pod (401-500)

postelji, pod njenimi prsti koščenimi,	pod	njenimi udi trhlenimi. Še zdaj ob istem	A
2 Na méji domovja	pod	lípo košáto jemljeta bráta si rodna slovó	A
popótnik si trúdno stopnjó se vléže na tráto	pod	strmo goró; nad glávo gavrán mu še vpíje	A
12 Omágajo slednjič vojáku močí --	pod	grmom na rósni tratíni leží, naslóni se trudna	A
deréč vije, ter skáče po skálah penéč;	pod	vrbo teló je vojáka -- kraj njéga pa deklica	A
2. Na meji domovja,	pod	lipo košáto jemljeta bráta si rodna slovó	A
mir; nad žrtvijo se jastreb víje, šumljá	pod	nami hláden vir. Gospod naráve, zemlje	A
hláden vir. Gospod naráve, zemlje svoje,	pod	nebom jasnim prost živí; kdor jè pastir veselo	A
/ stran 188 . / In mírna zdaj počívaš	pod	cvétko prekrasnó; o trudu več ne snívaš	A
vso narávo stíska, sneg mi glàsno škriplje	pod	nogámi, v zráku burja vríska. Stárec trúden	A
srce. Ali kakor vir s planine umiri se	pod	goro - vsa iz glasov strast izgine, mirno	A
- Osóde lastne kríje jo obóčje,	pod	njem je zadovóljna, kakor ptíce; iz sreče	A
njen dom je pri srečnih ljudéh. Kdor skríval	pod	plaščem svobóde je svoje nevredne strastí	A
zvezde blesteče migljájo. . / . / stran 179 . /	Pod	lípo starec k starcu kralju séde, vsak tako	A
se po nebu, jasnem nebu nad Pavíjo; tam	pod	oknom Rozamunde poje pesmi Helmigis.	A
Rozamunda, nji na strani Helmigis ... Jašeta	pod	grad mogočen. Tam, v Raveni starodavni	A
‚Čuj me, ljubček, žalosten ne bodi, več	pod	okno moje mi ne hodi, ne pod okno, ne na	A
bodi, več pod okno moje mi ne hodi, ne	pod	okno, ne na vrt zeleni, da bi pravil o ljubezni	A
tedàj so konji se tebi splašili ko vžíval	pod	tabo najlepši sem raj ob svoji mladenki premili	A
Vse tiho, kakor da je smrt svetá vladar,	pod	žezlom nje ugasnil je ljubezni žar.	A
pesmi, tožno v dalji slap šumí. Z njó	pod	tem sem temnim drevjem izprehajal se nekdàj	A
saj jaz v miru zaželjenem spal bi sladko	pod	zemljó. A le plakaj, temno drevje: ljubi	A
Pred mano smrt veselje pogubí, ljubezen mrè	pod	hladno róko mêni ... Na dn� srcá ljubezen ti	A
hladna zima govoríla, ljubezen ne umrje	pod	tabó četudi v smrt zazíblješ vso zemljó;	A
hladna zima govoríla, ljubezen ne umrje	pod	tabó. KAJ N� GA, SREČNEGA ČLOVEKA?	A
Lastavica ne letí hitreje, ne hitreje strela	pod	oblaki kakor jaše Omar proti morju. Kadar	A
povsod ... Obsodbo pravično izreka Gospod,	pod	menoj propàd se odpira, zamàn se moj pógled	A
se je solnce, razpršilo je oblake, ali	pod	seboj zagleda zemljo tiho in mrtvaško.	A
Zašuštela je v aléji lahna sapica jutranja ...	Pod	rosnó blestečim drevjem izprehaja se Helena	A
obstale nepremične od bolesti. Zagrníle so	pod	sabo s plaščem senčnim vso dolino, a tam	A
ogenj; ves obràz je v sponah vročih, lice	pod	ognjeno krinko. Hočem te imeti, hočem,	A
je bila takrat, ko je Romeo otožen stal	pod	oknom Julije. A nocoj po beli cesti	A
rosni mrak. Na jasnem nebu sanja luna,	pod	nebom sanja tihi svet, ta bajni večer jaz	A
je luna med oblaki, mirno spalo mesto je	pod	njó; in midva po cesti sva hodila in sva	A
meglen je nad zemljó razstrt; v snegu škriplje	pod	nogami cesta, lepa ljubica mi je nezvesta	A
roké ... Tam zunaj sanjajo zvezde, valovi	pod	oknom šumé. Tam sredi morjá, tam sredi morjá	A
/ stran 36 . / njih prešerni glasovi	pod	zvezdámi drhtečimi, kakó so prihajali	A
vse, kar sem ti govoril, vse zlagano,	pod	haljo z biseri in zlatom tkano sem skrival	A
Ne vstajaj, ne vstajaj, ne glej me takó!	Pod	poljubi ti ustna drhtijo, v mojih rakah trepeče	A
krčmi in pije. . / . / stran 58 . / Zunaj	pod	oblačnim nebom sanjala je noč jesenska;	A
stala debla so visoka kakor črni jezuitje	pod	zelenim baldahinom; a ob poti rože tihe	A
neskončne veselosti so se tresli jezuitje	pod	zelenim baldahinom; svetle solze na obrazu	A
angel Azrael, poglédi na zemljo, poglej	pod	nama starca tam, kakó strmi v nebó,	A
rôke, na licih je ostala črna kri. A tam	pod	prtom se pesmi glasijo in rane globoke krvavijo	A
prodrli iz prstí in ki bi se morda pozneje,	pod	bolj toplim soncem, nego jim je sijalo v tistih	A
je bila takrat, ko je Romeo otožen stal	pod	oknom Julije. A nocoj po beli cesti	A
novem čaru skoro več Helene ne poznam;	pod	temno lipo senčnato sedím na klopi sam.	A
sanjajoči in pozabljen, -- kakor jaz	pod	njé oknom v mrtvi noči. 6	A
rosni mrak. Na jasnem nebu sanja luna,	pod	nebom sanja tihi svet, -- ta bajni večer	A
je luna med oblaki, sladko spalo mesto je	pod	njó; a midvá po cesti sva hodila, o ljubezni	A
meglén je nad zemljó razstrt; v snegu škriplje	pod	nogami cesta, lepa ljubica mi je nezvesta	A
jaz hitím; da še enkrat vidim drago,	pod	balkonom postojím. ”Kam, oj kam, moj ljubček	A
roké ... Tam zunaj sanjajo zvezde, valovi	pod	oknom šumé ... 14 Tam sredi morjá, tam	A
licu srebrne solzé ... Daleč, daleč tam	pod	góro v sobi luč gorí, pred svetilko moja	A
5	Pod	oblačnim, sivim nebom sanjala je noč jesenska	A
gane bilka se na polju; vse je tiho kakor	pod	gomilo ... ”Ali vidiš tam bleskèt orožja	A
poraja vzvišena dejanja, kar človeški rod živí	pod	soncem ... Noč se zgrne nad zemljó kitajsko	A
če si dvignil se v nebó k bogovom, če	pod	zemljo pàl si k zlim duhovom: Prédme stopi	A
ga spremlja do groba -- in ž njim strohní	pod	zemljó. A z narodom tvoja slava na	A
zemljo; črna kot zavržen angel plava trudna	pod	višavo, in na zemlji bleda žalost, strast	A
angel Azrael, poglédi na zemljó; poglej	pod	nama starca tam, kakó strmí v nebó --	A
zemljo krasno vidiš, zemljo svojo: ta ravnina	pod	teboj zelena, bistri viri in šumeče reke	A
kaj mi hoče moja krasna zemlja? Da imel bi jo	pod	žezlom svojim vso državo Lótarja vladarja	A
pusto srce moje, kakor belo, tiho polje	pod	meglenim zimskim nebom ... Kamor zrè okó	A
Legel je bolan na postelj in čez mesec dni	pod	zemljo; a nì ena gorka solza ni mu groba	A
zadrhtí na dnu srcá. . / . / stran 123 . /	POD	JASNIM SONCEM RDEČA ROŽA Pod jasnim soncem	A
POD JASNIM SONCEM RDEČA ROŽA	Pod	jasnim soncem rdeča roža ljubó se razcvetéla	A
/ stran 127 . / PRIŠEL SEM K NJI ŽE BLIZU	POD	NOČ Prišel sem k nji že blizu pod noč	A
BLIZU POD NOČ Prišel sem k nji že blizu	pod	noč od vina in od ljubezni vroč, sam vrag	A
stojí s prelepo zlato krono. Oj, dolgo je	pod	goro spal, danès je svojo vojsko zbral;	A
šum neštetih ljudstev, gostih trum tam	pod	zeleno goro! In govorí mogočni kralj:	A
”Ne, ni res!“ Takó odmeva do nebes tam	pod	zeleno goro. Mlad mož pred kralja prihití	A
stran 128 . / Še bolj med ljudstvi zahrumí,	pod	goro teče gorka krí ... Tedaj pa vstane silni	A
let ...! Uničite se med sebó, in kadar boste	pod	zemljó, takràt bo vsakdo srečen!“ Tedaj	A
silni kralj Matjaž z vojskó izgine kakor sèn	pod	njó, da spí vso dolgo večnost. BOLNIK	A
-- Vsi vi, skoz mrak	pod	križem vzdihujoči, vsi vi, strmeči nemi v	A
Jaz pa izkljujem ti dušo, da boš še pravočasno	pod	rušo! Tvoj Črni Vran SVIT P	A
praznino, obup! raztelesi si dušo, saj boš kmalu	pod	rušo, pa kaj ti mar, če pada dež tam nekje	A
Zvezda nebroj blešči pokoj, lahno zlati noč	pod	seboj. Vse brez glasu, polno miru ...	A
mehki mrak posetila ‒ Krasna, ko sen neizmerna	pod	njo počiva ravan, tiho visoko je polje, kot	A
in mehke njive, megle povsod se zgrinjajo.	Pod	nebom gruče mračnosive, molče ljudje izginjajo	A
Samotno sanja drevored svoj dolgi, mračni sen.	Pod	tihim nebom tih je svet in truden in meglen	A
razorožen temno vase strmi. Ne šumi več, ne zgrinja	pod	soncem hladu ‒ tak pod Krnom spominja kralj	A
šumi več, ne zgrinja pod soncem hladu ‒ tak	pod	Krnom spominja kralj v nezbudnem se snu. Ah	A
... . / . / stran 28 . / Vran Zletel hrupno	pod	nebo je krakajoči, črni vran, zletel kvišku	A
ustrojen, z rožami. Nato pregleda kašče ... na	pod	nabije jazbeca in čuka, nabrusi še sekiro si	A
težko, težko brez srca, ki zanj živi, ki ga ume	pod	trudni čas. Neštetokrat sem mimo vrta šel	A
prepolna diha sladke tajnosti, slutila ni, kako	pod	njo razmakne prepad najpodlejše vsakdanjosti	A
To noči jasne so oči in te so vrh neba ‒	pod	njim pa nam pot leži, pol mračna, pol svetla	A
prepolna diha sladke tajnosti, slutila ni, kako	pod	njo razmakne prepad najpodlejše vsakdanjosti	A
težko, težko brez srca, ki zanj živi, ki ga ume	pod	trudni čas. PESEM O AJDI Kakor bela grud gorka	A
zaporedom, voda čezenj manj šumi, potok skriva se	pod	ledom, curek skozenj čist blešči ‒ To so zimski	A
rovaš! . / . / stran 90 . / VLAHI Z mehovi	pod	pasho gredo, v dolgih plaščih suknenih gredo	A
prebirajo žalostno, da nikoli tako. Z mehovi	pod	pasho gredo, v dolgih plaščih suknenih gredo	A
36 Od Save mrzel veter 37 Zopet, glej, stojim	pod	tabo 38 Dolga, dolga je zimska noč 39 Še minulost	A
jeseni, in ko megla leži. Molči ves svet	pod	meglo, i jezero molči, gosjak samo tam včasih	A
pa ljudstva šume, sprehajajo doli se, gori.	Pod	lipo pri mizi županek sedi, de mu župnik sam	A
njem bujno zelenje. Sto tisoč oblik spi, kali	pod	zemljo, sanjavost večernih jih ur oznanjuje	A
kadil, ah, saj to mora biti ‒ Med svet sem šel,	pod	nos dobil in ‒ moral bi kaditi! Nazaj prišel	A
tajne, radosti in boli mi skrite. V goščavah	pod	goro slapovi šumijo, iskrijo v njem pene se	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani