Ko ga je ded nekoč prosil, naj mu dovoli, da si ob robu njive, tik občinske poti, steše revno kočo, ko nima kam z družino. Praded mu je rad dovolil, češ za tisto krpo ni vredno pogovora, če boš tudi poslej vedno naš stalni dninar: v poletju za polje, na zimo v gozdu, da zame pripraviš drv. Dninar Tevž si je stesal kočico in bil vesel svoje strehe nad glavo, veliki kmet pa je imel izvrstnega in pridnega dninarja.