spet (601-700)

prepeva, ne more več spat′, v trgatev veleva,	spet	pojdemo brat. Sladko vince ...	A
stran 91 . / še enkrat oba, da našel bi jo	spet,	mamico svojo, pa bi spet zapel haji, hajo.	A
oba, da našel bi jo spet, mamico svojo, pa bi	spet	zapel haji, hajo. Goreči ogenj brez plamena	A
bom, sladko se smejala bom, ker te bodo videle	spet	moje oči. Kaj boš, kaj boš za mano hodil Kaj	A
žalost utonila v mojih mladih bo očeh, pa se bova	spet	ljubila kot v nekdanjih srečnih dneh. Kdor	A
Šentjanževca zdaj nalij mi, točaj, potem se podamo	spet	vsak na svoj kraj. In pridemo kdaj spet semkaj	A
podamo spet vsak na svoj kraj. In pridemo kdaj	spet	semkaj nazaj, spet bomo imeli pri vincu svoj	A
svoj kraj. In pridemo kdaj spet semkaj nazaj,	spet	bomo imeli pri vincu svoj raj! Ko dan se zaznava	A
Majol′ka ... Če Bog da,	spet	veseli še večkrat bomo peli: Majol′ka, majol	A
grič strmi. Ko bi mogla, ko bi smela, rada	spet	bi šla nazaj, rada spet bi čredo pasla, kot	A
mogla, ko bi smela, rada spet bi šla nazaj, rada	spet	bi čredo pasla, kot je pasla jo nekdaj. Na	A
jugu pripelja pomlad se zopet pisana, oja!	Spet	priletijo ptičice in k petju tudi vab′jo me	A
morju plava, na barko kliče strel. Le jadra	spet	napnimo, valovom se zročimo, kak′ je čisto morje	A
žalostna, čez sedem kratkih let se bova vid′la	spet.	« Prežalostno srce, ne bom ga vid′la več, oj	A
doma živi se mirno. Domov je prišel potnik	spet,	veselo je zavriskal, najlepši je slovenski svet	A
slanica, zvenela moja rožica. Pomlad bo cvetna	spet	prišla, žalost bo znova v srce šla. Pa jaz	A
róke sežejo, de oblast in z njo čast, ko pred,	spet	naša boste last! Bog živi vas Slovenke, prelepe	A
mudi? Snoč′ je bil, dav′ je šel, drev′ bo pa	spet	prišel, če ga pa drev′ ne bo, vzel je slovo	A
Slišiš po gaju prepevati tam? Ptički veseli	spet	prišli so k nam; kak′ žvrgolijo, tebe budijo	A
svetu več let, povrnil domov se nazadnje je	spet.	Tra ...	A
pogrne se s cvetlicami. Drobne ptičice pojo	spet	v domačem gaju, al′ prijat′lja sem nazaj nikdar	A
′n hodér. An glažk al′ pa pet, pili ga bomo	spet.	Sonce na doli gre, lunca nam sveti že.	A
starem ognjišču najraje gori. Na starem ognjišču	spet	netila bom, ta prvega šocja spet ljubila bom	A
starem ognjišču spet netila bom, ta prvega šocja	spet	ljubila bom. [ Jepa ] Nočem b	A
mudi? Snoč je bil, dav′ je šel, drev′ pa bo	spet	prišel, če ga pa drev′ ne bo, vzel je slovo	A
Do svetlega. Ko bo	spet	vse pogrebno. V MESU lesa buči tišina.	A
S prsmi tišin. Utrgala se bom, ko bom	spet	lahka. Sonja Votolen, Malin Pesnica Sonja	A
slasti / zdrsnjene od mene / k tebi). Drugič je	spet	sublimna in se obrača k naravi (Imam te rada	A
je sunkovita in umirjena hkrati, je drzna in	spet	drugič plaho zadržana. Lirski subjekt v njeni	A
trenutke padeta v presek, toda že takoj zatem sta	spet	daleč narazen.Občutje relativnosti in bolečine	A
požirek za požirkom, mi željo po naslednjem	spet	poraja, da mi v skodelici čedalje manj ostaja	A
včeraj sem bila, vem, kaj bi rada jutri ‒ a	spet	ne bom metulj, ne vrtnica ‒ ker cvet me za metulja	A
dlan! . / . / stran 29 . / CIGAN Včasih, ko	spet	grem od doma, si želim, da ko se vrnem, nikdar	A
si želim, da ko se vrnem, nikdar več ne bom	spet	ista, ne bom več violina, ki v rokah cigana	A
tvoj glas globok in tih, zazebe me povsod.	Spet	roka vodi mojo, korak tvoj pot mi utira, telo	A
stran 45 . / Le v meni na novo so vzklile	spet	misli, a čutim, da vsaka od njih je odveč, ker	A
čeprav nje sled telo pozna že, zdi se, poboža	spet	bolj toplo, bolj čuteče. In zrla bi v oči prepolne	A
kar legla bi nazaj med nočne sanje in šepetala	spet	naprej besede, ki tamkaj le lahko verjamem vanje	A
gnezdu, kadar mali kliče, prvič vzleta. In	spet	je tu, ko on, za svoje, gnezdo spleta. Avtorjeva	A
NOVOLETNA NOČ Ko bo odbilo in zažvenketalo,	spet	bodi tukaj, da ti zašepetam, da mi brez tebe	A
srce pravi, če hočeš, naj potlej bo po starem	spet.	Vsi dnevi in noči v celem letu, le dan življenja	A
prava pot? vsekakor je prava tista, takrat, ko	spet	boš pripravljen nanjo stopiti. DREVORED Zgoraj	A
topi, vse živo je v meni, ko sij se gasi ‒	Spet	vzamem vžigalico, prasnem, vzplamti! Spet tu	A
Spet vzamem vžigalico, prasnem, vzplamti!	Spet	tu si, ob meni, na pol osvetljen, da nisem prepričana	A
strasti, že plamen ugaša, objem se hladi.	Spet	vzamem vžigalico, prasnem, vzplamti! Njen medli	A
pa že se gubi globoko v mrak izgorele luči.	Spet	vzamem vžigalico, prasnem, vzplamti! Plamenček	A
gradijo svoje skrite gradove. Sem stopajo In	spet	hitijo v svoje tople domove. Z očmi srkam lepoto	A
gradijo svoje skrite gradove. Stopajo tja in	spet	hitijo v svoje tople domove. Tu pa ni več videti	A
prebudijo zdaj se želje v meni, da mračni duh v meni	spet	zaspi. Zdaj je šla.	A
in ne pustiti soncu vziti, le premakniti se	spet	mora in tam spet želje potešiti, kjer vse pripravljeno	A
soncu vziti, le premakniti se spet mora in tam	spet	želje potešiti, kjer vse pripravljeno jo znova	A
utrjenih, čustvom dopuščam ponovni izliv.	Spet	se bova v njih utopila, če plavati le eden zna	A
odrinjen v mislih, kot kazen potem se zgodi!	Spet	sestavljam in razstavljam vse neizrečene besede	A
kralj, zdaj siromak, čeprav v sebi čutiš, da	spet	si bogat , lahko si v trenutku bos, lačen in	A
skelijo, včasih pa preneha kakšen dan, potem hudo	spet	zabolijo. Trga, kljuva in cefra, vsi nad ranami	A
/ . / stran 40 . / LANSKA TRAVA Kako naj	spet	bo zeleneča, ko z vsakim mrazom znova mre?	A
ko z vsakim mrazom znova mre? Pokončno naj	spet	bo rastoča, a sneg za snegom poteptal jo je	A
velika, in mu razvnetemu preveč živeti nenadoma	spet	ni in raznolika usoda mila je pred njim z obeti	A
Strohnela je preplezana obleka, prelit sem	spet	v somračnega človeka. Prelit sem spet v somračnega	A
mračnega človeka. . / . / stran 94 . / Prelit sem	spet	v somračnega človeka. Mi uteži premika Gilgameš	A
Razstavljena Izidina je glava, zdaj moška šavra in	spet	deška breza. Do srsti blizu je.	A
Budijo mrtve in moči neznane zdaj za vse svete,	spet	za veselico, človeški so pridruženi med grane	A
postrežbo z dobro malico. V dogodku dnišče je in	spet	težišče povabljeni.A jaz sem nepovabljen, pri	A
plazi iz poganskega vresja. Bom zidal danes	spet,	dogodka dninar, kamniti velb molčečega neba	A
meglena vaga. Sem jaz turjačan, ki gostuje	spet?	Ta popustljivost v cilju in razlaga, da sem	A
me Norčev pes obvoha in oblaja. Sem vključen	spet	v načelo in počelo dogodka kakor Jagnjetova	A
Pozna me, predpotopnega govnača. In	spet	v nebo se vzpenjajo mostovi, me svinjski jelen	A
In grb, ki umori.	Spet	vdinjam stari se legendi panjski. Podpira črn	A
tihec, s stranpotmi. Zaplečnik črno-beli	spet	zasuke po vetru vadi in se veseli. Že piska	A
sinoči nič me ne ustavi, če potlej niz dogodkov	spet	napoči ‒ cvetnè perjanica na školjčni glavi	A
sočasja; narod, ki me zaničuje, prezrt umanjkal	spet	bo na proslavi, ki je usoda.Kdor z menoj občuje	A
prehitro stegnem k tebi ‒ ‒ da izgineš in sama	spet	čakam na svojo umiritev. Gibanje Ko sva si	A
tvojem belo-rdečem razkošju cilja. Potem pa se	spet	spremeniš v sivo in črno in nedoločeno. Oh,	A
/ . / stran 43 . / Ko bova šla Ko bova	spet	šla na Snežnik, naredi, da bom še bolj globoko	A
zimzeleno postaviš na začetek, da objameš nebo in	spet	padeš na moje nežne preproge jezika. Pretegujoči	A
odnese v tvoje oči in stečeš za mano, se nenadoma	spet	ustaviš, ker se ti cilj zazdi nedoločen. Če	A
prepoznavnost (prepoznavnost avtorice) se med vsebino	spet	in spet povsem naravno vpletajo oznake pa tudi	A
prepoznavnost avtorice) se med vsebino spet in	spet	povsem naravno vpletajo oznake pa tudi zakonitosti	A
na srečo je ušla med našim modrovanjem in se	spet	naselila v predmete in živali. Če ne verjameš	A
zdaj so in bodo nekoč, ko bo čas ‒ in bo ‒	spet	kramljale z nami. Nekateri delijo Nekateri	A
je vstopilo vame, me raztapljalo z drugim in	spet	razdvojilo. Iz blagih tišin se rodijo velikani	A
navadnih v najkrajšem času. Potem vas pridem	spet	obiskat.« »Težavna zadeva,« sem mu odvrnil v	A
ki so životarile ob neznatnih pokojninah, in	spet	družine propadlih trgovcev ali zapitih rokodelcev	A
čakal, da se omama znova poglobi. Ko sem bil	spet	zatopljen v težavno delo in dosegel prve uspehe	A
bi oče umrl. Takrat upa in verjame, da stari	spet	ozdravi, in dela sklepe, kako bo ves drugačen	A
ne more več predstavljati, kako bi mogel oče	spet	premagati to grozepolno nezavest, kako vzbuditi	A
In zapori so dve desetletji polni. In	spet	je ogenj za slovensko knjigo kakor za kup odvrženega	A
obeh straneh; onstran mosta pa je bela cesta in	spet	zid.Pod njim se blešči do morja labirint tračnic	A
rdečo zastavico, takó da se potem veriga vagonov	spet	vrača in bezlja samo eden stran po drugi progi	A
Preklo ima na rami. »Si	spet	pestoval,« je rekel Bruno.»A?«	A
vzdolž sedeče vrste mogel videti Bruna. »Tale je	spet	tukaj, Bruno.« »Lej, da ne cepneš dol,« je rekel	A
tu pri roki ga imam,« je še rekel Bruno. In	spet	se je društvo zasmejalo. Lojzek pa se ne gane	A
popoldanskem soncu. Roke se sunkovito stegujejo in se	spet	krčijo, in ko se krčijo, težko zaropota premog	A
zaposlen odrasel človek majhnemu otroku. Potem	spet	obrne glavo in pregleduje cesto.Na desno vse	A
vendarle, o, pa še kakó te bom ujel. »Stoj!« je	spet	zakričal. Lojzek se je ozrl in spet stekel.	A
Stoj!« je spet zakričal. Lojzek se je ozrl in	spet	stekel.Ob stopnicah, ki se vzpenjajo na most	A
široka dlan mahne po zraku kakor lopata. Potem	spet.	In zdaj dlan zgrabi za Lojzkovo ramo.	A
Da veste, gospa.« In	spet	je vtaknil robec za vrat.»Uklenil ga bom.«	A
dilnika. . /\ .. stran 22 . \/ »Nisem kradel,« je	spet	rekel in pogledal najprej mater, nato stražnika	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani