strah (701-800)

beli postelji in je ne bo ne enkrat izpreletel	strah,	da plane kvišku s plahimi očmi iskat pod posteljo	A
škornjev drznega roparskega poseta. »Morski	strah«	je zgolj eden izmed domačih priimkov najmlajšega	A
v laskavi sodbi, da je Lev, imenovan morski	strah,	od vseh naših otrok, kar jih je, največji falot	A
stvari, hitim poudariti, da pridevka »morski	strah«	nikakor ni šteti za psovko ali žaljivko, niti	A
ni šteti za psovko ali žaljivko, niti morski	strah	osebno ne tolmači svojega priimka tako. Pobožam	A
Pobožam mu toplo glavo: »Ali si moj morski	strah	ali nisi?« Pa se požuri odgovoriti, da je in	A
požuri odgovoriti, da je in da je mamičin morski	strah	tudi in Micikin tudi. Micika je ime kuhinjski	A
Potrebna je bila le ugotovitev, da »morski	strah«	ni razžaljen, rajši narobe.In zdajci in tukajle	A
pod posteljo. . / . / stran 142 . / »Morski	strah,	« sem rekel, »tvoje ravnanje je v dvojnem oziru	A
priden, tudi moj mor . / . / stran 143 . / ski	strah	ne boš več!Rajši ne maram nikdar nobenega morskega	A
za stopinjo napreduje in postane višji morski	strah,	na izpraznjeno mesto pa bi mu sledil Franek	A
roke prišel Levu, tedaj še imenovanemu morski	strah,	rdeči sončnik, ki se ga je v svojih nežnih letih	A
stran 149 . / Od tega hipa nisi več morski	strah,	ampak bo morski strah Franek.Ti razbojnik ti	A
hipa nisi več morski strah, ampak bo morski	strah	Franek.Ti razbojnik ti grdi!	A
Razbojnik si, da veš! Dimež si, da veš, Dimež,	strah	kranjske dežele ‒ tako ti bo odslej ime.« Pozval	A
zašepetal v uho: »Atek, naj bom rajši jaz Dimež,	strah	kranjske dežele!«	A
oltarjem, da ne bi imel najmlajši, imenovan »Dimež,	strah	kranjske dežele«, svojih muh.Z neudržljivo brezobzir	A
strašna noč je v črne zemlje krili,« in jih bo	strah,	kako bo doma regljalo njih milostno babovje	A
»Oče, jaz grem v Ljubljano!« Sovraštvo in	strah	obenem sta ji gledala iz oči, rjula bi bila	A
sem smuknila kar pod odejo in molila, da je	strah	minil.« Gospa Jerajeva se je slednjič naveličala	A
vesoljnem predmestju. Kocmurjevi se je prvotni	strah	za dečka spremenil v ogorčenje.Res je vzela	A
sta ji odsevala s koščenega obraza prestani	strah	in rastoča togota.»Mojo palico sem!	A
kljuko. Na glas je zaihtel, pa ga je koj bilo	strah	in sram, kaj, če ga kdo vidi!S silo je premagal	A
izostala zdoma pozno v noč, je bilo Milana samega	strah;	vekal je in klical in stara Jera je morala k	A
glasom: »Tonček, Tonček!« Pa Tončka je postalo	strah	in je zbežal v sobo. Ali drugič je zopet čakal	A
tinjico, ta jih gotovo ima!« . / . / stran 84 . /	Strah	pred atom in svetinjica sta morala biti v neki	A
ptičev, kar jih je ušlo z doma. Tudi ni vzroka za	strah,	da se mu je pripetila kaka nesreča: takile fantiči	A
tovarišem in v svojih srcih gojili ali up ali	strah,	kakor je naneslo.Vmes so se čuli tudi kričavi	A
Kocmurka je bila zmučena od dela, žalosti in skrbi;	strah	jo je bilo lastnih misli, ki so ji begale po	A
lastnih misli, ki so ji begale po možganih,	strah	jo je bilo moža.Iz žepa je vzela robec, odvozlala	A
živaljo. Lovil jo je za grlo, rad bi kričal, pa	strah	mu je jemal glas, pretrgano hropenje mu je prihajalo	A
hitela gor, so ji pričakovanje in žalost in	strah	stisnili srce in grlo, zaječala je in solze	A
in česa so ga sumničili ... Pa jo je postalo	strah	sebe, svojega življenja, svoje družine: kako	A
zmanjkalo Nanče; pred policijo je imela otročji	strah.	Policijo je imela za oblastvo, ki ima najsilnejšo	A
ti prislužiš, da mu boš v resnici oče in ne	strah	in parkelj! In mojo sestro boš prosil za odpuščanje	A
»Verjemite, kar težko mi je ... Mene bi bilo	strah	ali vas ni, gospodična?« »Ja!« je rekla Nanča	A
pod vozom,« se je branil Stanko, obhajal ga je	strah	pred ravnateljem ... Ta ga je zgrabil za ovratnik	A
zleknil na tla, zaspati mu pa ni dalo. Neznan	strah	ga je begal, burno mu je tolklo srce česa se	A
ravnatelj, ni razumel. Zbiral je misli, ali	strah	mu je jemal ves preudarek, ni se upal ganiti	A
je gledal in poslušal, vsak hip ga je varal	strah:	zašumelo je kaj ali zaškripalo, pa ga je spreletela	A
moj ljubi Bajželj in tiho izjavil, da ga je	strah!	Strah ga je volivcev in poslanstva!	A
ljubi Bajželj in tiho izjavil, da ga je strah!	Strah	ga je volivcev in poslanstva!In bo poslanstvo	A
šlo vse gladko kakor v šoli, kako pa drugače ‒	strah	pred razredno knjigo je jako zdrav! Pa bodo	A
si jo je vzela s seboj, da je ni bilo ponoči	strah.	‒ Pa je vedela povedati o morju to, da je jako	A
takle kamenček lahko star milijardo let. Kar	strah	me je tolikšne številke in Te prosim, dragi	A
financi, in sem mu omenil, da ima moj kuhinjski	strah	v celoti boljše dohodke, nego jih imam jaz.	A
»naša Pepa zame ni Pepa ali celo kuhinjski	strah,	kakor je tebi tvoja, ampak je gospodična, gospodična	A
molčali po cestah! Povem vam, zaprti nismo bili;	strah	pa, ki smo ga tačas prestali, je bil za nas	A
slabotna sem ... prepičla hrana ... mraz ... in vedni	strah	...Pa saj je bolje zanje, da jih je vzel Bog!	A
pravim, na kolena! Mož ima pravico ženi dajati	strah,	so rekli na sodniji; neumnica me je šla tožit	A
je in ga pretresalo; sladkost in tiha groza,	strah	in hrepenenje je vrelo v njem. Noč je bežala	A
oči, zaspanec je izginil in spet jo je bilo	strah.	Vse besede, ki jih je govoril Miha pod kuhinjskim	A
Nič se ni ozrl.« In spet jo je obšel	strah.	»O, povem mu.	A
in se stisnile druga k drugi. Obšel jih je	strah.	»Divjega sovražnika, pravim.	A
kako je počil razsušeni hlod v steni: pok! Kar	strah	ga je hotelo biti.Zaželel si je mišjega škrabljanja	A
je preudaril Hudournik. Kar zares ga je bilo	strah.	Tako strah, da je vstal in šel tipat, če je duri	A
Kar zares ga je bilo strah. Tako	strah,	da je vstal in šel tipat, če je duri dobro zaklenil	A
Hudournik kar na glas. Tako si je preganjal	strah.	Saj ga je bilo strahu sram, pa si ni mogel pomagati	A
si ni mogel pomagati. »Le koga bi ne bilo	strah,	« se je tolažil.»Blizu in daleč nikogar, človek	A
naboji v redu, in se odločil. »Če je prazen	strah,	se ga ne bojim, če je tolovaj ali zver, bom	A
strahom. Hipoma mu obstane roka; luč je ujela	strah.	Na zidu, ki je ograjal drvnico proti severu,	A
mu je pravil njegov oče: »Fant, zapomni si:	strah	je znotraj votel, krog kraja ga pa nič ni.«	A
ga imela za podlasico, kot ga je imel on za	strah.	Hudournik in polha so postali prijatelji.	A
imenitno se mu je zdelo, da Liska tako občudujejo.	Strah	je bil premagan in oba sta ponosno koračila	A
priplazil iz bližnjega grma in v gobcu nesel -	strah	in groza - razcefran in razdejan tetin kvedrovček	A
Murke in izpusti. Saj mu bo ta kratki zapor in	strah	dovolj kazni.Zapomnil si bo in se ne povrne	A
dolgo ne bo nazaj?« me je hotelo biti samega	strah.	»Ko se krave odpočijejo, bo cika Roža precej	A
Bila mi je varuhinja in vodnica.	Strah,	ki sem ga prebil med silno nevihto, mi je bil	A
je bilo krog njega. No, ali te je bilo kaj	strah?	« se je obrnil k meni. »Nič,« sem mu utajil strah	A
se je obrnil k meni. »Nič,« sem mu utajil	strah.	»No, torej.	A
»No, torej.	Strah	je znotraj votel, krog kraja ga nič ni. Zapomni	A
Dolfu: »Odžejaj se! . / . / stran 42 . / Da	strah	ne škoduje, je treba piti vodo.« »Noben konj	A
Strahov ni.	Strah	je edinole hudoben človek.Če boš že odrasel	A
Ni prida, kdor ti ni odzdravil. Vsak drug	strah	je znotraj votel, krog kraja ga pa nič ni.	A
Vselej brez orožja in niti malo me ni bilo	strah.	Kar sta napovedala orožnika, je bil pa zaresni	A
Kar sta napovedala orožnika, je bil pa zaresni	strah.	Nabil sem puško in vtaknil šest patron v revolver	A
V tisto senco sem sprožil dva naboja.	Strah	se je potegnil čez pot navzdol po bregu. Obstal	A
smradu in bilo več o njem. Spet ga je spreletel	strah.	Ko je pa začutil v žepu denar, je zamahnil z	A
tako milo in proseče pogleda, da pozabi trud in	strah.	Tretja šiba zašvigne po kači.	A
potajil, da se nisem nasmehnil. Napeta skrb in	strah	sta mu zarezala mračne poteze nad oči, košate	A
krvavo liso na rjuhi obstreljenega Vorha in	strah	me je bilo. Ko sem kot študent iskal murk in	A
Bridka je bila pot. Povsod	strah	in groza, jok in stok, beg in tek.Če se je ognil	A
vsakim naporom. Kot čudna slutnja ga je mučil	strah	pred rojstvom svoje ljube, lepe žene.In v tem	A
iskali pri njem, večnem uporniku, poguma. Toda	strah	so videli na njegovem licu.In ko niso vedeli	A
ki je bil čisto tuj in je izražal grozo in	strah:	»Otroci, žena, kaj vse drugo.« Začeli so prihajati	A
in jih je bil žalosten. V krčmah je pa ginil	strah.	Razlegalo se je petje.	A
namenjeno.« In v nekaj letih ga je celo minil	strah	pred Francko in Blažem. Blaž ga je večkrat poprosil	A
je skrivaj pogledala, videla v njegovih očeh	strah	in žalost ter bila vesela. VI V nedeljo pred	A
hodila. Ko jo je zakrilo grmovje, jo je postajalo	strah.	Prva splašena ptička, ki je tik ob poti nočevala	A
stresla. Ali prepodila je drugo in tretjo in	strah	je gineval.Po nekaterih podružnicah je zazvonilo	A
Povedal pa niti Lojzi ni, kam gre.	Strah	ga je bilo, ko je mislil, da mu bo vsak z lic	A
Pri vseh svinjakih sem videl čudne sence.	Strah	se me je loteval.Srečeval sem vojake, ki so	A
moževem odhodu ginil od dne do dne, se prevrgel v	strah	in grozno ponižanje, ko je hodila k premožni	A
krenil s ceste na stezo proti domu, ga je obšel	strah	pred materjo.Hipoma je občutil, da se iztreznuje	A
se mu je zdelo, leži na dnu teh črnih oči, in	strah	ga je bilo.In vendar mu je rodil ta strah toliko	A
strah ga je bilo. In vendar mu je rodil ta	strah	toliko nepoznane omotice, da je obsedel brez	A
Srca mu še niso oskrunili.«	Strah	in upanje sta bila njena tovariša ves teden	A
bežečo vojsko, tedaj je z ljudskih lic izginil	strah.	Pa ne samo strah, tudi vsa praznična slovesnost	A
je z ljudskih lic izginil strah. Pa ne samo	strah,	tudi vsa praznična slovesnost je izginila.Po	A
Pomenljivo jih je gledal Svarun. Skrb in	strah	sta se mu plazila po obrazu. »Bratje naši, Antje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani