pod (601-700)

zuni! Po sencah vidiš, da se niža dan in most	pod	nami, rahlo gomazeč je čudovit, malce škrlatno	A
zelene za kontrolo. Potem imam pleh muzko	pod	balkonom. Vse bi jih, vrage, vrnil v avto šolo	A
Zakaj, hudiča, pol stvari ne skuriš? Niti	pod	razno ne.Vse, kar sem zbiral in vestno in predano	A
Obrnem se in muzika utihne in s skriptami	pod	pazduho zamišljen čakam na enko pri hotelu Lev	A
takoj naprej brez naju, si ukradeva v podhodu	pod	postajo, ko jaz sem zbit od jutra, ti od vlaka	A
njegov, kjer križ železen, kamenit je krov,	pod	njim uživa otec svet pokoj. D. Kette	A
pumparce pokaže in reče: s temle jutri grem	pod	vznožje. Zdaj je že dvajset let.	A
Rekla je, kako že: banalno je končal, razbit	pod	vznožjem. VIII.	A
VIII. Banalno je končal, razbit	pod	vznožjem, naš tati - slišal sem nekje v meglí	A
prinesel je novico: banalno je končal, razbit	pod	vznožjem. Prejšnji večer me je prišel pokrit	A
\ .. stran 10 . \/ Doma Rada se vračam	pod	streho, kjer sem preživela mladost v ljudeh	A
vijugasti stezi svoje mladosti, pa se ljuba steza	pod	mojimi nogami širi kot v pravljici - in nazadnje	A
sobo do vrat. Šla sem počasi za žarkom čez	pod.	(To bi lahko bil naš svet.)	A
bodo v sladki utrujenosti drhtele kot bilka	pod	zrnom rose. Vso noč Moje telo se zvija,	A
toplih upov. Rada imam šumenje neznane reke	pod	oknom, brez želje, da bi jo še kdaj slišala	A
mi ne mudi. Pa pokramljamo, dobri znanci,	pod	nami v snegu vas čemi. Morda še tiha noč prisede	A
nad vrhovi najvišjih dreves; a zbudila sem se	pod	drevesi v sivem jutru, neprespana, utrujena	A
Njene oči so kot plamen človeku roke ožgale.	Pod	zaveso solz so modre ustne jecljale: »Rože!	A
.. stran 80 . \/ toplo, tiho zatrdi na uho	pod	belimi lasmi: Kmalu se bom vrnil, ljuba Ani	A
temo in zrejo izza povešenih vek na cesto, kjer	pod	lučjo na vogalu nek fant drži dekle za roko	A
dni. . / . / stran 6 . / NA SVETI VEČER	Pod	góro gre dekletce mlado, ko svet obhaja sveto	A
Bog mi je življenje dal, odkar sem se zavedel,	pod	svojo streho nisem spal, pri svojih nisem jedel	A
njem veselje vriska; a siromaka mraz in glad	pod	milim nebom stiska. Kedó z menoj spregovori	A
srcé! . / . / stran 25 . / KUPA ŽIVLJENJA	Pod	tabo pekèl in nebo nad teboj, a zemlja visi	A
za té skrbi? Pa če nikdó na sveti, jaz bom	pod	skrb te vzel, le rasti v lepem cveti, cvetú	A
NA BREGU Na bregu stojim in v mórje strmim:	pod	mano srdito valovje rohni ob kamnito bregovje	A
le moj, edin, ker nesreče jaz sem sin, rojen	pod	nezgodno zvezdo! V CELICI Iz neme cele v živi	A
čez dol besni leden vihar in gozd in plan ječi	pod	snegom ‒ gorje ti, uboga sončna stvar! Kako	A
razkropi se sončni trop iskreč na vse strani,	pod	slamnati in zlati strop zdraveč, blažeč hiti	A
griček drugim ni enak, to je nagroben grič,	pod	njim počiva mlad vojak, oh, meni drag mrlič	A
grom in blisk očesa nebesa in zemljó pretresa.	Pod	plaščem nosi bič prikrit, oj bič iz zrn ledenih	A
na polju setev mlada, živilo naše, naša nada,	pod	težo sklonjeno drevo, glej, nežni cvet na mladem	A
dúhti nad menoj; jaz kot list uvel sedaj mrjem	pod	teboj. Kaj ti, drobni ptiček, dem: Le veselo	A
NAZAJ V PLANINSKI RAJ!	Pod	trto bivam zdaj v deželi rajskomili, srcé pa	A
solzé živečih tropi, oh dušo tré jim žal in bol;	pod	zemljo pol, na nebu pol nocoj jim je srcé: na	A
Pomladni cvet odeva svet, tako cvetemo mi;	pod	nebom ptičev trop neštet, po cesti gremo mi	A
oblak, ki veter ga podi! Lepo žari meglica se,	pod	nebom plavajoč, ozira v njo cvetica se, hladila	A
ZIMSKI DAN Sneženi prt zemljo odeva, krasnà	pod	njim sta gozd in plan; z nebá jasneje sonce	A
ziblje žito zlato, kako je poln pšenični klas,	pod	srp že sili, sili v pas ‒ in drevje to ‒ kako	A
Pa, oh, ‒ kaj se temni nebo?	Pod	njim še megle temnosive valé čez vrte, trate	A
temnó! Polnočni zvon že v zvoniku udarja, a on	pod	streho se plazi plahó neznanega mu gospodarja	A
zimski je dan, nov sneg na stari se usiplje,	pod	težo vzdihuje hrib in ravan in drevje v dobravi	A
iščejo, ženin in brat, o zlati jo najdejo zori.	Pod	steno kamnito nevzdramno spi z odejo sneženo	A
VSEBINA OSEBNE PESMI 6 Uvod 6 Pisalec 7	Pod	milim nebom 8 Poet 10 Sad spoznanja 11 Trojno	A
oči sem njenih bral. . / . / stran 8 . /	Pod	milim nebom Pod milo nebo me žene željenje	A
bral. . / . / stran 8 . / Pod milim nebom	Pod	milo nebo me žene željenje, novo in ljubo me	A
kri. Kdor toži mi svet, življenje sovraži,	pod	nebes razpet iz sob se prikaži: Glej svet je	A
pokrije naj breg! Naj voda zastane, se skrije	pod	led, naj pota mi znane pokrije zavet! Naj v	A
ljubezen moja če, ki meni je igrača, ki, ko	pod	nebesom meglé, po vetru se obrača. Jaz tak živim	A
vendar vsako pómlad veje so zelene; ali črv	pod	kožo, ki redi se z mano, on za smrt gotovo vsekal	A
vesoljni v svate vabi svet. Podaj mi ljubica rokó,	pod	milo pojdeva nebó, kjer njiva zopet zeleni,	A
Samo! črno bi pokleknil jamo, prst poljubil, ki	pod	njó hrabro ti leži teló. Tam klečé nad tvojo	A
stran 121 . / ki jo vrtnár je včeraj dal, ko je	pod	njenim oknom stal. Grad beli tiho zapusti, za	A
Kruh so mi ponujali na pot, dela se svit.	Pod	pazduho ga nosim, grem v klet, kjer izvir podzemnih	A
oltar prekrili. Lačni in bosi so nemi sedli	pod	platano, v varni pristan. Božansko rjo presihajočega	A
Budno je stoletje v tem potresnem krču.	Pod	zemljo tli čarobni ogenj, slišim petja; tiho	A
ukaz. V moji vasi zvonijo zvonovi, odmeva;	Pod	brezami se skriva pomlad, ni več mraz. Slamnata	A
lesk in lesket, kačo smrti ubila. Nekdo igra	pod	streho, strune se bleščijo v vas, beli se jadro	A
Elektromotor brni, brni, brni po mojih zobeh. Ogenj	pod	skalo gori, gori, gori. Socializacija zlate	A
. / stran 15 . / 1 Kakor krt gre črni vlak	pod	goro. Za sivim oknom siv obraz.	A
Misel je kakor blisk.	Pod	sivo Triglavsko steno počivamo. Naše misli:	A
Dviga se. Že	pod	šotorom. Drzne opazke.	A
Jaz bi rad hodil v majhnem plašču besed. Ali	pod	tem naj se skriva topel, svetál svet. Kaj je	A
je mil. Lepa si kakor smehljajoča se Madona	pod	zelenimi kostanji. Zakaj sije sonce v tvoj obraz	A
smel bi ga videti, slutiti bi ga moral jaz.	Pod	zelenimi kostanji sije sonce. Listje pada v	A
stran 108 . / Srečal sem jo Srečal sem jo	pod	jesenskimi zvezdami. Listje je padalo, veter	A
in črne oči so bile priprte... Srečal sem jo	pod	pomladnimi zvezdami. Cvetje je padalo in vodomet	A
bori! Bori, bori, temni bori kakor stražniki	pod	goro preko kamenite gmajne težko, trudno šepetajo	A
meseca srebrni sijaj se razliva v dolino.	Pod	belimi okni je tiho vse, mesec po srebrni cesti	A
dvigalnikov, čujem strojev težko brnenje, čujem	pod	njimi vzdih v življenje! ‒ Kam si poslala nas	A
dokler ne pademo jaz in vsi, dokler ne umremo	pod	telo krvi. Z zlatimi žarki sijalo bo sonce na	A
kadar razlije goreče slapovje in ti zakliče	pod	goro: Vstani, glej, že gori razbito gorovje	A
šel po Krasu v duši s silo in bogastvom. In	pod	silo mlade duše bi se zemlja premaknila, naša	A
Zarja srebrna mi čelo hladi.	Pod	oknom reka šumi, šumi. Na nevidnih perutih plava	A
prepleta, in lepša je kri od rdečih koral, ta kri	pod	okovi, o naj bo prekleta, kadar bo brizgnila	A
bleščijo, v dalji temneva borov gozd, topoli	pod	hribom šumijo, šumijo. Šumeča prihaja v vršanju	A
jezil? Samo ta, kdor ga ne pozna še, ta se bo	pod	bolestjo krivil. Krik po samoti Da bi se mogel	A
že bile ladje) mi pa ‒smo šli na vrt, pobrali	pod	breskvami, jablani rdeče sadje. Noč Bori šepečejo	A
da bi mogel z njimi živeti! O, da sem potnik	pod	težkim zelenjem vrtov, da mogel bi v vlažne	A
vihra na konju, vsa goreča, vsa bleščeča, (tla	pod	njo so vsa goreča), na ognjenem zlatem konju	A
Razočaranje Smrt je legla na moje srce, ogenj	pod	skalo pa ni zamrl; ubijaj, kriči, zatiraj me	A
otroci ležijo na senu, burja vihra skozi lino,	pod	nizkim, sivim čelom hiše ‒ noč je pokrila ravnino	A
vršijo, ko da med seboj bolestno, tiho govorijo.	Pod	sekiro so sovražno včeraj bratje pali, danes	A
dober, prijeten bi grob bil tesan na poti nerani	pod	goró, mogoče bi me razbojnik ubil pod gozdom	A
nerani pod goró, mogoče bi me razbojnik ubil	pod	gozdom in me za vedno skril. Sezi z belo rokó	A
duše njihove ne morejo umreti, tiho duší jih	pod	vodó. Bodo li večno v temi živeli, o, razodeni	A
poti v moje srce. . / . / stran 123 . / Večer	pod	rdečo sipino Gostega mraka modre zavese drhteče	A
je zmračila in oživele so strme poti; globel	pod	sipino je zadehtela od zemlje.Stolp na hribu	A
stran 126 . / Večerno sonce Tiho sonce, sonce	pod	Sežano, razgoreva v zlatu.Mirno sveti na zeleno	A
cveti, cveti, rožmarin, in dehti skozi vas.	Pod	okno pride fantič zal: Zdaj moram v boj krvav	A
služiti, pušeljček lepo diši. Fantič res pride	pod	kamrico stat, začne na polkne zelene rožljat	A
povej, al′ se spomniš še kej, kaj sem dejal, ko	pod	oknom sem stal? Ne omoži se, čakaj ti na me	A
Gozdič je že zelen, travnik je razcveten, ptički	pod	nebom veselo pojo. Ptički, jaz vprašam vas,	A
Marička, vstan′, se dela dan! Zdaj tu,	pod	oknom, vzdihujem in tebe pričakujem ‒ haha!	A
hoj! Bod′ dober z menoj, nikar me ne vrzi	pod	mizo nocoj! Šentjanževca zdaj nalij mi, točaj	A
ni. Pa mi reko, da leto bo, kar spava, spava	pod	zemljo. Že črna zemlja krije jo, njo, ki sem	A
zvezdi dve, ko sonca dva, oh, zdaj pa ... Le	pod	menoj še biva mir, krog mene pa ga ni nikjer	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani