sreča (101-200)

sreča krasna, prevesela dni nekdanjih, -	sreča	pevca. ”Mati, mati, daj poglej me!	A
sreče in ljubezni strastne; vse življenje,	sreča	in nesreča, slast nebeška in moréče rane	A
...	Sreča	divna, to so bile sanje, kar mi v noči srce	A
čas gorí. Ali bratje moji ljubi, to je	sreča,	to sladkost: ako vém, da v svoje srce	A
sreči neizmerni blodil ... Ali trem le krasna	sreča	sije, izmed vseh so dragi mi le trije -	A
”Dina moja, krasna zvezda moja, bridka	sreča	polni me v objemih, divna žalost je v poljubih	A
ti življenje moje, ti življenje moje, moja	sreča,	k tebi duša si želi kipeča ...‘ Z belo roko	A
ognjeno te objemajoč. In v hipu, kot tedanja	sreča	zbežale sanje so krasné ... Kaj spet si	A
da ti bi več gorkó me ne ljubíla! Naj	sreča	mi je še takó nemíla le jedno, jedno straši	A
Takó mi zima hladna govorí. Ko dahnem,	sreča,	radost odbeží, na dn� srcá ljubezen ti zakleni	A
v slavo tvojo, tvoje svete vere ... Kje je	sreča?	Sreča je v ljubezni.	A
Kje je sreča?	Sreča	je v ljubezni. Jaz ponesem jo, ljubezen sveto	A
tudi ti ne spreobrneš njega!“ LJUBEZNI MLADA	SREČA	Ljubezni mlada sreča zakaj umrla si	A
LJUBEZNI MLADA SREČA Ljubezni mlada	sreča	zakaj umrla si, zakaj ? Zamàn, o sladke	A
ljubil zvesto nisi me ljubila, sladka	sreča	le spomine v srci mojem je pustíla ... Kadar	A
kaj mi hočeš ti?“ ”Ali paša me na cesti	sreča	óni dan, zgrábi sivo brado mojo pa me	A
zapustíš ne bo takó hudó. LJUBEZEN MOJA, MOJA	SREČA	Ljubezen moja, moja sreča tedàj si zatonila	A
LJUBEZEN MOJA, MOJA SREČA Ljubezen moja, moja	sreča	tedàj si zatonila mi! Radóst, ki srce	A
splava na večerno strán. Ljubezen moja, moja	sreča	takó je zatoníla mi; radóst, ki srce k	A
čudokrasna tam stojí, s reča ji na licu mehkem	sreča	ji v očéh žarí. ”Hitro k meni, oj Milena	A
srcé otožno se bojí. Umrla je ljubezni	sreča	umrle niso mi željé zdravíla vročim bolečinam	A
o saj za vekomaj se s tabo poslavlja	sreča	od srcá ... Če vse spomine dníj preteklih	A
2 Presladka zdí se mi ljubezni	sreča,	bojím se, da zbeží kot sen krasán; in	A
ko takó premíšljam tu v samoti grenkejša	sreča	je od dné do dné. In spet se tiha žalost	A
_ ”Dora, glej, kako iz greha bi se	sreča	ti rodila, glej, kako bi rože zrasle iz	A
kakor nékdaj; ali prvo, to je meni tvoja	sreča	- glej, in zanjo hočem darovati svojo ...‘	A
- -- -- -- -- ”Ali, ah, kakó iz greha	sreča	bi se ti rodila? Ah, kakó bi pač vzcvetele	A
kakor nekdaj; ali prvo, to je meni tvoja	sreča	... ah, in zanjo hočem darovati svojo ...‘	A
Ne ...	Sreča	ni umrla, in svet se izpremenil ní - Prisrčno	A
da sámi ste moje življenje, življenje in	sreča	in ràj. In vendar - kakó da še vedno	A
Sanje, vse otroške sanje, - ta nedolžna, tíha	sreča,	to boječe hrepenenje ... Prvikrat nas	A
pišem: moja želja je edina, da bi vsa božja	sreča	ti sijala - bi moja želja nič ne pomagala	A
dé takó: ”Lačen pridem k tebi, glej;	sreča	o prihodu 'zgíne, dobra misel kmalu míne	A
bi, mladenka, omečile. . / . / stran 136 . /	SREČA	Oj to je sončen, krasen dan, kot ni	A
‒ Kje tihi si mi dom, ti	sreča	moja prava? Nocoj, kedaj te videl bom, ti sreča	A
moja prava? Nocoj, kedaj te videl bom, ti	sreča	moja prava?...	A
‒ Kje tihi si mi dom, ti	sreča	moja prava? Nocoj, kedaj te videl bom, ti sreča	A
moja prava? Nocoj, kedaj te videl bom, ti	sreča	moja prava?...	A
Tam pesem, tam žganje. Tam	sreča,	tam moč. DEVTERIJ Ponoči mi ni pomoči.	A
Ne! sveti kómur še cveté Mladost, ljubezen,	sreča	dvojna Samotna postelj čaka me, Mirujte persa	A
ječa Deržala te do tega dne? Al pa ti morebiti	sreča	Prej ljube dela ni zvesté? Le poj, le poj, vesél	A
‒ O ne žaluj, če ti je kriva	sreča,	Namenjena je tebi slava veča! Glej! koderkoli	A
premnogo nad, to se pravi biti mlad ... Pa je vendar	sreča	biti mlad biti mlad in poln nad! 1	A
ko grobišče, takrat smo si mislili: kmalu nas	sreča	in pómlad obišče! To leto bo naše in naša bo	A
in skrb moreča so pogrebci - a mrlič je tvoja	sreča!	Spomenik Naj bo izmed mojih pesmi tudi ena,	A
skrivnostno pesem peli. Mimo plula je prelepa čista	sreča	ni ugrabila je roka preboječa, a objela jo je	A
sonce se smeje tam zunaj je zdravje, veselje in	sreča!	Tam zunaj je zemlja, ki svobodno diha, tam pesmi	A
\/ In videl boš, da mi na ustnih počivala	sreča	bo tiha in vedel boš, da sem ostala ti zvesta	A
svežih moči. Ko spet bo na svetu zavladala	sreča	in mir, bo s pesmijo glasno privrel na dan kraški	A
sem v domači hiši, sedem, kamor se mi zdi.	Sreča	z radostjo preliva se po teh cvetočih tleh Sonce	A
trdih zemskih cest. Daleč tja po beli cesti	sreča	je nekoč odšla dan za dnem za njo hitijo želje	A
želje mojega srca. In čeravno vem, da zlata	sreča	se ne vrne več, vendar v tiho gorsko selo kliče	A
plamen svetal, čist in skrivnosten je vžgal:	sreča	- ljubezen - zvestoba? Če veruješ!	A
Žalca. Zdaj se sam, gomoljk otožni, tukaj z mano	sreča,	a nočem ga pozdraviti kot brata. Nekako se mi	A
ljudeh je dobra vera, da je v domačem kraju	sreča	že v zraku, da jo slednji list nosi na trepetajočem	A
Ne vem, kdo sem, ne kakšna sem. Vsak, ki me	sreča,	me ustvari po svoje, zase ko da je bog. Gledam	A
vselej se pač nekdo joče. Naj na moj rovaš gre	sreča.	Čas utripa kakor plačan, upanje je rdeča krpa	A
hrepenenje vedno mlado, ki prek vseh prevar živi.	Sreča	in nesreča mine, v času utopiš spomine, da imaš	A
žito zlató, kaplja na trti pa ‒ vince sladkó.	Sreča	se spušča na sleherno stvar, kadar zaliva nebeški	A
iščejo slave, blaga, jaz hočem na gori živeti, tu	sreča,	tu mir je doma. Za čredico krotko popeval bom	A
prvo stvar, ki po dobljeni slavni zmagi me	sreča	na domačem pragi, zakoljem tebi v žgalni dar	A
da prva stvar, ki po dobljeni slavni zmagi me	sreča	na domačem pragi, Bogú bo dana na oltar; in	A
vrli mož ne sme za sé. Iz bratov sreče njemu	sreča	klije, Veselje ljudsko njemu v óku sije, In	A
sladké, umrla ljubezen goreča, umrla življenja je	sreča.	Zdaj rakev bom stesal temnó in lóžil bom nadeje	A
koraka, krepča jo mladost in nek sladek čut in	sreča,	ki z dragim jo čaka. Po gori pleza višèj in	A
sliko pred njo se vrsti ‒ oj kolika, kolika	sreča!	To sanja pol speč in bedeč na pol, a vse bolj	A
ljubit′ me ne smeš. Pusti mene in pozabi; z mano	sreča	ne cvetli, drugih sto te ljubit′ vabi, ‒ pusti	A
kamen s srca odvali, ter iz groba se oglasi	sreča	mi nekdanjih dni. Vstanejo nekdanje sanje in	A
ostala kraju, jaz pa šel sem daleč preč; morebiti	sreča	naju oh, ne združi nikdar več! Ves čas, kar	A
zadana bo tvoja zvestoba. Naj v nje naročju ti	sreča	cvetè, meni za veke izginila je. Bele cvetice	A
zlate! Kaj je treba, kaj ne, zvedi, da posije	sreča	nate. Prva, le veruj očetu, skušnja ga je izučila	A
Vsa srca trpeča! O	sreča,	o sreča! Nad blatnim dvoriščem veter hladan	A
Vsa srca trpeča! O sreča, o	sreča!	Nad blatnim dvoriščem veter hladan je razprostrl	A
ličece. . / . / stran 42 . / A če podnevi	sreča	ga, ga nič ne vidi, ne pozna, saj treba vedet	A
ko moj sinko to izreče? »Zbogom, sinko moj,	sreča	bod′ s teboj, oh, adijo, adijo, sinko moj!«	A
je zrla, kjer je vriskal mlad pastir. Ko bi	sreča	kdaj hotela, da bi z njim šla pred oltar, doli	A
v koči bi živela, črede pasla več nikdar!	Sreča	željo je spolnila, ali sama prišla ni. Doli	A
njih roké si spone, ki jih še težé! Edinost,	sreča,	sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar	A
iščejo slave, blaga, jaz hočem tu gori živeti, tu	sreča,	tu mir je doma. Za čredico krotko popeval bom	A
stran 78 . / Podobe, odsev nevidnih energij	Sreča	je biti človek odprtosti.In lepo je srečati	A
OBRAZOV 51 NAIVNOST IN NEHVALEŽNOST 52 GOSPA	SREČA	NA POROČNI DAN 54 KOMPENZACIJA 55 FANTOM 57	A
ki me, skoraj v strahu, z mislijo navdaja, da	sreča	je, da res obstaja! Kako požirek za požirkom	A
rože poletel. . / . / stran 54 . / GOSPA	SREČA	NA POROČNI DAN Rahlo prek neba se pelje tanka	A
MIMOIDOČI Nikoli ne vemo, kje čaka nas	sreča	in kolikokrat mimo nas, čeprav vanjo zremo,	A
s soncem zazremo se v nebo, naj lačnim srcem	sreča	orosi oko. AVTORICA O SEBI Doma sem v Zagorju	A
kakor da sem vreča. oh, križani se bogmajo: je	sreča?	Oh, križani se bogmajo: je sreča?	A
/ stran 140 . / Oh, križani se bogmajo: je	sreča?	Iz tébe se nasmiha Hčerin sin in brat in mož	A
sredi starogorske gošče. . /\ .. stran 91 . \/	Sreča,	da sem jo vzel s seboj, zakaj tista majhna,	A
sem ga, ko se je odpravljal zdoma. »Kakšna	sreča,	da me vendarle obiščeš!« me je veselo pozdravil	A
igralskega poguma - kakor vedno, kadar mu je	sreča	mila v igri.Pred njim je kupček kronic in goldinarje	A
pijača, tisto kapljico obupa mu je pregnala	sreča	pri kartanju.Saj tudi izgublja tu in tam, tako	A
pošteno ne oberejo. Ali ne velja več tista:	sreča	v igri, nesreča v ljubezni? Hvaležen bi jim	A
potrebno, spretnost je koristna - a glavna stvar je	sreča.	Vsaka igra temelji na tej ideji.	A
Čelhar odide v trg. Tam	sreča	Tono, ki je prišla gledat za očetom, in jo potolaži	A
veselega presenečenja. Drozgu pa ostane kljub temu	sreča	mila.Malo burnejša je igra, malo bučnejša in	A
tovornjaka skoz temo in skoz črtasto svetlobo in	sreča,	da so že neobčutljiva in hladna in vsa ploščata	A
Dragi moji!	Sreča,	da so spotoma potegnili odeje z ležišč in se	A
In nanje je padal sneg, seveda. Vsa	sreča,	da je imel ves čas odejo, če ne, bi bil gotovo	A
varovanja sodov in zaradi tega sergenta. »Na ulici	sreča	na tisoče takšnih smrkelj kot je Alida Valli	A
»E, zlati našivki!« In to je bila spet	sreča	južnjačka, sorodnika po dedu. »Saj nisem lep	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani