roka (1.201-1.300)

Telo je trepetalo od vesele razburjenosti,	roka	pa je bila čisto mirna in nikoli niso stopale	A
držala vžigalico, je videla sama, kako se ji je	roka	tresla; kakor plamen, ki je švignil visoko in	A
je božji tempelj in težka je pot do njega ...	Roka	je prijela za kljuko; nič več ni bila mirna	A
Na pot! Drugič je prijela	roka	za kljuko in jo pritisnila nalahko. Zaškripalo	A
neenakomerno in trdo, kakor tista skrivnostna	roka,	ki je bila zunaj ob okno. Medla, nemirna	A
polodprte in plamen je trepetal nemirno. Ali	roka	je padla spet težko na odejo, glava se je premeknila	A
kaplje so bile na lica, na čelo, približala se je	roka	iz teme in ji je iztrgala ruto z glave.Metka	A
čez uro, ali čez leto dni spet prižge nevidna	roka	- kje je tista izba, kje so tisti ljudjé, kje	A
klopi je ležal otrok, odet preko obraza; drobna	roka	je ležala na plahti in se je včasih zganila	A
Na polici pod oknom je ležalo kladivo; zla	roka	ga je bila položila tja, drugače ga nikoli ni	A
je prestopil prag, mu je legla na ramo težka	roka.	”Servus, idealist!“	A
kje je beseda, ki bi se je strašil, kje je	roka,	tako močna, da bi mi jemala, kar je na vekomaj	A
strah!“ Oči so mu bile s solzami zastrte in	roka	se mu je tresla, ko je vzdignil kozarec.	A
je bila noč; Grivar je čutil, kako se trese	roka	v njegovi in kako mrzel je goli vrat. ”Nič	A
čemu bi ne storila nocoj? Stisnem ji roko ... in	roka	ostane v roki; vsa gorka je njena, pekoča do	A
senčnikom; v izbi je bil mrak; le kadar je segla	roka	preko mize in kadar se je sklonil obraz, se	A
hladna senca na misli in pamet. Tanka, bela	roka,	do komolca gola, se je iztegnila preko mize	A
občutil sladkost, ko mi jih je brisala usmiljena	roka!	Samo zato nisem videl pomladi, da jo gledam vso	A
daleč na stol, komaj da se je iz teme svetila	roka,	ki je ležala na kolenu.Temnobradi gospod se	A
gledale, bi spoznale, same bodo planile iz jam!	Roka	bi udarila, zgrabila, pa če zgrabi sámo smrt	A
in mehki zadovoljnosti; čela se dotakne mrzla	roka	in zoprno čustvo zatrepeče po udih ...	A
-- Vina mi daj!“	Roka	se mu je tresla, ko je prijel za čašo in jo	A
je stisnilo srce, kakor bi mu izžela nevidna	roka	vso kri iz njega. ”Ne ... tega ne more storiti	A
in pusto, kot da ga je ravnokar pahnila silna	roka	iz lepšega, svetlejšega sveta.To neizmerno,	A
svoji lastni bolesti ... Kam naj se opre utrujena	roka,	kam naj stopi omahujoč korak?Poreži golobu peroti	A
taktu, kakor bi ga suvala za hrbtom nevidna	roka.	”Dražestni ste, gospod Mrmolja ...	A
jo je pobožal po licih, po podbradku; njegova	roka	je bila mehka in topla. Zazibalo se je okoli	A
podbradku in še po drugem licu; zdaj je bila	roka	kakor od žameta. Spravil je vžigalice in	A
betežen starec, ki nikoli otrok ni bil. Ali	roka	božja se je prikazala iz nebes in je postavila	A
”Natakarica je natakarica!	Roka	gre sama ... iz navade ...“ ”Res ... iz navade	A
natakarice božat?“ ”Kako bi se bila drugače	roka	navadila?“ ”Tebi se je pač lice privadilo	A
sta stopila na ulico, prijela se pod pazduho;	roka	se je roke držala, rama se je tiščala rame,	A
čaja. Tako je bila utrujena, da se ji je tresla	roka,	ko je postavila skodelico na mizo. Prijel	A
vrabci so bila, ki se tresejo, ker se bliža	roka,	da jim zavije vrat.Srečali smo na kolovozu raztrgane	A
slonela ob tebi s svojim gorkim telesom, njena	roka	se je verno ovijala tvoje.Izza gostih vej so	A
sta hodila še sinoči, pred štirimi leti. Njena	roka,	drobna in bela, je bila v tvoji, njeno srce	A
si jo sam si bil napisal, ne izbriše nobena	roka;	niti za senco hipa ti ne bo okrajšanabolest	A
S strašno silo, mahoma - krik iz tišine,	roka	iz noči - neslutečega in nepripravljenega me	A
sodnikom. Kaj si ti, ki te je zdaj brezmilostna	roka	pahnila po klancu nizdol, kaj si ti storil s	A
moč, in duša se mu je dvigala in srce širilo.	Roka	se je pregibala čisto mehanično, a on je sanjal	A
mu je, kakor da mu sega v prsi mrzla, jeklena	roka.	”Hudodelstvo je bilo to!“ izgovoril je skoro	A
slanina zavita vanj. Pisava je bila okorna, težka	roka	se je bila trudoma poizkušala na papirju.	A
ornamenti na stropu, le tu in tam se je zganila	roka	ali se je stresla plešasta glava ... Zunaj	A
moji roki je ležala njena nežna, bela, uboga	roka,	tako še drobna in že tako trudna... In	A
/ bilo, skoraj ne kaplje krvi, ko je vesela	roka	utrgala cvet, ga pripela dekletu na bluzo.Toda	A
drugi rodoljubi; celo Šobar sam se je zmotil -	roka	je posegla, Bog vedi kako. ”Zatorej pijmo	A
njima. Glej, tam se je spet zgenilo kakor črna	roka;	švignila je bežna senca od zagrinjala ob oknu	A
Šobar k malim durim in je odprl; bled je bil in	roka,	ki je držala svečo, se je močno tresla.	A
hinavščine, da sam ni vedel kdaj. Klobuk postrani,	roka	iztegnjena v pozdrav, beseda prisrčna: ”O	A
dragocene in tako nežne, ne doteknila groba	roka	poučljivega izkušnjavca ... da bi na to čudesno	A
Srečni človek je soliden in stvaren; a kogar tepe	roka	božja, išče veselja in zabave, uganja neumnosti	A
velikih željá in velikih dejanj; bela, drobna	roka	bi jih pogasila vse po vrsti, rdeče, zaokrožene	A
ležiš, kamen na cesti, in si srečen. Vztrepeče	roka	nenadoma, iztegne se, da bi branila njemu, ki	A
mrtvec, ki se je vzdramil, ker je potrkala	roka	na pokrov. Duri so se počasi odprle in stopil	A
daj mir in pokoj!“ Župnik je vzel papir in	roka	se mu je tresla.”Morda mu je bilo tako ime,	A
šivanko in nit in si je prišil na suknjo listek.	Roka	se mu je tresla, solze so padale na suknjo.	A
nepočesan. Nekoliko so se mu tresle noge, tudi	roka	se mu je tresla, ko je odpirala duri, srce pa	A
prešteval zvezde, ki jih je vžigala na nebu vešča	roka	božja; slišal je glas od holma, iz mraku, stresel	A
zdaj brez mene, ti šumeči, črni gozd? Moja	roka	ni prelila kaplje tvoje krvi; zavil si se v	A
čisto ljubezen, moje srce pa je zajokalo.	Roka	daleč od roke, daleč ustnice od ustnic, srce	A
spominov in bolečine je segla luč, kakor silna bela	roka	in jezero je zdihnilo v globokem dnu in je zavalovalo	A
ni mogel; tiščalo ga je za vrat kakor železna	roka.	Na pragu se je prikazal silen človek	A
je nagnil čezenj bel, zgrbljen obraz in bela	roka	ga je pokrižala na čelu, na ustnicah in na prsih	A
sijala mesečina na zglavje; daj, da počiva moja	roka	na tvojem čelu in da utihnejo nepokojne misli	A
Tedaj je zašumelo mehko poleg njega, topla	roka	mu je pobožala obraz. »Zakaj si otožen	A
življenje in kmalu jo zaluči v plamen božja	roka.	V oči ti bom gledal, ti lepa devojka, in umrl	A
bilo sitno; zdelo se mu je, da je odprla tuja	roka	vrata njegovega srca ter brskala brez spoštovanja	A
v kupe mehanično, kakor bi ga vodila nevidna	roka.	Bilo ga je sram, a njegovo srce je bilo veselo	A
vem, da tisto posestvo ni moje, da leži božja	roka	na njem.Tisto polje ne bode nikoli rodilo, in	A
prazno. Objel jo je mirno z levico, ali njegova	roka	je bila tako mrzla, da se je streslo njeno telo	A
pogledov; bilo mu je celo, kakor da se je časih	roka	iztegnila proti njemu, kakor da so postajali	A
popolnoma po božje ustvarjen. Toda glej, leva	roka	se mu je zdela sumljiva, preveč je bila mirna	A
zmerom, ali nič okraskov več. Sama je plesala	roka	po papirju in je ustvarila čudne spake.Narisal	A
pred njim navaden žganjar ... In še bolj nego	roka	so se mu urile oči v škodoželjnem početju.Videle	A
Sedela sta mnogokdaj na klopi v tihi krčmi,	roka	je ležala v roki in razgovarjala sta se prijazno	A
...“ Z motnim pogledom je strmel name in	roka	se mu je tresla, ko je točil. ”Kaj?“ sem	A
jaz nisem angel ...“ Tako hudo se mu je tresla	roka,	da je razlival, ko je točil. Ozrl se je name	A
in čakam, da potrka na duri plaha in skesana	roka	... Čakajte z menoj!“ Nisem čakal; samo napol	A
trgu objemali in poljubovali.“ Čegava je bila	roka,	ki je samolastno odpahnila vrata zaklenjenih	A
pomolčal in sem držal njeno roko v svoji. Njena	roka	je bila majhna, toda vsa rdeča in raskava; umivala	A
vrnil k mizi; ko sem prijel za kozarec, se mi je	roka	tako tresla, da se je razlilo par kapelj vina	A
sva se bližala drug drugemu, da se je skoro	roka	dotikala roke, obraz obraza. Mene se je polastila	A
strahote, ki jih vidi oko ob belem dnevu, ki jih	roka	lahko otiplje, ki jih sodi in kaznuje hladni	A
udarcem. Če sem nezavedno izpregovoril, če je	roka	storila nezavedno kretnjo, če je oko pozdravilo	A
zadnjega. Okrenil sem se molče in sem šel v izbo;	roka	se mi je tako močno tresla, da je žvenketala	A
izkuša Bog skesanega grešnika. Topla bo njena	roka	in njene oči me bodo tolažile: Saj vem, da me	A
zadnji skorji tega izglojenega srca. Ampak ...	roka	omahne in z njo pogum. Bolj nego kdaj sem	A
skrite duri, ki jih je odpirala samo tresoča	roka	gospodarjeva ob najslovesnejših urah ... in da	A
ali dotaknila se je njenih oči mehka in topla	roka	in trepalnice so se zgenile in vzbudila se je	A
pozdrave od tiste zemlje, ki me je bila nevidna	roka	izruvala iz njene prsti, izruvala s koreninami	A
nekoliko so se bile odpahnile duri, ljubezniva	roka	moje polpozabljene, za zmerom izgubljene ljubice	A
njen mrzli dih plava nad mojim obrazom in njena	roka	se izteza proti meni.“ In celo dolgo življenje	A
da bi podpisal; pogledal je ime pošiljalca in	roka	se mu je pričela tresti. ”Kaj, vraga!“ je	A
rekla, posegla je po vezenju, ali tudi nji se je	roka	tresla. Ko je snel pokrov, je zadišalo opojno	A
kot da se jih je dotaknila brezobzirna hladna	roka.	Pri oknu je slonel žid Abraham Lewy in gledal	A
poln milobe, usmiljenja in ljubezni. Bela	roka,	ta roka trpljenja, mu je segla do rame, tako	A
milobe, usmiljenja in ljubezni. Bela roka, ta	roka	trpljenja, mu je segla do rame, tako počasi	A
Bukovec je vzel list in je bral.	Roka	se mu je pričela tresti in kri mu je stopila	A
Malči!“ Glava se je nekoliko zgenila, tudi	roka	se je zgenila in se je dotaknila moje, ki sem	A
Ko je slišala moje besede, se ni genila; le	roka,	ki je držala skodelico, se je tresla.Gledala	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani