stran (1.001-1.100)

črnim stropom. -- Kmalu pojdem dalje, na tisto	stran	se namerim, odkoder bo dišalo po trohnobi.Vran	A
obmetaval jih je s steklenicami in kozarci. ”	Stran,	kanalje!Kdo vas je klical?“	A
Kaj ni stotnik zabodel Krista z njo ... v desno	stran?	“ Kaplan se je na glas in grenko zasmejal	A
Ob žegnanju in pred pustom!	Stran	s koli, fantje, bandero sem!“ ”Kaj se to	A
mu je neprijetno to vprašanje; pogledal je v	stran,	odložil pero in se zamislil v njene žametne	A
”Tako lepo je pri tebi ... Jaz bi šla s tabo,	stran	od tod ...“ ”Še malo dni, Tinica, in potem	A
in potem -“ ”In potem?“ ”Prideš k meni,	stran	od tod ...“ Malar je govoril v nezavesti, zaljubljen	A
jaz sem prišel ...“ Govoril je tiho in gledal v	stran,	da ne bi videl njenih oči.Očital si je: ”Čemu	A
težki uri v roko mojo knjigo in je ne vrgel v	stran?	Kdo izmed njih me je spoznal (zakaj ljubezen	A
ugledal nenadoma znan obraz. Obrnil se je v	stran	in je pogledal v tla, toda hipoma je pogledal	A
roka je bila nekoliko višja od leve, vsa desna	stran	-- obrv, lica, ustnice, celo klobuk -- je bila	A
lica z nemirnim, resnim pogledom. ”Torej ...	stran	te komedije!Saj zato sem te povabil, da bi govorila	A
jaz sem tja namenjen.“ Nato se je obrnil v	stran.	V drugem kotu, njemu naravnost nasproti,	A
ker je imela na hrbtu visoko grbo, na levo	stran	pomaknjeno.Njen obraz je bil čudno droban, tako	A
pozdrava. Detal je vstal in je gledal v drugo	stran,	skozi okno; tam, daleč morda iz speče vasi,	A
pripovedovalec, ki je nagnjen bolj na praktično	stran	in ki ”nadaljuje“ brez strahu pred grehom, mora	A
vsaj zredil, jaz bi se ne bil nikoli. Zatorej	stran	s poezijo, da me ne zaloti izkušnjavec; poezije	A
ker je bil nagnjen nekoliko na sentimentalno	stran.	In vrhu tega je bil tudi pobožen.	A
ljudí; to so bile sanje... In obrne se na drugo	stran	in zaspi... Kralj Malhus se je zaljubil.	A
kakor z biljardnimi kroglami... Hé, kralj Malhus,	stran	svoje prstke!...Mignem z mezincem, - in kjé je	A
beseda zatika, da pogleduje v tla in pogleduje v	stran.	”Kam pa buljiš ... ali je naloga na mojem čevlju	A
zaničevanjem. Ona je zardela ter se obrnila v	stran.	Izpraznil sem kozarec in koj sem bil ves	A
težko in žalostno na svetu. Šel bi kam, daleč	stran	-- kam?Da ostanem tukaj, ne bi ostal drugače	A
hiti zmerom bolj, da je bil stopil s poti v	stran	in da pleza zelo urno po spolzki bližnjici in	A
”Seveda, kaj pa bi v Globeli?	Stran	moraš ... daleč ... in precej, Mate ...“ Hanca	A
kakor mimo stola in toliko, da me ne sune v	stran.	Moja žlica bi ležala na mizi in ne bilo bi me	A
bi se poslavljal za zmerom, ne pustila bi te	stran,	Mate!Vrneš se in tedaj bo veliko veselje.“	A
ker je sonce preveč svetlo ...“ ”Poglej na ono	stran,	Mate!“ Vsa goreča, v pomladanskem soncu vriskajoč	A
dlanjo oči in je pogledala proti vzhodu, na ono	stran,	odkoder je sijalo sonce. ”Zbogom, Mate!	A
Ali slišiš, Mate?“ Preko hriba, daleč na ono	stran,	je morda segel glas, poslednji žalostni pozdrav	A
premajhen rodni gnoj ... Pogledal je malo na ono	stran	hriba in že ne ve od ošabnosti, kako bi se pretegnil	A
zabuhel. . / . / stran 141 . / Stopila je v	stran,	da bi šel mimo. ”Nič se me ne bojte, Hanca	A
Stavim, da zavije voz v globel ... Poglejva na ono	stran,	stopiva tja!Ne bo dolgo, pa se prikaže tam iz	A
samo da bi ga razločil!“ Stopila sta na drugo	stran.	Iz globeli se je dvigal hlad, mirna noč je bila	A
”Kako govoriš, o Mate? Ti moraš	stran,	moraš daleč ... samo vrni se časih, morda samo	A
široko razprtimi perotmi ter izginil na ono	stran,	odkoder je sijalo sonce ... Jesensko jutro	A
ker sem se napotil po lepši poti ... Zatorej	stran!	“ V veži se je poslavljal od matere.	A
silo bi mi izrivali ljubezen iz srca ... Zatorej	stran,	pa Bog z vami vsemi!“ Za vasjo je ugledal	A
Hanca, stvar je namreč taka: tudi jaz mislim	stran,	nazaj v Ameriko; že predolgo sem se klatil tod	A
prav tako obzidana kakor njih dom ... Zato mislim	stran,	tja kjer je svet malo bolj širok ...Zdaj ti pa	A
Krenila je brez pozdrava in brez slovesa na drugo	stran.	”Kam pa?	A
je prijel za roko. ”Prav, pa kreniva na ono	stran!	Srečalo naju bo tem manj zijal!	A
je mojo žalost, pa je vesel!“ Stopila je v	stran	in je postala. ”Ni lepo, kar si govoril!	A
tudi če se je okrenil z životom in je pogledal	stran	z vsem obrazom.Luč mu je sijala naravnost na	A
je izpustil njeno roko in je stopil korak v	stran.	Ona se je ozrla začudena nanj ...	A
Jezno je zamahnil z roko in je pogledal v	stran.	”Z veseljem se bom spominjala nate!“	A
vsebine in brez smisla. Treba ga je zalučiti	stran,	kakor dolgočasno knjigo, ki jo je pisal človek	A
posvaljkanih bankovcev. Pogledal je na to, na ono	stran;	nikjer ni bilo besede, ne podpisa, ne pozdrava	A
najlepši cvet -- kako bi jih sovražil? ... Ozri se	stran,	Hanca, in poglej mi v obraz! Vrneva se, in takrat	A
drugi drugega in njune sence so tonile na ono	stran	v večerni zarji ... Učitelj je stal pred krčmo	A
bila našemljena, pogledala me je, ozrla se je v	stran	in je hitela dalje; smehljaja ni bilo več na	A
imenuješ jo tiholazenje, sumiš jo, da škili v	stran	po zlatem dobičku.Največje hudo na zemlji, izvirek	A
nežne lastavice, lete v domovino, na gorko južno	stran.	Kam si se bil zamaknil?	A
usmili, da priletite zbegane in trudne na južno	stran	- saj ni sonca tam, saj ni luči tam!Le v vašem	A
Čemu si planil? ”	Stran,	izkušnjavec, stran!“ Po stopnicah bežiš,	A
Čemu si planil? ”Stran, izkušnjavec,	stran!	“ Po stopnicah bežiš, na cesto, v noč in sneg	A
okrenila, dá, celó vstala je ter šla nekoliko v	stran.	Takrat bi stopil, počasi, malomarno, kot da bi	A
rad bi sedel, pa ni mogel nikamor; če bi šel	stran,	bi prišel morda ob istem času kdo pónj in bi	A
Ne tod gor, ne tjá dol! Bežite, mati, na tó	stran,	ti Francka, na ono!Vleci Mimico s sabo!	A
sedla. Ozrla se je na frizêrja, a on je gledal	stran,	da bi kdo ne opazil, kakó se igrá z rokó.Pavla	A
Marka za ovratnik ter ga je stresel in zalučil v	stran,	da je butil ob zid. ”Čemu?“ je vzkliknil	A
najprej naravnost, nato pa je zaokrenil v drugo	stran;	zakaj trušč se je nenadoma oglasil od drugod	A
noči; drže se tam kakor vlaga na zidu in nočejo	stran.	Vse so črno oblečene, tudi lasje so črni in temne	A
le njemu samemu, gospodu, temveč tudi na to	stran,	v preteklost, in na ono stran, v prihodnost	A
temveč tudi na to stran, v preteklost, in na ono	stran,	v prihodnost, vsemu, kar je bilo kdaj lepega	A
je glavo, položil roke na mizo, obrnil pogled	stran	od pozabljenega pljunka ter se zamislil - ne	A
vzdrami v hladni megli, se okrene na to in na ono	stran	ter vzklikne: Kdo pa je to?Kdo pa je to reč	A
vstal, opotekel se proti njemu in kričal: ”	Stran,	stran od mojega praga!... Vi ste se mi smejali	A
opotekel se proti njemu in kričal: ”Stran,	stran	od mojega praga!... Vi ste se mi smejali, ko sem	A
Ker nekam se mora zateči, kolikor mogoče daleč	stran	od dné in ure.Ali težaven je ta beg; živim rabeljnom	A
moji bližini ter je kričé pobegnila v drugo	stran.	Nato pa se je prikazalo nekaj nečloveškega	A
mostu čez morje skočil, ker je pač moral na ono	stran	... Tudi mi, ki nas je življenje že napravilo	A
kruljavi E, gluhi F in grbasti G, s svojim na	stran	zavitim nosom?!Ah ti brezsrčna mladenka moja	A
je bila vzpela na sod, spustila se na drugo	stran	ter obvisela.Rekli so, da je bila to gola nezgoda	A
naskrivaj, toda videl me je, begal je na to, na ono	stran,	pobegniti ni mogel; izprožil sem ob pravem času	A
samotna, da Marta ni takoj vedela, na katero	stran	bi krenila. ”Na desno, Marta!“ je zaklical	A
če mi nazadnje tako zelo zameriš, da me suneš	stran,	ti bom dala roko in te bom še zmerom rada imela	A
odtrgal jabolko, ugriznil je vanj in ga je vrgel	stran	in se je opravičil: saj je obgrizeno!“ ”O	A
”Znorel si, Dolinar, poet!“ ”	Stran,	cunja literatska!“ je izpregovoril Lojze hripavo	A
ki se je vračala od maše, je stopila urno v	stran,	da bi je koló ne oškropilo in je gledala za	A
naročje mi je je prinesla ... jaz pa sem jo vrgel	stran,	čez prag sem jo sunil in sem še pljunil za njó	A
obrvi. ”Saj ni daleč ... in jaz ne morem od gostov	stran	... kakšna manira je, da sedé tam samí kakor v	A
Koširja in Vrtnika in je takoj pogledala v	stran.	”Kaj v tej obleki si šla k poroki, Marta	A
vsaj za ped pred vsemi drugimi, je stopil v	stran,	da bi ne stal s tovariši v enaki vrsti, med	A
glavnico in na oderuške obresti!“ Stopil je	stran	od peči ter si prižgal cigareto. ”Pa kaj	A
Stresale so z glavo in pogledávale sramežljivo v	stran.	Zakaj govorile so o grešni ženi notarja Skrinjarja	A
na križpotu in si ni upal ne na to, ne na ono	stran.	Mislil je: ‚Kaj?	A
je kakor dobra knjiga: vzameš jo v roko, prvo	stran	prebereš, pa ti je poet že odkritosrčen in star	A
življenje od dolgočasne in solzave strani; druga	stran	je veselejša!-- Ali bi bila spodobna med temi	A
vzkriknila s čisto tujim, hripavim glasom: ”	Stran!	Stran!	A
”Stran!	Stran!	Stran!“	A
Stran!	Stran!	“ Tihi koraki zunaj, nato je vse umolknilo	A
Ozrla se je ponevedoma in le za hip na levo	stran;	v tistem samem hipu pa je videla, kakoje Mira	A
ustni in namršenimi obrvmi okrenila na drugo	stran.	Tam je sedel bratranec Artur osamljen in tih	A
urami komaj je bila prisegla zvestobo na desno	stran,	pa že izpod čela smehljaje mežika na levo!	A
”Čemu to? Vrzi	stran!	“ Spustil je listič počasi na tla.	A
smrti v obraz in je srce, že strmeče na ono	stran,	prosilo za milost božjo, je prevzela vse njeno	A
da bi zlovoljna namršila obrvi ter se ozrla	stran.	Brala je s slastjo, z občudovanjem in skoraj	A
nikogar, ki je bil morda bolj nagnjen na posvetno	stran,	ne motila s svojo vernostjo, ali da bi je ne	A
”Čemu to besedovanje?	Stran,	vešče!Vse to je bilo, bilo ... kakor da bi v nebesih	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani