roka (701-800)

maram več svilenih in zlatih verig; da moja	roka	tudi železnih ne sprejme, rajši umrem!Pojdi	A
Gospoda, če si v službi krivičnikovl Njegova	roka	je grozna.Zadene te!«	A
lepih črkah; ki jih je pisala spretna trgovčeva	roka.	Sužnja je utihnila; gibale so se samo ustnice	A
sem videl v provincah, kjer izžema despotova	roka	živo kri iz teles ubogih podložnikov!Po zidu	A
jih je umazala bratska kri. Njemu se je tresla	roka,	ko je otrl meč ob rosno travo, da je izbrisal	A
krog tisoč vojščakov. Vodila jih je železna	roka	posameznih Slovenov, ki so dolgo vrsto let korakali	A
ptica v sedlo, konja sta zarezgetala, nežna	roka	je krepko nategnila povodce, krasni deček je	A
zakričala in mu ovila roke krog vratu. Toda	roka	je zadela ob kamen na cesti.Dvignila se je na	A
srca in ušla zverem in ubežala Tunjušu. Toda	roka	je bila preslaba.Prsti so odreveneli, laket	A
In Rustik ni Azbad. Kamor seže njegova	roka,	se pozna.Vso noč sva čepela s Spiridionom ob	A
srečal široka pleča, kjer se je pojavila močna	roka,	stasito telo, povsod sem postal in nagovarjal	A
stradal vrh griča, njegovo dušo je žejalo, njegova	roka	je bila trudna od brezdelja.Na dnu srca je začutil	A
Tunjuša! Tedaj bi se skrhal njegov meč, njegova	roka	bi ne bila trudna od brezdelja.In če bi padel	A
misli, brez nade je topo zrl na konjsko grivo.	Roka	ni vodila povodcev.Konj je nesel gospodarja	A
s spominom. Vse je drugače, on sam, njegova	roka,	njegove misli, le v srcu je nekaj ostalo: hrepenenje	A
tedaj na Epafroditovem vrtu pod oljkami. Ali	roka	je trčila ob mrzlo nožnico, Irena je izginila	A
mu klecala, ko je izmaknil nogo iz stremenov,	roka	se mu je tresla, ko je odgrinjal naličje, da	A
posut z udarci, prsi rjave od krvavih srag,	roka	ožuljena od ročnika.Vedel je, kaj dela tolpa	A
Azbad je poljubil preprogo.	Roka	se mu je rahlo tresla, ko je prijel pergament	A
zarjul Iztok in udaril. Azbadov šlem je zazeval,	roka	je izpustila meč in povodce, poveljnik Bizantincev	A
Kaj je Svetovit? Tvoja	roka	je zmagovala ‒ tvoja modrost je vodila vojsko	A
sta junaka vztrepetala. Telo je podrhtavalo,	roka	se je sama iztegala v daljo, koprneča in vabeča	A
njegovem duhu, ustnice so se premikale, trudna	roka	je tipaje iskala krog sebe.Sključeni starosta	A
izpod bogatih kostanjevih obrvi, da bi ta bela	roka	brez skrbi segla po pisani čaši strupa, ko bi	A
Čaše so se dotaknile. Trpotcu se je tresla	roka	tako očitno, da je celo vesela Baruša opazila	A
ob oknu in videla, kako je omagala materina	roka,	ki je mahljala z belo ruto, in kako je bela	A
nato materino lice. Tedaj je omagala tudi njena	roka,	ki je še pozdravljala iz daljave. Alena	A
mešetar Jok Maslè. »Grdun, kajne, ampak desna	roka	mojega moža pri takih kupčijah.« Mešetar	A
ustavljalo - zatikalo - podobe so vršele po glavi -	roka	je omagovala - dokler ni omagala. - Glava ji	A
Toda komaj dve strani je presodil, ko mu je	roka	sama od sebe izpustila svinčnik; glavo je uprl	A
Alena se ga je prestrašila, da se ji je tresla	roka,	ko je prijela za kljuko. Od pošte se	A
dvignjeno razglednico. Ko je zagledala Aleno, ji je	roka	omahnila, pa se spet hitro dvignila.	A
Kdo bi verjel pijancu!«	Roka	je izpustila ključ, zunaj je pa Jok glasneje	A
hipoma, da še visi pijana in umazana mešetarjeva	roka	na njegovem tilniku, in ostudni dih Jokovih	A
luč: vedno pred njim belo pismo, na tilniku	roka	mešetarjeva, v obrazu pijanski duh.Navsezadnje	A
se je to zgodilo, se je umaknila mešetarjeva	roka	z njegovega tilnika, vsa težka teža je zdrknila	A
kaj naj storim?« »Vaša vest je čista, vaša	roka	ni omadeževana - torej molčite in se ne menite	A
»Kajne, da je? Če ni hudobna	roka	vmes!« Alena je stežka prikrivala, kako	A
Molčite! »Hudobna	roka,	« je povzela s poudarkom Minka. »Tega ne mislim	A
cvetoča lica. Ali kaj bi bila dala, ko bi bila ta	roka	- roka materina!Domislila se je, kako je včasih	A
Ali kaj bi bila dala, ko bi bila ta roka -	roka	materina!Domislila se je, kako je včasih doma	A
obrazi mešetarja, Smrekarja in jezna, žugajoča	roka	Strniškina.Pred seboj je videla obraze sodnikov	A
tako se prileže staremu človeku takale mehka	roka,	ki je tako pripravna kakor vaša.Bog plačaj,	A
potrkala na Brestova vrata v podstrešni sobici.	Roka	se ji je tresla in srce je bilo nemirno.Ko jo	A
In prav zato, navkljub vsemu svetu - tu moja	roka!	Gospodična, jaz vas globoko spoštujem!	A
Pojdite še vi!« Alenina	roka	je še počivala v Brestovi. »Ne morem	A
zaslišanju, da utegne tičati vmes Smrekarjeva	roka,	toda uverjena ni bila.Ob tej deklini razlagi	A
selitev.« Minka je čutila, kako se je tresla	roka	Aleni. »Pogum, Alenčica!« jo je navduševa	A
usti in ga pocejal iz kozarca, ker se mu je	roka	tresla in gugala. »Pij, Jok, potem pripove	A
Jok je segel spet po žganju.	Roka	se mu je tresla, v obraz je bil čezdalje bolj	A
Jok je segel po zadnjem ostanku žganja.	Roka	se mu je tako očitno tresla, da so se možje	A
Pijanec,« je mrmral Smrekar in iskal utripov srca.	Roka	mu je drhtela. »Na sani z njim,« je	A
posvaljkano pismo, še zapečateno. Smrekarju se je	roka	tako tresla, da mu je pismo zdrknilo na mizo	A
prebudila. Njene oči so se uprle v Minko, bela	roka	je segala po prijateljici. »Kaj ti je	A
DOMA Ko bi se zdajle dvignila očetova strohnela	roka	iz groba, bi jaz, izgubljeni sin, romal tja	A
pokleknil, poljubil roko in govoril: Poljubim te,	roka	očetova, ker si bila stroga, kakor sem zaslužil	A
šiba se je vlekla po tleh, ker mi je omahovala	roka;	ni imela moči, da bi jo dvigala.Zvonec je pel	A
rok. Hitro sem se sklonil ponj, pa se mi je	roka	tako tresla, da sem s težavo vtaknil prste v	A
zrle na sivo ravan, noge so se trudno gibale,	roka	se je navadila svežnja, da ga ni več predeval	A
Silvestrovo dušo kakor teža vesoljnega sveta.	Roka	se mu je nezavedno zganila in začela iskati	A
dvignil glavo izza koščenega okvira. Silvestrova	roka	je že dvignila v obrambo orožje, ki mu ga je	A
se dejal. Zato pa je bil Mihor kakor očetova	roka.	Čuden mir mu je gledal z obraza in v tem miru	A
premetaval hlode kot žveplenke, se je tresla	roka,	da so pentlje trepetale.Godba je utihnila, svati	A
na prsi. Takrat pa ga je potapljala po rami	roka	in nekdo se je zasmejal. »Ti, Mihor	A
Lucija prebudila kakor iz hudega sna. Njena	roka	je poiskala Gašperjevo. »Gašper, jeli	A
nežnostjo je nosila ta od rude in krampa črna	roka	cvet za cvetom na oder in ga trosila po obeh	A
sproščujoči mokroti, ki ga ovija kakor topla	roka.	Na vso moč vdihne, da se mu napihnejo lica, roke	A
sklanjal s slepo, drhtečo nestrpnostjo, njena druga	roka	ga je pod srajco sama od sebe objela z druge	A
nerazumevanjem se je zagledal vanj; njegova	roka	z bleščeče nabrušeno britvijo se je ustavila	A
se je tako zagnala naprej, da ji je njegova	roka	zdrsnila s tilnika.Občutila jo je kot nadležno	A
moj sobesednik je zmajal z glavo in vojaška	roka	me je pobožala po licu ali po laseh. Vzeli	A
sem zaznala njegov lahni, topli dih. Njegova	roka	se je dotaknila mojih prsi in iskala naprej	A
kazale pot, in vendar jih je res nosila živa	roka.	Cerkev je bila ledena.	A
svilenih rut se je spustila ukrivljena, zgovorna	roka.	Hipoma sem jo zagledala neznansko povečano, tako	A
svetile gladke, svetlejše blazinice dlani. Ta	roka	se je zganila, počasi je prijela ruto z vrha	A
skladno, kakor da jo je risala ljubeča otroška	roka.	Pročelje sije neznansko belo; hiša je nova in	A
prste in skrhane izboklinice je popravila vešča	roka,	druga jo je na novo poslikala z belo, sinjo	A
dušice, le da je zdaj vedela, da je to Miloševa	roka.	‘Ne smem delati napak.	A
obuva. Potem ji je njegova v pest stisnjena	roka	obtičala pod gležnjem, pest se je razprla, roka	A
roka obtičala pod gležnjem, pest se je razprla,	roka	je njeno nogo objela in stisnila tam, kjer je	A
najkrhkejša. ‘Držim te,’ je govorila njegova	roka.	‘Držim te,’ so govorile njegove oči.	A
te skozi ta blues,« je zamrmral Tine. Njegova	roka	ni mogla pustiti njene tople kože. »Ne morem	A
stopala ne bi spuščala na pločnik. Miloševa	roka.	Stiska ji zapestje. '	A
vse, kar se zgodi, se te dotakne kakor ljubeča	roka.	Vse se je prelivalo, prelivalo nežno in silovito	A
Če podnevi spiš, kaj delaš pa ponoči?« Močna	roka	jo je prijela za ramo in strašni tuji obraz	A
trenutek, ko se je Veronika znova zdrznila. Tuja	roka	se je dotaknila njene rame.Razprla je oči in	A
uklonil in vidno nerad srknil iz tetinega kozarca.	Roka	se mu je zatresla, ko ga je vrnil na njegovo	A
govorila s tihim, enoličnim, pomirjevalnim glasom.	Roka	je v Veroniko prelivala vso svojo moč in ves	A
Martina. Veronika je začutila, da jo znana močna	roka	prijema za vrat.Težko ji je bilo dihati, prsi	A
Mrtvo oko. Od nekod je Miloševa	roka	segla nazaj k njej in jo potegnila dol.Znašla	A
je odmaknila in ven se je iztegnila negovana	roka.	»Ste prvič?«	A
»Midva se bova še videla.« Močna	roka	je Veroniko prijela pod pazduho in jo odpeljala	A
vanjo in jo vlekle k sebi, v črno globino. Temna	roka	je kozarec odložila na bližnjo mizico.Potem	A
ustnic, in tedaj se je zganila samo njegova	roka,	ki jo je držal na istem mestu kakor med poljubom	A
planiti za vozičkom, a jo je zadržala moška	roka.	Njene oči so se srečale z zdravnikovimi.	A
široka in krepka dlan. Nič se ne zganem, in	roka	postane takoj nejevoljna in odločna. "Ne	A
dotikom za vse večne čase združil z menoj. Njegova	roka	je otrpnila v prostoru, ki naju je še ločeval	A
sebe je dobro pokvečil. Pet reber ima počenih,	roka	mu visi dol in nos mu ne bo nikoli več naravnost	A
udrle solze. Pregnala jih je, vtem ko je njena	roka	gladila temno sijočo ploskev na vogalu mize	A
sklonjeni tilnik, zamamna vijuga prsi, usločena	roka,	ki je obstala na pipi. Tine je kadil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani