, prekrižal nogé  A
razritim tlakom, s prahom, ki je ležal za pol pedi      visoko      na cesti ter se zdaj pa zdaj v gostem oblaku  A
umolknila. Pred nami se je dvigalo iz drevja      visoko,      belo poslopje, ograjeno z zidom, izza katerega  A
Brajdičeva; pomislite, kakšne obrvi ima: tako črne in      visoko      privzdignjene, kakor bi si jih barvala; in zdi  A
silno ponosna nase in na svojo lepoto ... Tako      visoko      se dela, kakor bi se ji ne ljubilo govoriti  A
zakaj pisano rdeča je njena ruta in žito je tako      visoko      in Anka je tako majhna, da sega komaj z glavo  A
svetu zelena Morava, da je kje na svetu tisto      visoko      polje, da gre skozi polje rjava Anka?Vse to  A
ni genilo. Zdaj je bilo tiho na cesti in tam,      visoko      v oknu, se je nenadoma zasvetila luč.Okno je  A
Travnovega vrta, pred mostom, je vzdignil klobuk      visoko      in je zaukal.Noč je bila že, zgodnja, pusta  A
”Tisti zdravnik.“ Gospa je vzdignila obrvi      visoko      in se je zasmejala. ”Ali se ti je zbledlo  A
harmoniko in je godel; sedel je za pečjo, kolena      visoko      privzdignjena, glavo povešeno, oči polzaprte  A
se je ter je stopil na klanec. Sonce je stalo      visoko      na nebu, svetložareče, Martinec pa se je začudil  A
koraki je stopal v klanec, mimo mrtvih hiš.      Visoko      na klancu -- natanko tja je sijalo sonce --  A
angelsko češčenje; nebo se mi je zdelo tako      visoko      kakor nikoli in čisto je bilo, da so se komaj  A
lepše in bolj nedeljsko nego kdaj poprej - nebo,      visoko      razpeto, s tenkimi belimi oblaki kakor z jablanovim  A
bele, vroče ceste. Ko je ugledal hišo, belo in      visoko,      je postal ter pomislil. Hiša se mu je zdela  A
Snežilo je neprestano v debelih kosmih; za seženj      visoko      je že ležal sneg.Svet je bil zavit v gosto sivkasto  A
Lahko noč!“ Sneg je bil že      visoko      zametel odkidano ozko stezo in soseda je trudoma  A
Dve uri hodá je do vasi in sneg leži seženj      visoko,      noben kolovoz še ni odkidan in bližnjice so  A
stran 222 . / odprla jasa in sneg je bil nametan      visoko,      kakor ga je bil nanesel veter.Razločil ni ničesar  A
kakor da bi se lomilo tenko steklo, položeno na      visoko,      mehko pernico.Hlapec je stopal vkreber.   A
Šimen se je začudil. ”Tudi jaz sem ga slišal,      visoko      gori, kakor da je klical na pomoč.Nisem bojazljivec  A
te ugledale.“ Njeno upanje se je vzdignilo      visoko      proti nebu in zgodilo se je po njenem srcu.  A
tiha in temna; plamen v kozarcu se je vzdignil      visoko      in je prasketaje ugasnil; ura na steni je odbila  A
”Glejte, pijanca!“ Gorko oblečen fant z      visoko      kučmo na glavi je pobral kepo in jo je vrgel  A
in ni čutil utrujenosti. Ovratnik je zavihal      visoko,      da mu ni pihal ledeni veter naravnost v lica  A
odel. . / . / stran 252 . / Plamen je gorel      visoko,      sijal je naravnost na obadva obraza, ki sta  A
golobje perje so se vrtili po zraku od zemlje pa      visoko      do meglenega nebá veliki sneženi kosmiči, sukajoč  A
se bil vzbudil iz sanj, zaplapolal je plamen      visoko      do vrha, vztrepetal in zavzdihnil, oprijemal  A
šepal in trpel, dokler mu niso odrezali noge      visoko      nad kolenom.Kmalu ko so ga bili prinesli iz  A
si me z usmiljenim ušesom, ko sem ti prepeval      visoko      pesem njene slave in svoje ljubezni.To ni bila  A
-- Kaj sledí iz tega? Ako se postavimo na      visoko      stališče absolutno dobrega, tedaj nismo vredni  A
pusto. Rumeno, rosno listje je ležalo na tleh;      visoko      v zrak je strmelo črno, golo vejevje. Začutil  A
Spomnil sem se neke slike Féliciena Ropsa.      Visoko      nad črnimi mesti, nad šumečimi gozdovi prihaja  A
Zrak je gost, kakor sir in diši po limonah.      Visoko      gori na glavi Minerve leži stara, sključena  A
Glas zaspan, obrabljen. Sprva je govorila jako      visoko,      pozneje pa se je zdelo, kakor da se ji je v  A
jezer, v katerih se je trepetaje ogledovalo      visoko      sonce.Oblečena je bila v dolgo sinjo haljo,  A
čustva, predstavljal sem si, da stojim pred      visoko      hišo in gledam vzdihovaje v polrazsvetljeno  A
najbrže na široko dvorišče. Zaletel sem se v      visoko,      mrzlo stvar in pomočil roki do komolcev v vodo  A
ohlapnim, bleščečim pasom; roke so bile gole      visoko      preko ramen, izrezek na prsih pa je segal do  A
bile zmerom temnejše, vzpenjale so se že na      visoko      belo poslopje.Mudilo se mi je iz vrta, ker mi  A
sem ga videl prej le enkrat v življenju, le      visoko      med zvezdami.Tisti večer nisem videl drugega  A
obraz ves podoben tistemu, ki sem ga videl nekoč      visoko      med zvezdami; in ves podoben je bil tistemu  A
nanjo, kdor ne more pozabiti, da je videl nekoč      visoko      med zvezdami svoje hrepenenje in svoj cilj   A
Denarja res nima, a zvita buča je in se lahko še      visoko      popnè ...Zvita buča!   A
iznad prstov. Šolsko poslopje je bilo zelo      visoko      in zelo gosposko; bil sem pred njim kakor berač  A
trepalnice, neobrita, močna čeljust je štrlela      visoko      in je bila kakor od kamna.Ali groza mi ni segla  A
poslednjikrat ob oknu. Pol je ležala, pol slonela na      visoko      postlanih blazinah.Zdelo se mi je, da je zmerom  A
podobo? Kdo jo je ukradel iz viteške dvorane,      visoko      obokane, dremajoče v tihem somraku, sanjajoče  A
rakvijo, pred brati in sorodniki, je stopal on,      visoko      vzravnan, glavo pokonci, pogled hladen in ponosen  A
razljutil nekov, dolg človek s tanko, redko brado in      visoko      povzdignjenim obrvmi.Svečano se mi je približal  A
obraz. Črne, globoke oči so se žarko svetile,      visoko      vzbočeno čelo nad njimi je bilo nagubano, kakor  A
vodé in na oni strani do ceste. Ograjen je bil      visoko;      ozke steze, zanemarjene, že s travo poraščene  A
bilo toplo, ker sva hodila roko v roki ... Tako      visoko      so bile najine misli kakor mesec, na tako lepem  A
profilu; lep je bil in miren; ustnice majhne, čelo      visoko      in resno; lasje spredaj gladko počesani, zadaj  A
sanje. Hotel je nekoč, ob davnem času, nekam      visoko,      ne vem kam; tudi sam pač ni vedel kam. Hotel  A
vem kam; tudi sam pač ni vedel kam. Hotel je      visoko,      do vrha življenja, dotjà, kjer stoji človek  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA