nova beseda iz Slovenije

spet (301-400)


sluša té vabeče glase, Gleda, sluša ... glej! in      spet      domá je, Po domačih tléh se izprehaje; In soséska  A
prikazni v hipu razkadé se. Zbrano Solus peva      spet      in móli, Z njim priroda moli naokoli. Divja  A
Glej!      Spet      živa stojí mučeníca, Krasnejša, močnejša, ko  A
Jurjevem mašnik mašuje ... « »Unuki nas tujčevi      spet      Veliko že davijo lét; Vse radi bi nas pokončáli  A
davijo lét; Vse radi bi nas pokončáli, Pozóju nas      spet      darovali.« »Moj oča tlačán, jaz tlačán, Tí sinko  A
vkován; Tlačani na svet se rodimo ‒ Tlačani ga      spet      zapustimo ... «   A
pólnoč kládivo odbije, Pri kamnu strahove vzbudí;      Spet      tu kliče, toži, vzdiha nékdo Vso noč, dókler  A
mlada leta, stopi pred moja dušo enkrat živo      spet;      ti vzbudi v meni mlade sanje, pričaj slike mi  A
iz svetnega hrupa se vračam pod tvoje okrilje      spet.      Kako zdaj strmiš v neznanca, ki bil ti je dogo  A
kako zdaj spominjam se dobe prijetne, ko vidiva      spet      se po dolgih dneh! Družabnica mladega meni življenja  A
življenju rad, sveta, bi vsega dal zaklad, da enkrat      spet      bi mogel spati, kot danes spi pred tabo, mati  A
držim jo že očaran: odmaknem hipno se očem, in      spet      stojim za njo prevaran. Mrtvaški zvon, kako  A
simbol mi jemlje strah, da se ne vidiva nikoli      spet.      Da, vidiva se, zvon mi govori, da vidiva se  A
misliti ob pesmih ‒ o pokora! Točimo torej solze      spet      in spet! Ne solz ‒ točimo rajši le ‚solzice  A
pesmih ‒ o pokora! Točimo torej solze spet in      spet!      Ne solz ‒ točimo rajši le ‚solzice’, da žalost  A
Kaj videl bi, da se zapah odpre? To      spet,      kar skrito je človeškim dušam. Nič več?   A
vojakov je odhajal zbor pred mojim domovanjem      spet.      Na okno se oprla sem in zrla sem nemirna v mirni  A
in zrla sem nemirna v mirni svet. Pozdravil      spet      je moj obraz.‒   A
ječi je nekdo poginil.« Glavar oči zatisne      spet,      a pridrvi pošast se nova: »O Vitovec, na vek  A
in v noč izgine. . / . / stran 124 . / »Kdo      spet      mi je grozil, povej! Ni zvesta, menim, straža  A
V sladkem upanju osivel ‒ upati pričnem naj      spet!     «. Bere, moli v črni halji, upov sladko čuti  A
Tiha žalost, znanka verna, ali k meni plavaš      spet,      težka kot megla večerna, mrzla kakor gorski  A
zakrije svet, da vstati nam ne da iz mirne zemlje      spet!      O, marsikdo bi vstal, na glas izjokal se, ko  A
mrak in kot nebeški balzam ozdravil boli mi.      Spet      bil sem tvoj otrok, priroda, mati moja ti!   A
so na prag domovine. . / . / stran 51 . / In      spet      so prišli zmagoviti, ponosni, naprtani s plenom  A
bliža ‒ ločila se bova, in bogve kdaj vidiva      spet      se in kje! Za naju je ena resnica gotova, da  A
káko zlo mi je rojena! A skoro krene k domu      spet      in reče ji pokojen: »Žena! Če zdaj celo, ko  A
« Oba se zamislita kratek čas; no, skoro      spet      Naman povzame glas: »Še enkrat duha mi ozdravi  A
osrčja sva zdaj se prerila, če greva naprej,      spet      greva nazaj, nazaj na zemljo, na kteri sva bila  A
čelo potemnjuje, če zapaziš, da se k drugim      spet      obrača pogled moj. Rado bi ljubilo, rado moje  A
/ A nihče v lozo ni prišel, da bi prelepo      spet      otel. Pa v gozd izgubil kralj se mlad in prišel  A
pojem, ko črna meglica izginila je in pomlad      spet      v srcu je mojem. Staro srečo zopet si mi dala  A
ljubim te, a ker te ljubim, znaj, ne voščil bi ti      spet      iz groba vèn. Le spavaj, spavaj, srečni otec  A
razkošnim sadjem zapeljivo smeja, a ko jo če doseči,      spet      izgine; do grla sega val mu studenčíne, a da  A
Zaman!... Na nebu se prikaže lep komet, izgine      spet,      a vedi večni Bog, kam prejde on v neznani daljni  A
miruj! Ko pa izginejo črne meglice, da bom      spet      jasno kot vinske gorice, kadar bom srečno... zaklinjam  A
zanemarjeno, poparjeno, pokvarjeno... Okrasite je      spet,      da bode zopet čisto in dobro, rahločutno, kakor  A
lepota, sneg beli njih života zmotila nista me.      Spet      so se jadra bele od južnih sap napele, prinesle  A
poročeno ‒ prestal sam Bog ve kaj! Le jadra      spet      napnimo, valovam se zročimo, kak je čistó morjé  A
Spomin v potópu mine, ljubezni bolečine vsak dan      spet      oživi! Po morji barka plava, nezvesta, bodi  A
róke sežejo, de oblast in z njo čast, ko préd,      spet      naša boste last! Bog žívi vas Slovenke, prelepe  A
stran 41 . / dolgo si glavó beliti, de popravim      spet      zamudo; vender to bi še prenesel, to še ni narveči  A
mizi zbor sedi gospode žlahtne, ker Turjačan      spet      gostuje Rozamundine snubače. Rozamunda roža  A
sedi, le malokdej gre med ljudi. Prišel je      spet      sabotni dan, ki ne spoštuje ga kristjan, od  A
praznovan. Ker tempelj njih deleč stoji, za poldan      spet      doma sedi, popoldan táko govori: “Od séje meni  A
njé. Al, ak ne znebiš se srčnih ran, nazaj      spet      pridi čez let′ in dan; mi v kloštru prebiva  A
srcé. Samota, post, učenost, brevir nazaj ti      spet      dali bodo mir; al, ak ne znebiš se srčnih ran  A
bodo mir; al, ak ne znebiš se srčnih ran, nazaj      spet      pridi čez let′ in dan. Moj tretji brat vojskni  A
in dan. Moj tretji brat vojskni je poglavar,      spet      pridi nazaj, ne obupaj nikar. Do srca velíko  A
ljubce bledé. In kadar preteče let′ in dan,      spet      k materi pride bolj bolan. Ko préd, vsak dan  A
stran 53 . / In kádar preteče let′ in dan,      spet      k materi pride bolj bolan. Vsak dan obiskuje  A
Ko najdejo ga, prazna čutárčica leží, od srca      spet      do srca mu več ne róji kri.‒   A
miní, de vstane drugo sonce, pripelje beli dan;      spet      zájtro ga poglejmo, ko mine zor hladan. Hladijo  A
pevskih sanj préd vdihnile v življenji, prejmejo      spet      ′z njega; ak bo ta čas splahnelo, spet zagrebímo  A
prejmejo spet ′z njega; ak bo ta čas splahnelo,      spet      zagrebímo ga.” Razplátili srcé so, ležalo noč  A
za godca gori. Bil vel′ki šmaren prišel je      spet,      prišel god Micike, rože deklet. Bil čas se je  A
glavi ima, si v vsaki nesreči pomágat′ zna.      Spet      gosli je godec v róke vzel, na tri je strune  A
oči, ki zdéj ji srcé za godca gori. V nedeljo      spet      bil je pod lipo ples. “Kaj vidiš tam? godec  A
sestré, bila ni deklica taka za té. Le gosti      spet      skusi in bodi vesel, de nisi v zakóna sé mreže  A
sme. Po struni se dolgo ni kesal, na dve je      spet      kmalo gosti znal. Bilo ni godú, svatóvšne, semnjá  A
semnjá, de tje ne bili bi vabíli ga. In bil je      spet      v gradu god gospe, tám slišat′ sloveč′ga godca  A
leta so preč, zdravnik je čas, razjásnil se      spet      je godca obraz; on, ko Paganín je navadil se  A
vsak drugači pesmi moje sodi; eden hvali in      spet      drugi vpije: “fej te bódi!” Ta veli mi: poj  A
plane od lovcov v prejšnjih časih ostreljena; ko      spet      se strelcov truma ji zelena prikaže in jo spomni  A
skupej veže harmonije. Iz njega zvira, vanjga se      spet      zlije po vrsti pesem vsacega soneta; prihodnja  A
kjer ponoči v spanji so zastale, zbudé se, ko      spet      zarja noč prežene. Ti si življenja moj′ga magistra  A
čast dežele, med nami potolažil razprtije, in      spet      zedinil rod Slovenš′ne cele! De b′ od sladkóte  A
polastile. Ko v veži je Orest Diane mile zadóbil      spet      bil zdravje duše svoje, tak bi bile se od ljubezni  A
njih se rane bodo zacelile. Zjasnilo se mi bo      spet      mračno lice, spet upanje bo v srci zelenelo  A
zacelile. Zjasnilo se mi bo spet mračno lice,      spet      upanje bo v srci zelenelo, in ustam dalo sladke  A
ustam dalo sladke govorice; na novo bo srcé      spet      oživelo, v njem rastle jasnih poezij cvetlice  A
bolj veselo ko rože, kádar mine zima huda, in      spet      pomlad razklada svoje čuda, razsipa po drevesih  A
rumene zarje ne zamúda, v grmovji slavček poje      spet      brez truda, veselje preleti naturo célo. O vem  A
očíta, koj Apel popravi. Ko pride drugi dan      spet      mož kopitni, namest, de bi šel delj po svoji  A
zimski trešne, ko toplo sonce pomladansko séje,      spet      ozelénil semtertje bo veje, naenkrat ne zgubi  A
popréšne: al vender zanjga ní pomóči rešne; ko      spet      znebi se gójzd snega odeje, mladik le malo,  A
se trese od veselja vsaka žila, kar gledam      spet      v obličje ti cvetečé, naj brije zdaj okrog viharjov  A
majhen čas se združit′ vredno, de bi ločitve      spet      se bala vedno? De bi od smrti rešil te nesrečne  A
solzne, objokáne; grob zapustím, zgubljèn      spet      v sanjah nežnih.--   A
vzele so čez noč se v tej tihoti; vse      spet      poje, vse je živo, jedva pridem zdaj na njivo  A
Če si gnezda ne postavim, pa ne najdem      spet      družice -- v svojem kraju so vse ptice,   A
Me zvabil je slovésen zvon v svetíšče      spet      polnó; a ní bil tísti več nagón -- to  A
- A srca pa se mi studénec je poezíje      spet      rodíl, ki več ne krási tist' ga vénec,   A
pastír da v slámi si domá postélje, da      spet      bo v roki svójega poklíca. Okó mi tvoje srce  A
ponosni svít in nova zvezda zažarí na nebu. Da      spet      izgíne in pustí za sábo otožne razvaline  A
zdaj pa vznemírja me strah, da me obíščeta      spet.      PEVCA   A
svet. Ko se vrneš po skrivnostni poti      spet      bežíš; žalostna se mísel mene loti ko  A
glási budíte mí; vonjavo cvetov belih      spet      prinesíte mi. Gorkó sem nékdaj ljubil   A
Pustí jih témne, h drugim se preséli, ko luno      spet      bežeč oblak zakríje. Ko sreča mi srcá še  A
sèn sladák: ne vídim póti vèč; in gréje      spet      me dom gorák in vína duh plamtèč; vesélo  A
slovó zvečer naznanjam ti. Le hódi, hódi      spet      na lóv, da vjáme se ti ptíček nóv. Umrl  A
ti ptíček nóv. Umrl mi je srcá brezúp,      spet      vržem se med mestni hrup. Vedrí me spet  A
spet vržem se med mestni hrup. Vedrí me      spet      na dóm spomín spomín prestánih bolečín.   A
Drága moja, dober dán!      Spet      pri tébi v ljubi vási lepi se rodé mi čási  A
zazveníjo kràsne, Iz dvoráne lépo jutro      spet      odpélje goste glàsne. HOFRA   A
luna. Ko so čudni gosti doplesali, zlóbno      spet      se Mahniču režíjo, zlóbno spet mu v líce  A
luna. zlóbno spet se Mahniču režíjo, zlóbno      spet      mu v líce govorijo: ”Klanjamo se, doktor  A
oče vse k svetosti vôdi.“ Zavrté se v kolu      spet      veselem, spet mi šumno rajajo po kleti,   A
svetosti vôdi.“ Zavrté se v kolu spet veselem,      spet      mi šumno rajajo po kleti, a raz nébo gleda  A
luna. Ko so čudni gosti doplesali, zlóbno      spet      se Mahniču režíjo, zlóbno spet mu v líce  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA