nova beseda iz Slovenije
zadaj. Marko je zgrabil križ ter ga vzdignil | visoko, | še višje nego prej.Kristus je gledal daleč po | A |
sama revščina... in on hodi pred njimi in drži | visoko | križ, ki je Kristus na njem pribit.Po lazih | A |
čisto mrzel. Prijel je križ in vzdignil ga je | visoko; | nekoliko se je Kristus zazibal, zamajal, stresel | A |
lakoto... Spomnil se je na novo mašo pri podružnici | visoko | v hribih, na Planini.Tudi on, ministrant, je | A |
vedel, kóga nosiš!“ Marko je vzdignil križ | visoko, | visoko, da je gledal Kristus daleč naokoli po | A |
kóga nosiš!“ Marko je vzdignil križ visoko, | visoko, | da je gledal Kristus daleč naokoli po pusti | A |
bile poraščene s praprotjo ali pokrite za ped | visoko | z orumenelim bodičevjem.Tenke sence smrek so | A |
je na ulici temno gručo ljudí. Stali so pred | visoko | sivo hišo, pred eno izmed tistih neprijaznih | A |
plahto. Kdor se prikaže na ulici, gleda iznad | visoko | privihanega ovratnika plah in zlovoljen, premražen | A |
tako siv in suh in zares mu je bilo čelo tako | visoko | vzbočeno nad vdrtimi očmi, da je bil bolj podoben | A |
iz bede in bolesti, mislijo zgodaj in mislijo | visoko. | Oko je videlo solze in jih je občutilo tudi samo | A |
življenje ter so resnično njegove oči že ugledale | visoko | pot v svetlejši svet. Strma je bila pot, | A |
veroval: ”Ne bom se utrudil, tudi padel ne bom; | visoko | pod soncem je moj slavni cilj!“ Zakaj trdna | A |
nosa so mu viseli veliki starinski naočniki; | visoko | iznad njih je mežikal, oziral se nemirno, naskrivaj | A |
mu je sanjalo, da ne leži na zemlji, temveč | visoko | na lepi božji plahti in da gleda zviška na pašo | A |
na skrivaj poigrava z mladimi vršički, tako | visoko | in tako tiho, da se zdi človeku: zvezde šepečejo | A |
Kurent do duri in na prag, je svetilka vzplamtela | visoko, | dim se je razbegnil po stropu, sence so švignile | A |
razposajenosti, dokler niso priplezale tako | visoko, | da se je začudil Kurent sam. Modroval je | A |
vzkliknil tenki, trepetajoči glas starke, ki je | visoko | izpodrecana in do pasu upognjena stopala koj | A |
veselo, da so gore zašumele od radosti in da so | visoko | nad poljem zapeli škrjanci, Bogu na čast in | A |
ki je nosil križ; ta križ pa se ni več majal | visoko | nad procesijo, temveč leno se je pozibaval na | A |
list, ki je ležal na mizi, ter sem ga vzdignil | visoko. | Ni se ganil; toliko vetra ni bilo, da bi zazibal | A |
dodeli nam ga Bog! Čisto droben listič je visel | visoko | gori na tenki veji. Trepetal je in se zvijal | A |
bil in bil je zadnji. Črno in golo je strmelo | visoko | drevo v megl, kakor silno razpelo na križpotu | A |
vse, kar mu je nerazumljivo, kar stoji takó | visoko | nad njim, da mu samó še migljá pred očmí v skrivnostni | A |
sama ob sebi zeló navadna in bedasta. In takó | visoko | spoštovanje in neomejeno občudovanje gojim do | A |
zanimivejša, čudovitejša. Tu ni nobenega navdušenega, | visoko | plapolajočega ognja, -- niti zabavljive, napol | A |
ves blagor raste iz njega. Razodeto je bilo, | visoko | povišano na Golgati pred vsega sveta očmi: le | A |
srce. * Takrat pa je bilo sonce še | visoko | na nebu in kostanji so bili še vsi nedeljski | A |
nasproti, komaj sta si stisnila roko. * | Visoko | je bilo takrat sonce in kostanji so cveteli | A |
mogel; izprožil sem ob pravem času, odletel je | visoko | in ni ga bilo več. Dremavica me je kmalu tako | A |
Dremavica me je kmalu tako prevzela, da se je | visoko | drevje krog jase pričelo polagoma in v vrstah | A |
Lasje so bili gladko počesani, zato je bilo čelo | visoko | in odkrito ...Ko je bil v krčmi, po plesu, iztegnil | A |
189 . / jasni pogled in ko je ugledal tisto | visoko | odkrito čelo. ”Nisem mislil, Marta!“ je zajecljal | A |
Ko se je poizgubila megla, so se vzdignili | visoko | sivi in pusti.Ni se se dobro zdanilo, ko je | A |
umazanega platna in tako upala, da so štrlele | visoko | tenke kosti; zato je bilo toliko bolj čudno | A |
nogo, da se je prevrnil v blatu. Stala je | visoko, | dolga in suha; njen obraz je bil izjeden, njene | A |
in ustnice zatekle. Marta je bila zasopla, | visoko | izpodrecana, roke so bile gole do nad komolcev | A |
izbo, opremljeno za dolgočasno, dolgo damo z | visoko | frizuro, bolehnimi lici in koščenimi komolci | A |
Lahko noč, Marta!“ | Visoko | je vzdignil svetilko in sivorumena, neprijazna | A |
in brez zlobe, neoskrunjena pojde nekoč svojo | visoko | pot ...Ampak kako pojdeš ti, Marta, kako pojdeš | A |
šumeča in glasna, je stopila v izbo ženska. | Visoko, | polno telo je bilo od vratu do nog zavito v | A |
najbrž od dolge poti; ovratnik suknje je imel | visoko | zavihan, usehla, dolga lica so bila nekoliko | A |
oknu. Spodaj bežeča, rumena voda, od dežjà | visoko | narasla; med vodó in hišo ozka pot, komaj klaftro | A |
preko praga!“ . / . / stran 262 . / Stožer je | visoko | privzdignil obrvi, toda še predno je odgovoril | A |
prahu se je svetil gozd, kakor posejan z rubini; | visoko | nad belimi poslopji, pod goro se je dvigal stolp | A |
se je izluščil otrok, ki je sanjal daleč in | visoko, | dalje in višje nego vsi drugi otroci. Bdel je | A |
Prestrašil se je in je trepetal, kadar jo je videl | visoko | in hladno, belo kraljico, nedotakljivo in nedosegljivo | A |
O, kar na cesti sem bil podpisal menico za | visoko | glavnico in na oderuške obresti!“ Stopil | A |
navadni prosjaki, - ne! Miha je hodil po vasi | visoko | vzravnano in ponosno, kakor da je imel tam kje | A |
svojega domovanja, dvigale so se sedaj že precej | visoko | in rodile vsako leto jako lep sad.Mene je bilo | A |
speva se dvigajo davne, polpozabljene pesmi; iz | visoko | zaraščenih grobov stopajo predte v sončni svetlobi | A |
spoznali!“ Ko mi je povedal tako modrost, si je | visoko | zavihal ovratnik suknje ter se je nameril od | A |
namršene, ustnice stisnjene, kolena pritegnjena | visoko | k životu.Kadar sem šel mimo, ali če sem sedel | A |
prav pred nama so zatrepetali kakor v zlatu | visoko | frizirani lasje lepe dame.To so bili čisto novi | A |
bila na njih, ki jim ni odgovora; obrvi so bile | visoko | vzbočene, tako da je bilo v sinjih očeh neprestano | A |
šopek, teta Fani pa je prinesla ter je držala | visoko | v iztegnjeni roki tisto kratko, belo, s čipkami | A |
je videla, kako . / . / stran 146 . / je Mira | visoko | vzdignila glavo, odprla usta nastežaj ter iztegnila | A |
vso pot, na veje, ki so črno in tiho štrlele | visoko | proti nebu, kakor za milost proseče, na zarjo | A |
preprogo. Milan je stopal z dolgim korakom, | visoko | zravnan; glavo pokonci, svetle, velike oči uprte | A |
proti mestu. ”Tudi najina ljubezen je tako | visoko, | visoko nad njimi vsemi, ki so tam doli!Pomisli | A |
mestu. ”Tudi najina ljubezen je tako visoko, | visoko | nad njimi vsemi, ki so tam doli!Pomisli, na | A |
brezpomembno je bilo vse prejšnje življenje; in kako | visoko | se je bil povzdignil iz blata v jasne višave | A |
vsi so hodili kakor duhovi, plavali so za ped | visoko | od tal in niso genili nog.Tudi glasu ni bilo | A |
zapiše veliko, votlo ničlo. Šel sem poslušat | visoko | tragedijo, da bi se mi razodele poslednje skrivnosti | A |
zaspan in zlovoljen, je stopal sključen, z | visoko | privihanim ovratnikom po peronu ter je čakal | A |
otrok otroci na vekomaj!“ . / . / stran 188 . / | Visoko | na Semerniku je ležal sneg; čist zrak je sekal | A |
razganjal jih po sivih parkih ter jih poganjal | visoko | preko streh.Ljudí je bilo malo; tiščali so si | A |
mu je, kakor da stoji ta temni, bolni obraz | visoko | nad njim, velikanski, očitajoč, brez usmiljenja | A |
pod menoj. Pokopališče je bilo vrhu grebena, | visoko | nad vso pokrajino, njen gospodar in njeno znamenje | A |
lupina se je odluščila od moje duše; mislil sem | visoko, | kakor nikoli prej, čutil prisrčno, kakor nikoli | A |
VI Opoldne, ko je sijalo | visoko | jesensko sonce, sta ugledala jezero pod seboj | A |
seboj in čudno je odmevalo od tesnih sten in | visoko | do zvonov. ”Ksindel! Ksindel!“ | A |
in tudi ne na pogreb ... Jokec je prišel že | visoko, | toda pred njim so koraki nenadoma utihnili, | A |
Tone je zapalil vžigalico in jo je vzdignil | visoko; | Jokcu se je zdel njegov žarko razsvetljeni obraz | A |
Nič se ne boj! Še za dva moža ni | visoko | zunaj, in če se malo opraskaš ...“ France in | A |
”Bos in ubog!“ . / . / stran 158 . / | Visoko | so se bile vzdignile sanje in so padle na tla | A |
iz polja, iz ravni, na položna brda; in više, | visoko | pod nebom, v ogromnem tihem polkrogu, so gledali | A |
svobodo. Zmerom večje je bilo nebo, bolj jasno in | visoko, | zmerom dalj se je razprostiralo spodaj pisano | A |
svoboden služabnik vsem!“ Tam se je zasvetilo | visoko, | belo župnišče poleg farne cerkve in z mirnim | A |
globel, skrito pod visokimi, navpičnimi skalami. | Visoko | gori je gledalo zeleno drevje v mrak, globel | A |
velike maše; kmetje z blatnimi škornji, kmetice | visoko | izpodrecane; nekateri so šli mimo in se niso | A |
iz megle pa se je svetil ščip, ki je bil že | visoko | nad hribom. Sredi pota je postal. | A |
stopil v vežo, je ugledal dolgo, suho žensko z | visoko | izpodrecanim krilom, ki se je z brezovko v roki | A |
”Zelo krepak, zelo bogat v mislih in zelo | visoko | nad svetom bi moral biti človek, da bi živel | A |
živino, vas ne nadlegujejo prav nobene misli in | visoko | starost dosežete!Meni je že sedemdeset let, | A |
“ se je začudil tajnik in je vzdignil obrvi | visoko. | ”O čem da bi kaj vedel? | A |
videl nekoč, ko je prekidaval gnoj, golorok, v | visoko | zavihanih hlačah in noge zavite v žakljevino | A |
šopek nageljnov. Kačur je sedel v ozadju voza, | visoko | vzravnan, dolg in suh. Suknja mu je bila preohlapna | A |
dvoje mladih uradnikov; gledala sta začudeno za | visoko | naloženim vozom, zasmejala sta se ter stopila | A |
trudna in potna. Za hišo je bil majhen vrt z | visoko, | košato jablano na sredi in s klopjo pod jablano | A |
vetra, leži cunja v blatu, natič pa se vzpenja | visoko... | zato je takrat bolje biti natič... bolj je spoštovan | A |
sedel je v najtemnejši kot in si je privihal | visoko | ovratnik zimske suknje. ”Le sem z žganjem | A |
veter močnejši in je nosil sneg v gostih oblakih | visoko | v temno nebo. Bil je Kačurju naravnost v | A |
svobodna pot, je bilo pojoče polje, je bilo | visoko, | brezmejno nebo, je bila mladost. Kakor je | A |
iskre v njegovo dušo ter vžigajo nov plamen. | Visoko | je bilo sonce, ko se je vzdignil, bolj utrujen | A |
takrat mislil in občutil, se je izluščila in je | visoko | vzkipela najmočnejša misel, ki me je takoj vsega | A |
so bila čisto usehla, ohlapna, da so štrlele | visoko | tenke kosti; usta so bila še zmerom odprta. | A |
skril zadosti daleč? Kaj nisem nasul dovolj | visoko | gomilo na svoj grob?Ali je bilo naključje, ali | A |
brado ter ga potegnil navzdol; obrvi so stale | visoko | gori in so se čudile, usta pa so bila napol | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |