nova beseda iz Slovenije

visoko (1.001-1.100)


zadaj. Marko je zgrabil križ ter ga vzdignil      visoko,      še višje nego prej.Kristus je gledal daleč po  A
sama revščina... in on hodi pred njimi in drži      visoko      križ, ki je Kristus na njem pribit.Po lazih  A
čisto mrzel. Prijel je križ in vzdignil ga je      visoko;      nekoliko se je Kristus zazibal, zamajal, stresel  A
lakoto... Spomnil se je na novo mašo pri podružnici      visoko      v hribih, na Planini.Tudi on, ministrant, je  A
vedel, kóga nosiš!“ Marko je vzdignil križ      visoko,      visoko, da je gledal Kristus daleč naokoli po  A
kóga nosiš!“ Marko je vzdignil križ visoko,      visoko,      da je gledal Kristus daleč naokoli po pusti  A
bile poraščene s praprotjo ali pokrite za ped      visoko      z orumenelim bodičevjem.Tenke sence smrek so  A
je na ulici temno gručo ljudí. Stali so pred      visoko      sivo hišo, pred eno izmed tistih neprijaznih  A
plahto. Kdor se prikaže na ulici, gleda iznad      visoko      privihanega ovratnika plah in zlovoljen, premražen  A
tako siv in suh in zares mu je bilo čelo tako      visoko      vzbočeno nad vdrtimi očmi, da je bil bolj podoben  A
iz bede in bolesti, mislijo zgodaj in mislijo      visoko.     Oko je videlo solze in jih je občutilo tudi samo  A
življenje ter so resnično njegove oči že ugledale      visoko      pot v svetlejši svet. Strma je bila pot,  A
veroval: ”Ne bom se utrudil, tudi padel ne bom;      visoko      pod soncem je moj slavni cilj!“ Zakaj trdna  A
nosa so mu viseli veliki starinski naočniki;      visoko      iznad njih je mežikal, oziral se nemirno, naskrivaj  A
mu je sanjalo, da ne leži na zemlji, temveč      visoko      na lepi božji plahti in da gleda zviška na pašo  A
na skrivaj poigrava z mladimi vršički, tako      visoko      in tako tiho, da se zdi človeku: zvezde šepečejo  A
Kurent do duri in na prag, je svetilka vzplamtela      visoko,      dim se je razbegnil po stropu, sence so švignile  A
razposajenosti, dokler niso priplezale tako      visoko,      da se je začudil Kurent sam. Modroval je  A
vzkliknil tenki, trepetajoči glas starke, ki je      visoko      izpodrecana in do pasu upognjena stopala koj  A
veselo, da so gore zašumele od radosti in da so      visoko      nad poljem zapeli škrjanci, Bogu na čast in  A
ki je nosil križ; ta križ pa se ni več majal      visoko      nad procesijo, temveč leno se je pozibaval na  A
list, ki je ležal na mizi, ter sem ga vzdignil      visoko.     Ni se ganil; toliko vetra ni bilo, da bi zazibal  A
dodeli nam ga Bog! Čisto droben listič je visel      visoko      gori na tenki veji. Trepetal je in se zvijal  A
bil in bil je zadnji. Črno in golo je strmelo      visoko      drevo v megl, kakor silno razpelo na križpotu  A
vse, kar mu je nerazumljivo, kar stoji takó      visoko      nad njim, da mu samó še migljá pred očmí v skrivnostni  A
sama ob sebi zeló navadna in bedasta. In takó      visoko      spoštovanje in neomejeno občudovanje gojim do  A
zanimivejša, čudovitejša. Tu ni nobenega navdušenega,      visoko      plapolajočega ognja, -- niti zabavljive, napol  A
ves blagor raste iz njega. Razodeto je bilo,      visoko      povišano na Golgati pred vsega sveta očmi: le  A
srce. * Takrat pa je bilo sonce še      visoko      na nebu in kostanji so bili še vsi nedeljski  A
nasproti, komaj sta si stisnila roko. *      Visoko      je bilo takrat sonce in kostanji so cveteli  A
mogel; izprožil sem ob pravem času, odletel je      visoko      in ni ga bilo več. Dremavica me je kmalu tako  A
Dremavica me je kmalu tako prevzela, da se je      visoko      drevje krog jase pričelo polagoma in v vrstah  A
Lasje so bili gladko počesani, zato je bilo čelo      visoko      in odkrito ...Ko je bil v krčmi, po plesu, iztegnil  A
189 . / jasni pogled in ko je ugledal tisto      visoko      odkrito čelo. ”Nisem mislil, Marta!“ je zajecljal  A
Ko se je poizgubila megla, so se vzdignili      visoko      sivi in pusti.Ni se se dobro zdanilo, ko je  A
umazanega platna in tako upala, da so štrlele      visoko      tenke kosti; zato je bilo toliko bolj čudno  A
nogo, da se je prevrnil v blatu. Stala je      visoko,      dolga in suha; njen obraz je bil izjeden, njene  A
in ustnice zatekle. Marta je bila zasopla,      visoko      izpodrecana, roke so bile gole do nad komolcev  A
izbo, opremljeno za dolgočasno, dolgo damo z      visoko      frizuro, bolehnimi lici in koščenimi komolci  A
Lahko noč, Marta!“      Visoko      je vzdignil svetilko in sivorumena, neprijazna  A
in brez zlobe, neoskrunjena pojde nekoč svojo      visoko      pot ...Ampak kako pojdeš ti, Marta, kako pojdeš  A
šumeča in glasna, je stopila v izbo ženska.      Visoko,      polno telo je bilo od vratu do nog zavito v  A
najbrž od dolge poti; ovratnik suknje je imel      visoko      zavihan, usehla, dolga lica so bila nekoliko  A
oknu. Spodaj bežeča, rumena voda, od dežjà      visoko      narasla; med vodó in hišo ozka pot, komaj klaftro  A
preko praga!“ . / . / stran 262 . / Stožer je      visoko      privzdignil obrvi, toda še predno je odgovoril  A
prahu se je svetil gozd, kakor posejan z rubini;      visoko      nad belimi poslopji, pod goro se je dvigal stolp  A
se je izluščil otrok, ki je sanjal daleč in      visoko,      dalje in višje nego vsi drugi otroci. Bdel je  A
Prestrašil se je in je trepetal, kadar jo je videl      visoko      in hladno, belo kraljico, nedotakljivo in nedosegljivo  A
O, kar na cesti sem bil podpisal menico za      visoko      glavnico in na oderuške obresti!“ Stopil  A
navadni prosjaki, - ne! Miha je hodil po vasi      visoko      vzravnano in ponosno, kakor da je imel tam kje  A
svojega domovanja, dvigale so se sedaj že precej      visoko      in rodile vsako leto jako lep sad.Mene je bilo  A
speva se dvigajo davne, polpozabljene pesmi; iz      visoko      zaraščenih grobov stopajo predte v sončni svetlobi  A
spoznali!“ Ko mi je povedal tako modrost, si je      visoko      zavihal ovratnik suknje ter se je nameril od  A
namršene, ustnice stisnjene, kolena pritegnjena      visoko      k životu.Kadar sem šel mimo, ali če sem sedel  A
prav pred nama so zatrepetali kakor v zlatu      visoko      frizirani lasje lepe dame.To so bili čisto novi  A
bila na njih, ki jim ni odgovora; obrvi so bile      visoko      vzbočene, tako da je bilo v sinjih očeh neprestano  A
šopek, teta Fani pa je prinesla ter je držala      visoko      v iztegnjeni roki tisto kratko, belo, s čipkami  A
je videla, kako . / . / stran 146 . / je Mira      visoko      vzdignila glavo, odprla usta nastežaj ter iztegnila  A
vso pot, na veje, ki so črno in tiho štrlele      visoko      proti nebu, kakor za milost proseče, na zarjo  A
preprogo. Milan je stopal z dolgim korakom,      visoko      zravnan; glavo pokonci, svetle, velike oči uprte  A
proti mestu. ”Tudi najina ljubezen je tako      visoko,      visoko nad njimi vsemi, ki so tam doli!Pomisli  A
mestu. ”Tudi najina ljubezen je tako visoko,      visoko      nad njimi vsemi, ki so tam doli!Pomisli, na  A
brezpomembno je bilo vse prejšnje življenje; in kako      visoko      se je bil povzdignil iz blata v jasne višave  A
vsi so hodili kakor duhovi, plavali so za ped      visoko      od tal in niso genili nog.Tudi glasu ni bilo  A
zapiše veliko, votlo ničlo. Šel sem poslušat      visoko      tragedijo, da bi se mi razodele poslednje skrivnosti  A
zaspan in zlovoljen, je stopal sključen, z      visoko      privihanim ovratnikom po peronu ter je čakal  A
otrok otroci na vekomaj!“ . / . / stran 188 . /      Visoko      na Semerniku je ležal sneg; čist zrak je sekal  A
razganjal jih po sivih parkih ter jih poganjal      visoko      preko streh.Ljudí je bilo malo; tiščali so si  A
mu je, kakor da stoji ta temni, bolni obraz      visoko      nad njim, velikanski, očitajoč, brez usmiljenja  A
pod menoj. Pokopališče je bilo vrhu grebena,      visoko      nad vso pokrajino, njen gospodar in njeno znamenje  A
lupina se je odluščila od moje duše; mislil sem      visoko,      kakor nikoli prej, čutil prisrčno, kakor nikoli  A
VI Opoldne, ko je sijalo      visoko      jesensko sonce, sta ugledala jezero pod seboj  A
seboj in čudno je odmevalo od tesnih sten in      visoko      do zvonov. ”Ksindel! Ksindel!“   A
in tudi ne na pogreb ... Jokec je prišel že      visoko,      toda pred njim so koraki nenadoma utihnili,  A
Tone je zapalil vžigalico in jo je vzdignil      visoko;      Jokcu se je zdel njegov žarko razsvetljeni obraz  A
Nič se ne boj! Še za dva moža ni      visoko      zunaj, in če se malo opraskaš ...“ France in  A
”Bos in ubog!“ . / . / stran 158 . /      Visoko      so se bile vzdignile sanje in so padle na tla  A
iz polja, iz ravni, na položna brda; in više,      visoko      pod nebom, v ogromnem tihem polkrogu, so gledali  A
svobodo. Zmerom večje je bilo nebo, bolj jasno in      visoko,      zmerom dalj se je razprostiralo spodaj pisano  A
svoboden služabnik vsem!“ Tam se je zasvetilo      visoko,      belo župnišče poleg farne cerkve in z mirnim  A
globel, skrito pod visokimi, navpičnimi skalami.      Visoko      gori je gledalo zeleno drevje v mrak, globel  A
velike maše; kmetje z blatnimi škornji, kmetice      visoko      izpodrecane; nekateri so šli mimo in se niso  A
iz megle pa se je svetil ščip, ki je bil že      visoko      nad hribom. Sredi pota je postal.   A
stopil v vežo, je ugledal dolgo, suho žensko z      visoko      izpodrecanim krilom, ki se je z brezovko v roki  A
”Zelo krepak, zelo bogat v mislih in zelo      visoko      nad svetom bi moral biti človek, da bi živel  A
živino, vas ne nadlegujejo prav nobene misli in      visoko      starost dosežete!Meni je že sedemdeset let,  A
“ se je začudil tajnik in je vzdignil obrvi      visoko.     ”O čem da bi kaj vedel?  A
videl nekoč, ko je prekidaval gnoj, golorok, v      visoko      zavihanih hlačah in noge zavite v žakljevino  A
šopek nageljnov. Kačur je sedel v ozadju voza,      visoko      vzravnan, dolg in suh. Suknja mu je bila preohlapna  A
dvoje mladih uradnikov; gledala sta začudeno za      visoko      naloženim vozom, zasmejala sta se ter stopila  A
trudna in potna. Za hišo je bil majhen vrt z      visoko,      košato jablano na sredi in s klopjo pod jablano  A
vetra, leži cunja v blatu, natič pa se vzpenja      visoko...      zato je takrat bolje biti natič... bolj je spoštovan  A
sedel je v najtemnejši kot in si je privihal      visoko      ovratnik zimske suknje. ”Le sem z žganjem  A
veter močnejši in je nosil sneg v gostih oblakih      visoko      v temno nebo. Bil je Kačurju naravnost v  A
svobodna pot, je bilo pojoče polje, je bilo      visoko,      brezmejno nebo, je bila mladost. Kakor je  A
iskre v njegovo dušo ter vžigajo nov plamen.      Visoko      je bilo sonce, ko se je vzdignil, bolj utrujen  A
takrat mislil in občutil, se je izluščila in je      visoko      vzkipela najmočnejša misel, ki me je takoj vsega  A
so bila čisto usehla, ohlapna, da so štrlele      visoko      tenke kosti; usta so bila še zmerom odprta.  A
skril zadosti daleč? Kaj nisem nasul dovolj      visoko      gomilo na svoj grob?Ali je bilo naključje, ali  A
brado ter ga potegnil navzdol; obrvi so stale      visoko      gori in so se čudile, usta pa so bila napol  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA