visoko (1.201-1.300)

popije, vihar ga ne razmakne. Morda je sonce tam	visoko,	tam daleč, morda poje pomlad za gorami - kdo	A
mojimi očmi, vsa blagoslovljena dežela ... tam	visoko	šume zdaj gozdovi, polja se v dolini dramijo	A
da bodi Konopa iz ječe siloma odpeljan pod	visoko	Tatro ... Glej, Konopa, tvoje srce je reklo	A
je reklo in se ni motilo: še letos boš videl	visoko	Tatro, dišeče njive boš videl in zelene loke	A
”Dà ... in ne vrne se več!“ Stala sta pred	visoko	hišo z očrnelim zidom in majhnimi, na redko	A
srebrá. Na desni in na levi se je dvigalo precej	visoko	hribovje, poraščeno z mladimi, temnimi smrekami	A
prostranih poljanah. Zlató se je lesketalo samó še	visoko	na lipovem listju.Pesem je utihnila; zapíhala	A
Grivar se je sklonil, postelje se ni dotaknil;	visoko	je vzdignil desnico, toda stal je kakor kip	A
sladkosti, kakor je bila nam dodeljena! Sanjati	visoko,	pa če v trpljenju sanjati -- to je naš sladki	A
razpleteni lasje so ležali na golih ramah; v	visoko	vzdignjeni roki je držala svečo, oči so bile	A
življenje v belem soncu jesenskega večera; od daleč,	visoko	iznad brez, se je zamolklo glasila godba.Pohladevalo	A
zardevala ob predrzni misli ter povešala oči? --	Visoko	si je bil ogradil vrt, ki ga še nobeno oko ni	A
je med bore, vabil v noč; tiha, silna senca,	visoko	nad bore do neba strmeča; tako je šel s tihimi	A
vzdignile so se stisnjene pesti; na lesenem odru,	visoko	nad vsemi je stal trebušen človek, ki je od	A
posébno krasen. Videlo se mu je, da je doživel že	visoko	starost.Slike na posameznih panjih so že zeló	A
polagoma navkreber. Na obeh straneh se je dvigalo	visoko	grmovje; časih je zašumelo v njem s tistim skrivnostnim	A
sklonjeno glavo; njegova senca je rasla, dvignila se	visoko	do stropa, hušknila po steni in se krčila, kakor	A
bila tiha in mrzla in zvezde so se lesketale	visoko	na nebu, kakor ledeni kristali!.	A
izvije pogum, v bolesti pomlajen se vzdigne	visoko.	”Dalje - še enkrat, še enkrat!“	A
navzgor. Cesta je bila svetla in zelo široka,	visoko	zeleno drevje je stalo ob obeh straneh in tla	A
Kadar je stopal med ljudmi z napetimi koraki,	visoko	čelo ovenčano s svetlimi kodri, so kazali za	A
blaznim smehom in jokom dalje v noč. Tam gori	visoko	pa gledajo zvezde nedolžno in nevedno na črno	A
vzdigal se je zvonik, pa se ni mogel vzdigniti	visoko;	presegel je komaj visoki oreh, ki je stal na	A
najvišjem holmu se je premikalo počasi in enakomerno	visoko	ogrodje, kakor da bi stala tam smrt in zamahovala	A
Hanco in sebe. Gledali smo - tam v daljavi,	visoko,	zraven sivega neba je bila bela pičica, cerkev	A
je bila velika odprta ravan, čisto prazna, z	visoko	travo poraščena; jarki so se križali na vse	A
ujameš več! Odpri okno nastežaj, sonce bo sijalo	visoko	na nebu, tebi ne bo svetilo več!Ozri se tu sèm	A
krepko črtanem, energičnem obrazu z nenavadno	visoko	frizuro, košatimi obrvmi in debelimi ustni se	A
delu je vzletel v svojih mislih hipoma tako	visoko,	da se mu je zdela resnica gnusna, nizka, poniževalna	A
Fran, kaj se mi je sanjalo ...! Ležala sem nekje	visoko	gori v črni in posrebreni rakvi, in vse polno	A
naročje, zasmejala se je in jo je vzdignila	visoko.	Ankin obraz pa je ostal miren; ustnice se niso	A
nerazumljivega je stopilo prednje, je stalo tam	visoko	in široko, pa ni imelo ne obraza, ne oči, ne	A
srebal je kavo ter privzdignil obrvi nenavadno	visoko	...S sten so gledale mrtvo in nemo steklene židovske	A
Kalander sam ni vedel, kedaj in kako - bil je	visoko	na zelenem Golovcu, ležal je v travi ter snoval	A
njegove dolge, suhe noge, ki je švignila nenadoma	visoko	proti stropu.Močno je stresel z glavo, tako	A
bil, hodil je upognjen in je prenašal s težavo	visoko	lestev; šel je ob drugi strani, pa ni videl	A
polja. Ob potoku, rahlo šumečem, se je vzdigalo	visoko,	črno poslopje, zakleti graščini podobno.Na cesto	A
zaklenjena; okna, majhna in temna, so gledala	visoko	izpod strme strehe na potok in na vrt. Razbojnik	A
Razbojnik je šel okoli hiše, prislonil je lestev na	visoko	leseno ograjo in je plezal do vrha; ko je sedel	A
prijaznim poklonom pozdravil ponočnega gosta;	visoko	je držal svečo in nemirna luč je trepetala na	A
blagoslovljene doline šentflorjanske? Daleč stran,	visoko	v hrib, v tiste kraje, kjer je greh greh in	A
in pred vami je šel črn človek in je nesel	visoko	lestev na rami ... težko je nosil, noge so se	A
ki je pravičen. Bil je čisto sam, videl je	visoko	nebo nad seboj, ki je miloin toplo gledalo nanj	A
z desnico, drugega z levico, vzdignil obadva	visoko,	malo potresel ter ju varno posadil na tla.Tovariši	A
dvigala polagoma iz mesta navzgor, je bila za ped	visoko	pokrita s prahom.Na desni, na zahodu je bilo	A
blaženstva. Tam nekjé, ali globoko v varnem grmu, ali	visoko	v donebesnem vršičku... čirrrrí‐čirrrrí‐čirrrrí	A
donebesnem vršičku... čirrrrí‐čirrrrí‐čirrrrí... dá,	visoko	v donebesnem vršičku... čirrrrí... je zafrfotalo	A
osramočenega in začudenega človeka; obrvi so bile	visoko	vzdignjene, med njimi je pa ležala globoka guba	A
otroška glava; čelo je bilo izbočeno, za ped	visoko,	lasje so bili redki, beli in mehki, kakor svetel	A
si je prižgal dolgo turško pipo, je vzdignil	visoko	obrvi in je odstavil pipo ves osupel. ”Ali	A
ulico. Preden je zavila ob oglu, se je prikazal	visoko	ob oknu droben otroški obraz z ogromnim, izbočenim	A
njegova dolga senca je vstala ter se vzpela	visoko	prav do pisanega okna; zibala se je zmerom dalje	A
glava je butila ob trda tla; kakor prej je	visoko	štrlel raztrgani čevelj. ”Ves mrzel je in	A
napotil po beli, peščeni stezi prod mrtvašnici.	Visoko	v zvoniku je zahreščalo, zdrknilo, ura je bila	A
prikazal celo človek v pisanem zimskem kožuhu in z	visoko	črno kučmo na glavi; opiral se je ob palico	A
izkopali globoko jamo in rumena prst je bila	visoko	nagomiljena ob grobu. S pojočim, tresočim	A
Tako so nagomilili silno gomilo, pač seženj	visoko.	Potni in trudni so stali pogrebci ob grobu; utrujenos	A
strahoma, da luč pojema, umira; privil jo je	visoko,	toda plamen je skopnel takoj in je gorel mirno	A
da je zasijalo v izbo svetlo jesensko nebo.	Visoko	je že svetil mesec, zvezde so bile prižgane	A
privzdignila, ki je bilo kmalu oškropljeno za dve pedi	visoko.	”Ob takem vremenu gonijo človeka na pot!	A
zakristijo. Mračno je bilo še tam; okno je bilo	visoko	in pobarvano.Ves truden je bil; oči, dasi široko	A
plamenom, ki je ob urah gorjá in samote vzplapolal	visoko	in ki je zmerom dobrotno ogreval vsako moje	A
prestrašenim pogledom naokoli, nakvišku; tam	visoko	je sijala luč, mirna in topla, od Boga poslana	A
»Marko !« Nekaj črnega se je prikazalo	visoko	gori med vratmi na svisli, prikazalo se je in	A
vzplapolala na vzhodu. Nevesta se je ozrla skozi	visoko	okno in je vstala izza mize.V tistem trenutku	A
zaspal in ko se je zdramil, je sijalo sonce	visoko	na nebu.Vstal je, pomel si je oči ter se ozrl	A
je bil ves tih in oprašen in še sonce, še to	visoko	sonce je bilo oprašeno, slepo, in čemerno.In	A
okrog, kolikor daleč seže okó, vse črno ljudij.	Visoko	gori na ovenčani tribuni pa stoji Šilo.Naóčniki	A
odprtimi očmi, ne bo se nikoli mogel povspeti takó	visoko,	kakor če sanja ponoči, v spanju, z zaprtimi	A
ponižanega, če ne stoji njegov ateljé vsaj tako	visoko,	kakor srednje velik zvonik. Navadno je sedel	A
Prej so stale njene obrvi v dveh finih volutah	visoko	nad očmi; zdaj so se znižale in delale so strogo	A
bogatela v njegovem bogastvu, kako jo je vzdigal	visoko	na svojih silnih rokah.Takrat je pritrepetal	A
Čez dobre pol ure se je zasvetilo izza drevja	visoko	belo poslopje.Stal je sredi vrta, in drevje	A
POGOVOR NA VERANDI Sedela sta na verandi	visoko	nad jezerom.Tiho se je bil nagnil večer, poslednja	A
Povej!“ Tujec sin je sedel	visoko	vzravnan, glavo pokonci, črno oblečen, slok	A
so škripali mimo; prišla je po cesti ženska,	visoko	izpodrecana in do pasu oškropljena, tam preko	A
pogledal proti nebu. In ko je videl, da je sonce že	visoko,	se je spomnil nenadoma, da je pred njim še dolga	A
plašče, roke v gorkem mufu in ovratnik privihan	visoko	do frizure.Moški v tesno zapetih suknjah, roke	A
pomešani sneg. Nebo se mi je zdelo nenavadno	visoko;	in svetlo je bilo, belosinje, kakor od jekla	A
niste opazili, da se človek, ki je takorekoč	visoko	izobražen, nagiba k enostavnim naturam?...	A
Njegove sanje so šle daleč in zmerom dalje, tako	visoko	so šle, da so se jim umikale svetle zvezde same	A
hišico, čisto malo, takorekoč igračko. Stala bi	visoko	v rebri, zelena okna bi se razgledovala po dolini	A
ozek trak svetlobe; vzšla je luna in stoji že	visoko;	ali skrila se je za strehami in bela mesečina	A
Pred njo je bil košček vrta, ob cesti tako	visoko	ograjen z živo mejo, da se ni videlo vanj skozi	A
je zaplesal v silnih kolobarjih, vzpenjal se	visoko,	premetaval se po zmrzli stelji; njegovo zamolklo	A
zgrabil ter podrl v blato. Sivi sultan je planil	visoko,	zaplesal je v tako silnem kolobarju, da se je	A
naslonila na kamenito steno, na tisto, ki stoji	visoko	kraj jezera in na kateri je podoba Matere božje	A
ogibaje se drug drugega. Okna so se svetila	visoko	gori, kakor zlobne, prežeče oči iz širokih,	A
popotnik, da si mi zvezda nedosežna, ki roma	visoko	na nebu z menoj; mislil sem, starec, da si mi	A
odra v romantični, srednjeveški opravi, desnico	visoko	vzdignjeno, oči uprte proti nebu, prsa burno	A
da so zapravili svojo kri v nasladah. Samo	visoko	na galeriji je stalo nekaj študentov in delavcev	A
drugega reda na desni je stala dama z nenavadno	visoko	friziranimi, rdečimi lasmi; pozdravila je nekoga	A
jablan gleda!“ V tistem trenotku je oživelo in	visoko	vzplalo v meni tiho koprnenje iz mladosti.Nikoli	A
to živo krasoto belo hišo z zelenimi okni in	visoko	streho, hlev za hišo in v hlevu petero marogastih	A
psa na dvorišču; in malo višje tam skedenj in	visoko	gori ob rebri dolg kozolec ... in zvečer bi, trudni	A
ljubezen je še bila in samo trdno zaupanje.	Visoko	in mirno plameneča večerna luč je odsevala milo	A
koraki po stopnicah, tudi sem slišal, kako je	visoko	v drugem nadstropju odklepala in zaklepala duri	A
kaj je trpljenje; potrpi, da te naučim! Vso	visoko	šolo te znanosti boš opravil, nikar se ne boj	A
ustnice ne vračajo mojih poljubov ... Sonce je že	visoko	in žarko sijalo, ko sem zaspal, in spal sem	A
Sinoči so se mi sanjale čudne sanje. Stal sem tam	visoko,	Bog vedi kje, in sem gledal na to dolino šentflorjansko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani