Toda glasu ni bilo iz grla in nisem se ganil. Pomisli, Nina: dasi so vztrepetavale tvoje vroče ustnice in dasi se je zganila časih tvoja tenka roka na odeji -- se mi je zdelo, da sedim visoko na tvojem mrtvaškem odru, ob vznožju, in tako bolna je bila moja misel, da sem videl sveče ob odru in venec nad tvojim belim čelom in v tvojih rokah črno razpelo ... Še je gorela luč na mizi, ko sem se vzdramil; ležal sem z obrazom na odeji in moja lica so bila mokra od solz; tako žalostne so bile moje sanje.