roka (1.501-1.600)

zvalil pod mizo. Juriju Ljudevitu pa je otrpnila	roka,	da ni mogel niti samokresa od ust vzeti.Prst	A
pot pa se odcepi navpik v goro. Velika lesena	roka	z napisom: »Na Nižavo!« govorila je jasno, da	A
tisto malo krvi, ki jo je imel v velem licu.	Roka	na mizi se mu skrči v pest.Poskuša vstati, ali	A
»Tako brez kazni mi ne pobegneš!«	Roka	se ji trese, to dobro čuti. »Ali se ti oglaša	A
je pričel dolgočasiti, kar se mu položi tuja	roka	na ramo. »Vraga, ali si ti Lesovéj ali nisi	A
garderobo je stala brez maske ‒ ter snemala bele	roka	vice z belih rok.Pogled je obračala po plesalcih	A
. / . / stran 77 . / Le-ta se pretrese, in	roka	na mizi se mu skrči v pest. Potem pa vendar	A
Ničesar mu ne odgovori.	Roka,	katero je bil prijel pri slovesu, trese se ji	A
grozd na trsu ni varen, da bi ga ne odnesla tuja	roka!	Oče moj, grof Anton, je premehak, zato pa čuvam	A
nego li je bil ta, ki mi ga je vsekala vela	roka	kneginje Teanske.Kmalu se je v vznožju stopnic	A
pograbil cunje ter jih nametal na zaboj. Moja	roka	se je tresla, ali tudi očetova pest se je tresla	A
je bila podobna konjskemu kopitu. Obvezana	roka	mi je poklicala v spomin, kar se je bilo zgodilo	A
ihteti. Naenkrat se mi je položila voljna	roka	na čelo in nekdo je vprašal: »Ali me poznaš	A
kupčijah. Jaz pa sem se v dneh, ko je vzdigovala	roka	težko kladivo nad naklom, priučil tudi peresu	A
črte na dlani ter izpregovorila: »Revež, tvoja	roka	tiči v človeški krvi, ki je pa nisi sam prelival	A
morilca svojega moža. »Stokrat bodi prekleta	roka,	ki mi je usmrtila moža!Če še živi, naj se mu	A
Kako drugače bi bili živeli, ko bi bila božja	roka	poprej zadavila tega morilca!Tako pa mora deklica	A
lističu, ki je bil star in zamazan, je bila okorna	roka	zapisala: »Jobst Schwarzkobler aus Eyrishouen	A
zadoščala vol in sekira, od mesarja pa samo	roka,	ki sekiro vihti, bi bilo to dosti cenejše, gospod	A
Dobro se nam je godilo in očividno je bila božja	roka	nad nami.Gotovo nam je pomagala molitev kranjskih	A
150 . / XI Nad mojo hišo je ležala Gospodova	roka.	Težka kakor železo in trda kakor skala, ki tiči	A
katero bi bil moral imeti do svoje neveste. Moja	roka	je dajala pohujšanje, zato sem moral poseči	A
bila njegova jeza in grozno je udarila njegova	roka!	Zaukazal je, da naj se Juriju in hlapčetu ne	A
je hitela kri po obleki. Ni me zadela uporna	roka,	ali zadela me je francoska mušketa.Kaj se je	A
na Visokem. Težko je namreč ležala Gospodova	roka	nad otroki in skoraj se zavedamo, da pred božjo	A
in ko je ozdravel, ostala mu je trda desna	roka,	da ni mogla več meča sukati.Nekdaj je prilezel	A
in razkropile se bodo ovce. Že je dvignjena	roka	božja in udarila bo vas, kakor je udarila nekdaj	A
se mu kazale še vedno črte tistih bolečin, in	roka,	ki jo je bil položil po mizi, bila je suha in	A
čudo ni, da se je mlademu lovcu nekoliko tresla	roka,	ko je nameril smrtonosno cevko na medveda, da	A
vendarle odprla. Nji se je tedaj prav močno tresla	roka,	in kakor nam pripovedujejo zanesljivi kronisti	A
Gospod ne spi in to bodi tolažba vaša. Njega	roka	jih zadene, vse tiste, ki točijo gnojnico v	A
vidiva več! Težko že nosiš breme in blizu je	roka	Gospodova, da ti ga odvzame.l mOh, moj Bog,	A
preden se Janez zave, tleskne mu nje krepka	roka	po licu in ga premakne iz ravnotežja, da pade	A
ji on zamolklo, mker vem, da me varuje božja	roka.	l mIn zakaj nečete ostati?l vpraša Katarina in	A
Gospodu Andreju nič kaj ne zaupam; pravijo, da	roka,	ki mašo bere, nikdar dobro ne strelja!« »Oho	A
In ti, Conrade, bodi pripravljen ‒ saj vem,	roka	se mi je že toliko popravila, da bom streljal	A
sluga mu je podajal puško, ali onemu ni služila	roka,	in ko se je hotel vzpeti z ležišča, vzbudila	A
našteli so dve zlomljeni rebri in tudi desna	roka	je bila zlomljena.Vidite, tako je vsak človek	A
Pa ni mogla, ker se je je oklepala koščena	roka	materina, kakor da je od železa.Lenka pa je	A
jokajočega otroka, bila je tista drobna, koščena	roka	trda, da sem imel posla, preden sem izvil otročička	A
« Kresnil je z rokama, iskre so odskočile,	roka	je zavihtela nagel krog; trava se je zakadila	A
zavihtela nagel krog; trava se je zakadila, a	roka	jo je brž poteknila v suho brst grmade, plamen	A
mene noče nobena!« Rana se mu je zacelila,	roka	pa vendar še ni dobila prejšnje moči.Tako je	A
‒ Jaha, jaha,	roka	je popustila uzdo, glava se mu pobeša, težka	A
se je nerad vdal, čeprav je vedel, da mu je	roka	še slaba in nekoliko odrevenela.Čutil je, da	A
ukrade zlato, grad zgori ali ga razruši tuja	roka,	le zemlja ostane, je večna in ima svojo ceno	A
seje res zase.« »Ne bo nas konec, če cesarjeva	roka	udari tudi po Stični,« je mlad pater veroval	A
ki se je do zdaj smehljal, je pobesil oči;	roka,	ležeča na mizi, se mu je vznemirila in nerodno	A
urno odšel. »Ta uskoči, še preden cesarjeva	roka	pade po Stični,« je Kuralt spet naravnost povedal	A
tako mirno gledal, ko ga je ob dijaškem metežu	roka	srbela, da bi udaril, udaril. V mestu	A
bila taka frfra.« Pljuskarico je zabolelo,	roka	ji je segla po predpasniku in ga dvignila k	A
delavni možje. »Pa četudi nas udari cesarjeva	roka,	ne obupujte, Bog vas ne zapusti, kje drugje	A
rokav počene pod pazduho ‒ Kriste elejson, taka	roka!	‒ in naju čudno gleda. Pobegnil bi bil rad,	A
drsal proti prsim. V prsi mu je segla trda	roka,	ki mu je zagrabila razbolela pljuča in mu jih	A
skočil za smotkami, je padla Jožetova velika	roka	pod mizo.Njegove svetle in iskre oči so mlatile	A
ga je tako tuje pogledala, da mu je omahnila	roka.	Šla je neutegoma in še pogledala ga ni več.	A
ker tega nisem storila precej takrat, ko vaša	roka	še ni bila tako dolga.« »Tristo zelenih, ‒ kaj	A
ustrahuješ nikoli več ne!« Možu je zastala	roka;	v velikem presenečenju je zasadil v ljubico	A
pristoja palmova vejica, kajti pretežka je njegova	roka	in pretrda, da je ne bi izgubila.Korenjak ima	A
bridkosti.« »Le grad se nič ne spremeni; trd je,	roka	mu je dolga, malha nikdar polna.« »In davščino	A
kruh. »Saj je brtavs tolikšen, da se bo brkaču	roka	pobesila,« je Kopič grdo pogledal velikanko	A
zaležal, pozabil je utrniti zvezde. Naposled je	roka	spustila roko.Zvezde so zbledele.	A
dejal: »Bog je, ki vodi in ravna nas vse. Božja	roka	je bila, ki vam je pokazala pot do sina.Verjemite	A
« Upornikom, ki jim je vsem manjkala trdna	roka	pravega vojarina, so molče pobesili glavo, zdaj	A
obledi, z rokami vkup udari in pravi: »Božja	roka	me je zadela, kako je to mogoče?Jaz jih nisem	A
obstati in priznati, mu bo prej odsekana desna	roka,	potem šele glava.« Ko je Svetin to obsodbo	A
bližnjega v nesrečo spravil, mu bo najprvo leva	roka,	potlej desna in zadnjič glava s sekiro odsekana	A
jelen v Tihi globeli je mrtev. Ubila ga je moja	roka.	« Naselje je veselo zahrumelo.	A
bobra, je hitro doletela smrt. Ubila ga je moja	roka.	Seveda!	A
trušču in vrišču je Ris celo pozabil, da ga	roka	boli. Na jasnem nebu se je nevidno premikala	A
plamen na ognjišču in spregovoril: »Naj se mi	roka	posuši, če kdaj prelije le kapljo bratske krvi	A
Najrajši bi bil zakričal. Pa ga je, kakor nevidna	roka,	nekaj stiskalo za grlo. Ne.Pred najbolj pobesnelim	A
da bi ne omahnil in padel v globino, z obema	roka	trdno prijel pristranskih tanjših vej in zamežal	A
štrbunknil v vodo, da ga ni varovala nevidna	roka	njegove matere, Skalne Zvezde.Zagledal je pred	A
Jelen je vstal. Zavrtel je, kar mu je	roka	dala, vžigajočo se gobo, da jo čimbolj razvname	A
dobro zamajal, Ostrorogega je pa močno zabolela	roka	v rami.In kakor bi si hotel utajiti bolečino	A
Preden je utegnil pametno preudariti, se je	roka	kar sama od sebe dvignila in zalučala kamen	A
na veji razglednega bresta, ki se je kakor	roka	stegala proti jutranji strani, je zaklepetal	A
so začeli drgetati. Tudi Zorni se je tresla	roka,	ko je polagala puščico na lok. Takrat pa ‒	A
vhodom v njegovo lastno kočo je pa Ostrorogova	roka	spustila Kalinino in se stegnila kakor v objem	A
V pristajališču je hrup utihnil. Nobena	roka	se ni več ganila.Oči vseh pa so bile uprte v	A
pa?« Namesto odgovora pomoli se bela moška	roka	z razprtimi vsemi petimi prsti, s hrbtno stranjo	A
si mi lagal,« reče Bojec, srpo gledé Blaža, a	roka	mu kakor skrivaj poseže po podolgovatem stolu	A
povsod, zapazil je tudi, kam je šla Bojčeva	roka,	in kakor mačka na miš, skočil je Blaž na starega	A
bila s črnim ogljem surovo narisana človeška	roka,	tako da ni nihče dvomil, kdo je konja ukradel	A
bilo treba dolgo premišljevati, čigava li je	roka;	kajti pred kake pol ure prišel je eden vaših	A
cesti ubit človek, kateremu je odrezana desna	roka.	« »Zaboga!« vzklikne oskrbnik.	A
razdene prijetno soglasje. Davno je, kar je njena	roka	zadela, pa vedno še lahno zvenčé glasovi bolečine	A
travo na tla. »Ljubezen vas je pisala, vé črke,	roka,	ki me je edino božala nekdaj; ljubezen vas je	A
solznimi očmi, starega lisjaka sin, kakor svetega	Roka	pesek?« zavpije Martinek. »Spravi se, ali ti	A
in razburjen. Večkrat je pogledal proti nebu,	roka	se mu je pestila in čuden glas je bilo slišati	A
ti veliko več ni natančneje reči razkladati.	Roka	moja je stara in posebno v tem trenutku ni za	A
predrami, da naglo vzdigne glavo. Hlapčeva	roka	stisne kolec, a spoznavši gospodarja, se pobesi	A
mleti po brezzobih čeljustih, tačas je nabrana	roka	hit reje pulila laneno predivo s kodelje in	A
zakaj v svesti si je moral biti, da mu bode kaka	roka,	z obupom braneča svojo prostost, ubila čelo	A
podtika, tedaj mu je zavrela kri po vseh žilah,	roka	se je vzdignila in debelo poleno je zažvižgalo	A
dejanje grozovito in neslišano. Že je bila Domnova	roka	tesneje zdrgnila gospodov vrat, grgraje se je	A
brade, je nosil veliko leseno baklo. Njegova	roka	je bila brez palca. »To so Turki,« rekel je	A
linije in forme, katere je risala sama božja	roka,	največja umetelnica.Lisec je tako sedeval.	A
«	Roka,	ki jo je preko mize Zobru dal, tresla se mu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani