senca (101-200)

to ni bil več Janez, bila je komaj še njegova	senca:	kost in koža, lasje in brada, drugega nič.	A
strgati z drobcem stekla. Sonce je zahajalo in	senca	se je spuščala po pobočju v dolino.Prišla je	A
oblival mrzel znoj bolečine, je zaigrala rahla	senca	ponosa.Stisnil je zobe, še tesneje objel trebuh	A
temnosivem asfaltu se je bočila njegova dolga, kriva	senca.	Koraki so odmevali.	A
široko odpre oči, krčevito pritisne pesti na	senca	in z nenaravnim, strahotnim glasom vrže iz sebe	A
zresni, povesi glavo in se spet loti dela.	Senca	pade po prostoru. Oba se ozreta.	A
»Vsi.«	Senca	spet pade po skednju. Tildica in očka	A
se je v tistem snopu prikazala mogočna črna	senca.	Zamajala se je, kakor bi pometala pred pragom	A
Luka in ga potegnil k sebi. »Tantaradra!« je	senca	zaropotala glasneje in bolj strogo.	A
po glasu sodeč nepreklicno zadnjič, poklicala	senca.	»Če si, se oglasi in stopi sem!	A
mir!« je ukazal Luka in ga potegnil nazaj.	Senca	se je še enkrat in zelo hudo zamajala, nato	A
pa ga vselej in povsod spremljata tudi luč in	senca	- upanje in zaskrbljenost. Pismonoševa	A
bila tudi zelo lepa, čeprav baje ni bila niti	senca	svoje matere.Vesela pa je bila.	A
mladosti tudi lepa, čeprav baje ni bila niti	senca	svoje matere, kaj šele svoje babice.Ko je dozorela	A
krepka čeča, kar pa se lepote tiče, ni bila niti	senca	svoje matere, niti senca sence svoje babice	A
tiče, ni bila niti senca svoje matere, niti	senca	sence svoje babice, a o prababici, prvi Barbari	A
grozeče prestopi, toda v tem trenutku jo zmoti	senca.	Tinč je prignal Okrogličarja.	A
prazne, pod njimi se je vlekla široka plava	senca.	Gledale so v nadzornika.	A
pamet pa ne.« Včasih je Venc neslišno kakor	senca	prišel v Graparjevo klet, sedel v zdič, prekrižal	A
pustila to edino veselje. Spremljala ga je kakor	senca	in od hude skrbi bi ji lasje gotovo posiveli	A
svinjarija! ... Peter se je privlekel domov - samo	senca	nekdanjega Petra - a ni bil doma teden dni,	A
postavilo predenj: čemu ga sodijo? Nič več ni bil	senca,	bleda in šibka; kri mu je zavrela po žilah,	A
Vali se iz njega. Na vratih se zariše velika	senca,	ves vhod zakrije, sonce na nebu.V prostor zmagovito	A
dalje razmikajo, pod drevesom se riše velika	senca,	sonce je visoko na nebu, to je surova in dolga	A
deželi opoldne. Pod drevesom se riše velika	senca,	sonce je visoko na nebu, pot je prašna in dolga	A
teče približno centimeter globoko od levega	senca	čez lice in brado po vratu natančno do sredine	A
temu je za vse življenje čez obraz legla temna	senca.	Menda je bil prav Trofonij tisti, ki je skupaj	A
klokota po duši in telesu, da ponoči njegova	senca	pleše po oknih?Da si nenadoma nekje drugje poišče	A
psi so še včasih votlo zavijali, ko je njegova	senca	blodila naokrog. Skratka, nobene obljube	A
podnožje hriba, je sonce izginilo in hladna	senca	ga je zalila.Spodbodel je konja, da je hitreje	A
in za trenutek je čez katero od njih hušknila	senca.	Vendarle prav blizu in prav zares sledovi življenja	A
svetlobe, hkrati pa je skozi odprtino planila nizka	senca	ter zaloputnila vrata za seboj.Nekdo je nalahno	A
Debeloglavi trgovčič, je rekla, potlej pa je njena	senca	hušknila v drugi kot in izginila pod cunjami	A
videz vasi pa do kraja suh in puščoben. Niti	senca	se ni zganila za kakšnim oknom.Na odprtem prostoru	A
Tam se je zdolgočaseno prestopala nekakšna	senca.	Prav mirno je hodila sem in tja, postajala, čakala	A
je grizla. Zakaj in zaradi koga stoji tista	senca	na oglu? Zaradi Adama?	A
Bila je dolga noč brez sna.	Senca	na oglu je risala svoje risbe v tla.S konico	A
ubiti me hočejo. Johan Ot je videl, da se je	senca	na oglu vznemirila. Postava je pogledovala gor	A
ovaduh. Tako je dahnil in potlej je njegova	senca	hušknila med drevesi in čez vrt.Krobath, je	A
V tem hipu je zatulilo in zarohnelo. Temna	senca	se je pognala proti njemu, da je s sunkovitim	A
je na komolce in v tem trenutku je hušknila	senca	v grmovje pod križem.Pod razpelom, kaj se dogaja	A
je zasijalo v temo. Vzpenjala se je in topla	senca	jo je s svojimi močnimi objemi prekrivala.Tisti	A
kupček na tleh. Čezenj pa se je naslanjala ta	senca	s širokim hrbtom, s svojim globokim dihom olajšanja	A
temniti gozd pod njegovimi nogami, potem je hladna	senca	segla v tisto mirno ploskev in gor, v nebo.	A
350 . / strah? Odtaval je okrog hiše in temna	senca	se mu je v velikem loku ognila.Zadaj na dvorišču	A
štalce, od gozda odmeva, dvojni glas, dvojna	senca.	..In ko hočejo pastirci vstopiti, stoji tam Herodež	A
sanjam, to je tisti podvojeni odmev, dvojna	senca.	Boltežar se smeje, Boltežar je Franci, z Boltežarjem	A
vztrepetaval v svetlobi oljenke, da je njegova	senca	šinila med lužicami in se zarezala v splašene	A
se zarezala v splašene duše pijanih kmetov.	Senca	noža je trepetala na steni, pod počrneli strop	A
potegni Poljanec, izruvaj ga, če si fajk. In	senca	noža je vztrepetala na steni, čez božjo podobo	A
kaj takega, kdo je že to slišal? Prime se za	senca,	razbijajo, že zjutraj ga toliko stvari razburi	A
Šla je torej okrog četrte ure zjutraj kakor	senca	čez dvorišče, ob steni stavbe do vrat, ki vodijo	A
Roku, nevidne prikazni letajo okrog zvonika,	senca,	ki stoji pri vratih, je temnejša od ozadja,	A
ona, živa in resnična, ona, ki je nekoč kot	senca	huškala inoprezala za okni pristave, ki je polivala	A
noč, preden je zaspal, je na steni trepetala	senca	noža.Videl je nož, zapičen v mizo, kakor so	A
on skrit v navadno oblačilo, prišel je kakor	senca,	priplazil se je mednje v družbi lizbonskega	A
se naglo premikajo po nebu... Za njim pride	senca:	spala sem, a moje srce je bedelo, glas mojega	A
vztrepetaval v svetlobi oljenke, da je njegova	senca	šinila med lužicami in se zarezala v splašene	A
pijanih kmetov: naj potegne, kdor si upa... tista	senca	noža je takrat trepetala na steni pod počrneli	A
kadar so prišli obiskovalci, hušknil je kakor	senca,	kakor pajek v temen kot, z nikomer iz zunanjega	A
temo, ob steni je stalo nekaj temnega, nekakšna	senca,	plašč, je pomislila, moj plašč visi tam, zakaj	A
potem pa čisto blizu ob njem neka tiha in temna	senca,	nekakšna velikoglava prikazen, spodaj ozka,	A
mimo. Ivan Glavan, cesarjeva temna in neznana	senca,	ki se je napotila desettisoče kilometrov čez	A
sveta in človekova temna, večno spremljajoča	senca.	Kratek hip si oba sistema stojita sovražno nasproti	A
stran 85 . / V majhnem parku se iz teme izlušči	senca.	Umakne se.	A
Umakne se.	Senca	se še približuje, ženska je.Ženska dviguje krilo	A
nekaj hipov sta si molče stala nasproti, ženska	senca	je sklonila glavo.Hip zatem pa se je njegova	A
zagledajo morje: to je morje. Alpe, je rekel, ko je	senca	letala podrsala ob robove v zrak razbrizganega	A
jezno dihanje vse hitrejše, ko je zajetna temna	senca	tik ob njem, zamahne, udari, sope, teče, pada	A
zamahne, udari, sope, teče, pada v sneg.	Senca	iz davne dežele Jurij Ogrizek je v zimski	A
ZUNAJ, OB ZIDU	Senca	pada približno tri metre daleč.Pričakovati je	A
visok in trden, gotovo višji od treh metrov,	senca	je krajša od višine zidu, ker je sonce visoko	A
bilo jutro, ko je sonce vzhajalo in ko je bila	senca	veliko daljša, ko je segala skoraj do drugega	A
proč. Skoraj do tistega mesta, kjer se končuje	senca.	Tako sedaj ni mogoče natančno ugotoviti, ali	A
območju sence, ali pa je že na soncu, kajti	senca	se ne končuje z ostro, ravno črto.Nekam medla	A
popoldne spet pripeljeta iz Ljubljane, čez trg pada	senca	cerkvenega zvonika.Pred trgovino je več traktorjev	A
hodnik proti njej. Luči ni več, prihaja temna	senca	s šapasto hojo.Z rokama se oprime naslonjala	A
tako rezasto in gladko in neka čudna tema in	senca	se mu nabira v očeh, bodi pameten človek.Lastna	A
venčkom. Ponoči stoji na balkonu njegova negibna	senca.	Sam stoji tam in posluša grmenje topov ali nemara	A
in oddahne si, ko Fedjatinova rasputinovska	senca	izgine v hladno jutro. Nobenega bega, nobenega	A
sem si s prgiščem snega hladil vroče čelo in	senca.	V mesto sem se vrnil po drugi poti.	A
čutil je, kako mu kri odteka iz glave, kako so	senca	hladna in da se na čelu nabirajo hladne kaplje	A
plava pod brooklynskim mostom, zgoraj je bila	senca	orjaškega mostu,spodaj, pod vodo, je bobnela	A
na svoje vnučke, na katere bo prav tako padla	senca	temnega obrekovanja.Mar bi odsedel tistih pet	A
Videl je, da ji je čez obraz zletela temna	senca.	Neka resnična jeza se ji je razplamtevala tam	A
vrhu želodca, ko sem se spravljal spat, tista	senca	s hojo, ki sem jo nekje že videl. 45	A
hriba. Videl je, da mu naproti prihaja neka	senca,	počasi se je spuščala po pobočju.Obraz je imela	A
naročila v njegovem življenju, pošilja Jahve.	Senca	je obstala tam, ni mu sledila.Ni vedel, da ga	A
zvezdah. Brivec s svojim kosmatim obrazom je bil	senca,	ki jo je pošiljal Jahve in je prihajala po temnem	A
kratkomalo svinja. Hotel sem vedeti, kdo je	senca,	ki je hušknila, ko sem stopil iz avta?Molčala	A
Vedel sem, da je to za Mašo, zaradi tiste slike.	Senca	se je umikala bočno, naglo, poskušala je zadržati	A
ob steno, nekoliko huje, kot jo je takrat ona	senca	pri vežnih vratih.Kot jo je takrat senca neznanega	A
ona senca pri vežnih vratih. Kot jo je takrat	senca	neznanega begavca, ki ji je dvigoval plašč in	A
Njuhanec med zdihovanjem.	Senca	koristijo.V zmoti.	A
stran se je na svetlem obzorju zarisala temna	senca	tanka, mirujočega ob vaški poti, poleg njega	A
kot miš, ko se nadnjo spusti zlovešča orlova	senca,	v tistem hipu pa so na prizorišče množičnega	A
sredi pa se vije in lesketa bistra Dolinščica.	Senca	se je bila razgrnila čez velik del doline; drugo	A
Fran Detela: Svetloba in	senca	Virtualna slovenska knjigarna BESeDA (Franko	A
po veli tratini se je potegnila njegova lena	senca.	»Saj pojdem s teboj; toda ne mudi se nikamor	A
pozornost. Za Andrejem se je kar vlekla sumna	senca,	in komaj je spregovoril on s Cilo, se je že	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani