Vendar ‒ čas ima zdravilo najhujšim ranam in človek ne veruje sam, koliko mu je moči trpeti. In ‒ to je bilo pač najboljše zdravilo ‒ saj ni bil sam; pustila mu je draga družica dve cvetoči hčerki v spomin in tolažbo. Kadar se mu je obnovila žalost, zbudilo se hrepenenje po izgubljeni tovarišici, kadar je želel videti ljubo njeno obličje, mile njene oči, ozrl se je v Zoro ali Bredo, katero je bila ravno poleg njega; obe sta bili podoba svoje matere.