V jasnem sopranu kipi njena pobožnost proti nebu in ko pride do »Čast bodi Očetu«, nobenkrat ne izpusti zategniti »čast« in zraven pokloniti glavo. »Rorororororo« jo spremljajo nižji glasovi bratcev ‒ vsi trije pogrkujejo, prvi iz naravnega svojstva svojega grla, mlajša dva, ker sta se naučila od starejšega ‒ in bi jih bilo slišati lepo kakor korarje v polkrogu za oltarjem, da ne bi imel najmlajši, imenovan »Dimež, strah kranjske dežele«, svojih muh. Z neudržljivo brezobzirnostjo prekinja korarski zbor z izjavo, da ve lepo, lepo smešnico, in ne čaka, marveč jo korarskemu zboru, nenadno vrženemu iz tira pobožnosti, tudi takoj pove in so njegove smešnice po navadi take vrste, kakršne se v boljši družbi ne pripovedujejo.