pod (701-800)

pa tudi z njimi jaz nisem šel. Šel sem tja	pod	njeno okence, moje verne, drage ljubice, ona	A
je lipica v senčico vabila, kadar ležal sem	pod	njo, me je ohladila. Revica pa je sedaj skoraj	A
prav zvita zver Lisička je prav zvita zver,	pod	skal′co ima svoj kvartir. Pa z repkom mahlja	A
prijezdil Moj fantič je prijezdil konjička belega,	pod	oknom se je ustavil: Al′, ljub′ca, si doma?	A
prihaja, iz čisto tujega je kraja in šest mu brk	pod	nosom maja, na levo tri, na desno tri. Klobuk	A
na desno tri. Klobuk si doli z glave sname,	pod	oknom se ljubezen vname in šest poljubov devi	A
meni v vas.« Komaj to dekle izgovori, fantič	pod	oknom že stoji: Le gori vstan′, napravi se,	A
zraven še druge štimála, oh, kol′ko noči sem	pod	okencem stal, al′ ti si pa z drugim kramljala	A
potlej pa meni lahko bo. Odkar odšel sem	pod	goro, tja h koči beli za vasjo, več v mojem	A
Oj, dekle, ti! In ko	pod	okencem sem stal, prejel od tebe šopek zal,	A
priča bil, ti sam in zvezdnato nebo, kje sem	pod	oknom bil. Zdaj veni, veni, rožmarin, s teboj	A
mlinar Oj, ta mlinar, oj, ta mlinar, ta mlinar	pod	klancem, on ti melje, on ti melje, ti melje	A
bom te vsekdar, in zadnja ko ura odbila mi bo,	pod	tvojim obzorjem naj spava telo, kjer radostno	A
grem v farovž s teboj. . / . / stran 271 . /	Pod	klančkom sva se srečala Pod klančkom sva se	A
stran 271 . / Pod klančkom sva se srečala	Pod	klančkom sva se srečala, prav milo se pogledala	A
so b′le naj′ne oči, vse to ljubezen st′ri.	Pod	klančkom sva se srečala, prav milo se pogledala	A
in srca usmiljen′ga. . / . / stran 272 . /	Pod	okencem tvojim stojim Pod okencem tvojim stojim	A
stran 272 . / Pod okencem tvojim stojim	Pod	okencem tvojim stojim, da zadnji pozdrav ti	A
morem ljubiti, s teboj živeti, le to si želim.	Pod	okencem tvojim stojim, da zadnji pozdrav ti	A
umreti ‒ le to si želim. . / . / stran 273 . /	Pod	rožnato planino Pod rožnato planino grabila	A
/ . / stran 273 . / Pod rožnato planino	Pod	rožnato planino grabila je seno in z radostnim	A
prideš k meni v vas nocoj. Prišel ljubi je	pod	okno, rahlo trkal je na polkno: Vstani, ljuba	A
ukazana, tla so namazana: Hoj hej, hoj hej,	pod	se ogrej! Tolaži se, ljub′ moj sin, saj nisi	A
Preljubi fantič moj Preljubi fantič moj,	pod	okencem postoj, bom kamrico odprla, pri men	A
vzela je pšeničko iz pšeničnice: miš pšeničko ‒	pod	goro, pod to goro zeleno. Prišla je mačka iz	A
pšeničko iz pšeničnice: miš pšeničko ‒ pod goro,	pod	to goro zeleno. Prišla je mačka iz mačnice,	A
miško iz mišnice: mačka miško, miš pšeničko ‒	pod	goro ... Prišla je lisica iz lisičnice, vzela	A
mačnice: lisica mačko, mačka miško, miš pšeničko ‒	pod	goro ... Prišel je volk iz volčnice, vzel je lisico	A
lisico, lisica mačko, mačka miško, miš pšeničko ‒	pod	goro ... Prišel je medved iz medvednice, vzel	A
lisico, lisica mačko, mačka miško, miš pšeničko ‒	pod	goro ... Prišel je lovec iz lovčnice, vzel medveda	A
lisico, lisica mačko, mačka miško, miš pšeničko ‒	pod	goro ... Prišla je smrt iz mrtvašnice, vzela lovca	A
lisico, lisica mačko, mačka miško, miš pšeničko ‒	pod	goro ... Ptiček prav majhen je Ptiček prav majhen	A
poje lepo, poje sladko, da vsak, kdor mimo gre,	pod	drevjem ustavi se, sluša strmé, sluša strmé	A
Na sredi te Ljubljan′ce je lip′ca zelena.	Pod	lip′co stoji miza, oj, miza kamnata. Okoli mize	A
stoji tam lipica Stoji, stoji tam lipica,	pod	lipo hladna senčica, pa v senci miza kamnata	A
tam dol na ravnem polju stoji en beli grad.	Pod	gradom pa špancira en zavber, zavber fantič	A
gradom pa špancira en zavber, zavber fantič mlad,	pod	gradom pa špancira en zavber fantič mlad. »Oj	A
ljubi moj dom, nikoli od njega podal se ne bom,	pod	lipo domačo najrajši sedim, v domačem veselju	A
svitu lune V tihi noči, v svitu lune prišel sem	pod	okno tvoje, mili glas ti moje strune pesem sladko	A
je fantič do ljubice svoje 89 Prišel sem tje	pod	okence 90 Prišla je neka huda zvir 91 Prleteva	A
Gozdič je že zelen, travnik je razcveten: ptički	pod	nebom veselo pojo. »Ptički, jaz vprašam vas	A
kajžco, kajžco ual pa ne: Če jmam kajžco, griem	pod	strejšco, če kajžce nejmam, pa pod smrejčco	A
kajžco, griem pod strejšco, če kajžce nejmam, pa	pod	smrejčco. Mien vse jednu je, mien vse jednu	A
prideš k meni v vas nocoj! Prišel ljubi je	pod	okno, rahlo trkal je na polkno: »Vstani, ljuba	A
Krško ] . / . / stran 90 . / Prišel sem tje	pod	okence Prišel sem tje pod okence, potrkal sem	A
/ Prišel sem tje pod okence Prišel sem tje	pod	okence, potrkal sem na polkence: »Odpri mi,	A
/ . / stran 116 . / Tekica teče Tekica teče	pod	goró, pod goró; jigla ji bliska pod bradó, pod	A
stran 116 . / Tekica teče Tekica teče pod goró,	pod	goró; jigla ji bliska pod bradó, pod bradó;	A
Tekica teče pod goró, pod goró; jigla ji bliska	pod	bradó, pod bradó; peska ne takne se z nogó,	A
pod goró, pod goró; jigla ji bliska pod bradó,	pod	bradó; peska ne takne se z nogó, se z nogó.	A
junaki pa za njo, pa za njo, de prah kadi se	pod	petó, pod petó. Oča mi pravjo, pa takó, pa takó	A
za njo, pa za njo, de prah kadi se pod petó,	pod	petó. Oča mi pravjo, pa takó, pa takó: »Kir	A
Slepi je zajca videl, hromi ga je vjel, nagi pa	pod	srajco del. [ Loka ] Ves fr	A
Na vrtu mi, na vrtu mi javor zeleni.	Pod	njim mi je, pod njim mi je hladna senčica.	A
na vrtu mi javor zeleni. Pod njim mi je,	pod	njim mi je hladna senčica. Pod njim mi je, pod	A
njim mi je, pod njim mi je hladna senčica.	Pod	njim mi je, pod njim mi je dragi moj zaspal	A
njim mi je hladna senčica. Pod njim mi je,	pod	njim mi je dragi moj zaspal. Na prstu mu, na	A
Prikloniva se večeru in ujameva sončno slovo	Pod	krilo mi pesek zleze Prste mi daj Da se bom	A
razšlo v razpoke Noč se smehlja Nama pa medli	pod	pazduho Odsev luči v mlaki Na podplatih julijska	A
73 . / Odpirajo se češnje Vele kot pladnji	pod	oblaki Odpirajo se rane davnega svita Ko je	A
stran 74 . / Ko je dan svetal bodi travi svat	pod	nabrežji sanj vrba bo piščal IV ZABREŽJA	A
zlahka prikrita. . / . / stran 10 . / BLATNO	pod	mojo kožo. Danes sem še vsa rjava.	A
strašna nevihta. . / . / stran 14 . / SKRITA	pod	kožo se bledo nasmiham. Celofan, ki se hitro	A
V MENI je dan.	Pod	kožo je zlezel in zaspal. In zapredel.	A
regratove bučke. Na hribu me ukradi in vrzi	pod	luno. ME VLEČE k mlakam in živemu blatu.	A
Na mojo ramo je padlo jutro Čakala sem ga	pod	sramežljivo jablano Na deblo dolubljena od skorje	A
Čeprav se nikoli ne dotaknem neba Sem žarek	pod	njim Ali le ravna črta galebovih kril Ko med	A
rada daj me že vendar premoči opljuskaj do kože	pod	kožo Hočem biti sveža glinasta razmočena od	A
odprtost besed, ki jih polaga drugo ob drugo, drugo	pod	drugo z nekim svojskim, notranjim ritmom, sledi	A
čeprav se nikoli / ne dotaknem neba / / Sem žarek	pod	njim / Ali le ravna črta / galebovih kril /	A
Kot da takrat nekdo izrablja me, in niza	pod	pero besede te, kot, da bi veter pljusknil val	A
Zavrti me okrog, položi me na tla, povzdigni	pod	nebo, da zrak začutiva. V siju te luči boš videl	A
tanka žica pajčolana, v oči nam strah zaseje,	pod	njim spaka nasmejana. Vsakič znova lice sije	A
skoraj izgubljen! Če ne znebim se tovora, se	pod	gladino znajdeva oba. ODHODI Vsakič ko greš	A
drugega za drugim ‒vse enake, sklenil je tja	pod	oblake. Brez pomislekov te zvabi vase, ker on	A
Le, škripajoči sneg. Počasi stopam	pod	obokom drevoreda, od drevesa do drevesa, od	A
Ostanejo le poležane bilke, ki ne vzdržijo	pod	težo njenih odej. PRISLUHNIMO JI VENDAR Zadušljiv	A
mi, pred njo bežimo, vsi, ki tihega sveta si,	pod	prevleko, spoznanje pravega poslanstva še vedno	A
stran 10 . / Sem šajnast, ogrinjalen, pripogniv	pod	križanim in kronanim neznancem in je moj smeh	A
stran 18 . / Beguncev kažipotna črna presta bo	pod	nebo in v srca prangana. V vrtincu bo škripala	A
Volšebni prsti črni od jestvin zablodijo	pod	srajco in za satje. Apnarji zibk in krst goje	A
preminjasta in zavberna prigliha. Kaj vse ljudje	pod	pazduho vzemo! In kdo se iz naročja vse nasmiha	A
in hudo, ki onstran bo ob steblo in stržen.	Pod	streho panteonsko zlat mitrej, katerega nihče	A
Oznanjena je tlaka, desetina.	Pod	pazduho z usodo in meglo. Premoči gnila me,	A
hrbtu vdane zagrulijo kot hrapave tutujke.	Pod	nakovalom spanja razdejane medle v temo kot	A
Ga slišim tarnati.	Pod	spomenikom njegovim v zemlji se pozna razpoka	A
kolibe, ki nevihta jih odpira in v reko, ki	pod	suho strugo stika. Je jelenmož ostanek in izbira	A
čoln sedel bi zakmašen. Pokrajina razkolje se	pod	mečem, zasekana je skoz dogodek struga. Da česa	A
zelo odmevne. Udarja z bičem in zadrgeta	pod	njim še sam, brez sreče enodnevne. Če pa, psalmist	A
potreba bo in še zahteva, hrbet upognil bom	pod	palico. In da bo konec njihovega gneva, bom	A
pa najsi v pernico ali kar v blato ... Zatrese	pod	se moje nizke koče. V prijateljsko slovo in	A
sinov in pa seve skrve za lastno gnado. Zatrese	pod	se moje nizke koče. Goliči parkljasti z nogami	A
molčečega neba osipa se na voz in polni gare. Se	pod	tovorom zašibi steza, kakor da več jih peljejo	A
preživele iz legend, balad bom z vrčem ajde	pod	glavo pomolil, da vsem zapoje letenski skržat	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani