spet (301-400)

sluša té vabeče glase, Gleda, sluša ... glej! in	spet	domá je, Po domačih tléh se izprehaje; In soséska	A
prikazni v hipu razkadé se. Zbrano Solus peva	spet	in móli, Z njim priroda moli naokoli. Divja	A
Glej!	Spet	živa stojí mučeníca, Krasnejša, močnejša, ko	A
Jurjevem mašnik mašuje ... « »Unuki nas tujčevi	spet	Veliko že davijo lét; Vse radi bi nas pokončáli	A
davijo lét; Vse radi bi nas pokončáli, Pozóju nas	spet	darovali.« »Moj oča tlačán, jaz tlačán, Tí sinko	A
vkován; Tlačani na svet se rodimo ‒ Tlačani ga	spet	zapustimo ... «	A
pólnoč kládivo odbije, Pri kamnu strahove vzbudí;	Spet	tu kliče, toži, vzdiha nékdo Vso noč, dókler	A
mlada leta, stopi pred moja dušo enkrat živo	spet;	ti vzbudi v meni mlade sanje, pričaj slike mi	A
iz svetnega hrupa se vračam pod tvoje okrilje	spet.	Kako zdaj strmiš v neznanca, ki bil ti je dogo	A
kako zdaj spominjam se dobe prijetne, ko vidiva	spet	se po dolgih dneh! Družabnica mladega meni življenja	A
življenju rad, sveta, bi vsega dal zaklad, da enkrat	spet	bi mogel spati, kot danes spi pred tabo, mati	A
držim jo že očaran: odmaknem hipno se očem, in	spet	stojim za njo prevaran. Mrtvaški zvon, kako	A
simbol mi jemlje strah, da se ne vidiva nikoli	spet.	Da, vidiva se, zvon mi govori, da vidiva se	A
misliti ob pesmih ‒ o pokora! Točimo torej solze	spet	in spet! Ne solz ‒ točimo rajši le ‚solzice	A
pesmih ‒ o pokora! Točimo torej solze spet in	spet!	Ne solz ‒ točimo rajši le ‚solzice’, da žalost	A
Kaj videl bi, da se zapah odpre? To	spet,	kar skrito je človeškim dušam. Nič več?	A
vojakov je odhajal zbor pred mojim domovanjem	spet.	Na okno se oprla sem in zrla sem nemirna v mirni	A
in zrla sem nemirna v mirni svet. Pozdravil	spet	je moj obraz.‒	A
ječi je nekdo poginil.« Glavar oči zatisne	spet,	a pridrvi pošast se nova: »O Vitovec, na vek	A
in v noč izgine. . / . / stran 124 . / »Kdo	spet	mi je grozil, povej! Ni zvesta, menim, straža	A
V sladkem upanju osivel ‒ upati pričnem naj	spet!	«. Bere, moli v črni halji, upov sladko čuti	A
Tiha žalost, znanka verna, ali k meni plavaš	spet,	težka kot megla večerna, mrzla kakor gorski	A
zakrije svet, da vstati nam ne da iz mirne zemlje	spet!	O, marsikdo bi vstal, na glas izjokal se, ko	A
mrak in kot nebeški balzam ozdravil boli mi.	Spet	bil sem tvoj otrok, priroda, mati moja ti!	A
so na prag domovine. . / . / stran 51 . / In	spet	so prišli zmagoviti, ponosni, naprtani s plenom	A
bliža ‒ ločila se bova, in bogve kdaj vidiva	spet	se in kje! Za naju je ena resnica gotova, da	A
káko zlo mi je rojena! A skoro krene k domu	spet	in reče ji pokojen: »Žena! Če zdaj celo, ko	A
« Oba se zamislita kratek čas; no, skoro	spet	Naman povzame glas: »Še enkrat duha mi ozdravi	A
osrčja sva zdaj se prerila, če greva naprej,	spet	greva nazaj, nazaj na zemljo, na kteri sva bila	A
čelo potemnjuje, če zapaziš, da se k drugim	spet	obrača pogled moj. Rado bi ljubilo, rado moje	A
/ A nihče v lozo ni prišel, da bi prelepo	spet	otel. Pa v gozd izgubil kralj se mlad in prišel	A
pojem, ko črna meglica izginila je in pomlad	spet	v srcu je mojem. Staro srečo zopet si mi dala	A
ljubim te, a ker te ljubim, znaj, ne voščil bi ti	spet	iz groba vèn. Le spavaj, spavaj, srečni otec	A
razkošnim sadjem zapeljivo smeja, a ko jo če doseči,	spet	izgine; do grla sega val mu studenčíne, a da	A
Zaman!... Na nebu se prikaže lep komet, izgine	spet,	a vedi večni Bog, kam prejde on v neznani daljni	A
miruj! Ko pa izginejo črne meglice, da bom	spet	jasno kot vinske gorice, kadar bom srečno... zaklinjam	A
zanemarjeno, poparjeno, pokvarjeno... Okrasite je	spet,	da bode zopet čisto in dobro, rahločutno, kakor	A
lepota, sneg beli njih života zmotila nista me.	Spet	so se jadra bele od južnih sap napele, prinesle	A
poročeno ‒ prestal sam Bog ve kaj! Le jadra	spet	napnimo, valovam se zročimo, kak je čistó morjé	A
Spomin v potópu mine, ljubezni bolečine vsak dan	spet	oživi! Po morji barka plava, nezvesta, bodi	A
róke sežejo, de oblast in z njo čast, ko préd,	spet	naša boste last! Bog žívi vas Slovenke, prelepe	A
stran 41 . / dolgo si glavó beliti, de popravim	spet	zamudo; vender to bi še prenesel, to še ni narveči	A
mizi zbor sedi gospode žlahtne, ker Turjačan	spet	gostuje Rozamundine snubače. Rozamunda roža	A
sedi, le malokdej gre med ljudi. Prišel je	spet	sabotni dan, ki ne spoštuje ga kristjan, od	A
praznovan. Ker tempelj njih deleč stoji, za poldan	spet	doma sedi, popoldan táko govori: “Od séje meni	A
njé. Al, ak ne znebiš se srčnih ran, nazaj	spet	pridi čez let′ in dan; mi v kloštru prebiva	A
srcé. Samota, post, učenost, brevir nazaj ti	spet	dali bodo mir; al, ak ne znebiš se srčnih ran	A
bodo mir; al, ak ne znebiš se srčnih ran, nazaj	spet	pridi čez let′ in dan. Moj tretji brat vojskni	A
in dan. Moj tretji brat vojskni je poglavar,	spet	pridi nazaj, ne obupaj nikar. Do srca velíko	A
ljubce bledé. In kadar preteče let′ in dan,	spet	k materi pride bolj bolan. Ko préd, vsak dan	A
stran 53 . / In kádar preteče let′ in dan,	spet	k materi pride bolj bolan. Vsak dan obiskuje	A
Ko najdejo ga, prazna čutárčica leží, od srca	spet	do srca mu več ne róji kri.‒	A
miní, de vstane drugo sonce, pripelje beli dan;	spet	zájtro ga poglejmo, ko mine zor hladan. Hladijo	A
pevskih sanj préd vdihnile v življenji, prejmejo	spet	′z njega; ak bo ta čas splahnelo, spet zagrebímo	A
prejmejo spet ′z njega; ak bo ta čas splahnelo,	spet	zagrebímo ga.” Razplátili srcé so, ležalo noč	A
za godca gori. Bil vel′ki šmaren prišel je	spet,	prišel god Micike, rože deklet. Bil čas se je	A
glavi ima, si v vsaki nesreči pomágat′ zna.	Spet	gosli je godec v róke vzel, na tri je strune	A
oči, ki zdéj ji srcé za godca gori. V nedeljo	spet	bil je pod lipo ples. “Kaj vidiš tam? godec	A
sestré, bila ni deklica taka za té. Le gosti	spet	skusi in bodi vesel, de nisi v zakóna sé mreže	A
sme. Po struni se dolgo ni kesal, na dve je	spet	kmalo gosti znal. Bilo ni godú, svatóvšne, semnjá	A
semnjá, de tje ne bili bi vabíli ga. In bil je	spet	v gradu god gospe, tám slišat′ sloveč′ga godca	A
leta so preč, zdravnik je čas, razjásnil se	spet	je godca obraz; on, ko Paganín je navadil se	A
vsak drugači pesmi moje sodi; eden hvali in	spet	drugi vpije: “fej te bódi!” Ta veli mi: poj	A
plane od lovcov v prejšnjih časih ostreljena; ko	spet	se strelcov truma ji zelena prikaže in jo spomni	A
skupej veže harmonije. Iz njega zvira, vanjga se	spet	zlije po vrsti pesem vsacega soneta; prihodnja	A
kjer ponoči v spanji so zastale, zbudé se, ko	spet	zarja noč prežene. Ti si življenja moj′ga magistra	A
čast dežele, med nami potolažil razprtije, in	spet	zedinil rod Slovenš′ne cele! De b′ od sladkóte	A
polastile. Ko v veži je Orest Diane mile zadóbil	spet	bil zdravje duše svoje, tak bi bile se od ljubezni	A
njih se rane bodo zacelile. Zjasnilo se mi bo	spet	mračno lice, spet upanje bo v srci zelenelo	A
zacelile. Zjasnilo se mi bo spet mračno lice,	spet	upanje bo v srci zelenelo, in ustam dalo sladke	A
ustam dalo sladke govorice; na novo bo srcé	spet	oživelo, v njem rastle jasnih poezij cvetlice	A
bolj veselo ko rože, kádar mine zima huda, in	spet	pomlad razklada svoje čuda, razsipa po drevesih	A
rumene zarje ne zamúda, v grmovji slavček poje	spet	brez truda, veselje preleti naturo célo. O vem	A
očíta, koj Apel popravi. Ko pride drugi dan	spet	mož kopitni, namest, de bi šel delj po svoji	A
zimski trešne, ko toplo sonce pomladansko séje,	spet	ozelénil semtertje bo veje, naenkrat ne zgubi	A
popréšne: al vender zanjga ní pomóči rešne; ko	spet	znebi se gójzd snega odeje, mladik le malo,	A
se trese od veselja vsaka žila, kar gledam	spet	v obličje ti cvetečé, naj brije zdaj okrog viharjov	A
majhen čas se združit′ vredno, de bi ločitve	spet	se bala vedno? De bi od smrti rešil te nesrečne	A
solzne, objokáne; grob zapustím, zgubljèn	spet	v sanjah nežnih.--	A
vzele so čez noč se v tej tihoti; vse	spet	poje, vse je živo, jedva pridem zdaj na njivo	A
Če si gnezda ne postavim, pa ne najdem	spet	družice -- v svojem kraju so vse ptice,	A
Me zvabil je slovésen zvon v svetíšče	spet	polnó; a ní bil tísti več nagón -- to	A
- A srca pa se mi studénec je poezíje	spet	rodíl, ki več ne krási tist' ga vénec,	A
pastír da v slámi si domá postélje, da	spet	bo v roki svójega poklíca. Okó mi tvoje srce	A
ponosni svít in nova zvezda zažarí na nebu. Da	spet	izgíne in pustí za sábo otožne razvaline	A
zdaj pa vznemírja me strah, da me obíščeta	spet.	PEVCA	A
svet. Ko se vrneš po skrivnostni poti	spet	bežíš; žalostna se mísel mene loti ko	A
glási budíte mí; vonjavo cvetov belih	spet	prinesíte mi. Gorkó sem nékdaj ljubil	A
Pustí jih témne, h drugim se preséli, ko luno	spet	bežeč oblak zakríje. Ko sreča mi srcá še	A
sèn sladák: ne vídim póti vèč; in gréje	spet	me dom gorák in vína duh plamtèč; vesélo	A
slovó zvečer naznanjam ti. Le hódi, hódi	spet	na lóv, da vjáme se ti ptíček nóv. Umrl	A
ti ptíček nóv. Umrl mi je srcá brezúp,	spet	vržem se med mestni hrup. Vedrí me spet	A
spet vržem se med mestni hrup. Vedrí me	spet	na dóm spomín spomín prestánih bolečín.	A
Drága moja, dober dán!	Spet	pri tébi v ljubi vási lepi se rodé mi čási	A
zazveníjo kràsne, Iz dvoráne lépo jutro	spet	odpélje goste glàsne. HOFRA	A
luna. Ko so čudni gosti doplesali, zlóbno	spet	se Mahniču režíjo, zlóbno spet mu v líce	A
luna. zlóbno spet se Mahniču režíjo, zlóbno	spet	mu v líce govorijo: ”Klanjamo se, doktor	A
oče vse k svetosti vôdi.“ Zavrté se v kolu	spet	veselem, spet mi šumno rajajo po kleti,	A
svetosti vôdi.“ Zavrté se v kolu spet veselem,	spet	mi šumno rajajo po kleti, a raz nébo gleda	A
luna. Ko so čudni gosti doplesali, zlóbno	spet	se Mahniču režíjo, zlóbno spet mu v líce	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani