pod (501-600)

zanič, mladenka! . / . / stran 31 . / Marica	Pod	noč skovika mi skovir, čez dan se v duplu skriva	A
sem ga že mnog večer, in ti si tega kriva!	Pod	noč zalaja vaš čuvaj, čez dan pa mi počiva,	A
. / . / stran 38 . / Zopet, glej, stojim	pod	tabo Zopet, glej, stojim pod tabo, rodna, tiha	A
glej, stojim pod tabo Zopet, glej, stojim	pod	tabo, rodna, tiha streha ti, še tujino nosim	A
daljnem svodu ščip samotni bledi mi gori, in kipe	pod	njim pogorja in slemena, in megla vrh njih svetla	A
na nas. Ah, bila je kakor ptica, ki se dviga	pod	nebo, in veselo kakor ptica me pustila je ‒	A
moja! . / . / stran 72 . / Vlahi Z mehovi	pod	pasho gredo, v dolgih plaščih suknenih gredo	A
prebirajo žalostno, da nikoli tako. Z mehovi	pod	pasho gredo, v dolgih plaščih suknenih gredo	A
rajnkih pokoj, gospod prosi za blagor svoj. Tja	pod	Kovsko po cesti pa Žužem prišel, mošnjo težko	A
ves take je pel, čez travnike ne v domačijo,	pod	okna je k deklicam šel! »Ne pojdi, nikari ...	A
zaporedom, voda čezenj manj šumi, potok skriva se	pod	ledom, curek skozenj čist blešči ‒ To so zimski	A
rad jo imam ... Res, zato naj živim, kakor ptic	pod	goro, dobra volja pa ženka do smrti mi bo!	A
mrazni, hladni dnovi, in tukaj pozna je jesen, in	pod	meglo so krog vrhovi, s pobočja pa že gre snežen	A
žgalne daritve robidovja in kotenino pogorišča	pod	brezrobim žalnim pletom let, koder prepleta	A
svečave skoz šiljaste arkade laktov bilk, uprtih	pod	globokonočno mrtvoudnost firmamenta, suklja	A
šepet iz presežnih plesov vanilije, skritih	pod	ten plazme piškotnega mavca žehtenja, ki se	A
in zdavnaj, že zdavnaj sklenjeno krvno zavezo	pod	lubjem, pod debli v zapisu snidenja izpete pripovedi	A
že zdavnaj sklenjeno krvno zavezo pod lubjem,	pod	debli v zapisu snidenja izpete pripovedi z vseenostjo	A
statvah letargije krnijo barhanaste nostalgije	pod	balami nalomljenega vzorca trudnosti in hodničnih	A
Kremno kosmino kipečih topolov, mivko pobrežja	pod	grmi lesnik češe v srepečem precepu polletja	A
nosi . . . vsi upi pa nabrekli in preklani in	pod	vrbe razčesani okamenijo večni onkraj mrtve	A
pleča, meča, ledja, nedra - rapsod pritoka pa	pod	milibari čreslovine ter tanina čarov sam in	A
prejzdajpotem in kakor tih kristalizirani ževideno	pod	slikami, ki s težo olj bo magistrale drobnega	A
59 OB REKI II.	Pod	kalno kopreno prerokbe komorno kokranje kroži	A
pred vsemi svetimi, na dan bedenji klik begav	pod	Karavanke, v prsih strte Mlade Anke brsti trpke	A
lahno, lahno iz ohromele harfe usahlega ihtenja	pod	rokami skoz sinji srež steze spominov siplje	A
podnimi deskami, po prhlenem opečnatem prahu	pod	velbi preddverja razliti sivijo silni skrajni	A
GAJ Med brezovjem ihti, med drevoredom,	pod	listnato gomilo sojenice ; v blodnjaku korenin	A
bo razlije setev starodavne zakletve zmrzali	pod	pocinkano nebo. 97 POTOK	A
vnebovzetja v shlajen vanilijev premaz na svod	pod	zarjo je povila s pogledi zalimi zalikana krep	A
izsušenimi šepeti med grenke letopise grude,	pod	kolovoze zateptane, skoz kolesnice vtrte, v	A
rahlega prostora, ki oberoč z izpranimi odmevi	pod	togo obtežene hribe, poseljene s prigodami detajlov	A
Olesenela brezvetrja, razpostavljena polkrožno	pod	obok, kjer z vlago prepojene črnobele sanja	A
Lezla sva kot macesna in svizca. Prilezla prav	pod	vrh in odvrgla doline. Pogledi nad prostorom	A
se dotikava v enakih očeh. Občutek, da sva	pod	vrhom, pa je prav na vrhu najmočnejši. MALA	A
/ stran 12 . / Zvečer se vračam v ležaj,	pod	okrilje velikih del in spim skozi sanje do dna	A
Vrana me ljubi. Ko leti nad Korziko, ko lebdi	pod	Krnom, v vseh pokrajinah ima isto misel: vzeti	A
pasji Jezus, še preden mi je uspelo poginiti	pod	udarci ihtavih kaplanov. NA VRTU Postavljam	A
žepa. . / . / stran 26 . / FRANJO FRANČIČ	Pod	očmi imam gobo.Mrtvaško trobento.	A
Njena pesem . / . / stran 35 . / KRVAVA RIHTA	Pod	skalo preži misleče bitje. Mesnati strupniki	A
Večer.	Pod	mostom drstenje klošarjev na množico. Veliko	A
stran 44 . / ŠTIRI Poštarjevo peketanje	pod	oknom. Smejem se dogodku, ki prihaja po klasični	A
Sonce. Urejen videz, skrbno zlikan nasmešek	pod	brčicami, blaga tiskovina pod pazduho, časnik	A
zlikan nasmešek pod brčicami, blaga tiskovina	pod	pazduho, časnik, ali nekaj takega, za kratkočasenje	A
Aspekti so se kresali. Petarde	pod	jezikoma so norele. Vse je sililo na dan, v	A
pozno v noč, globoko v elektronske zvarke. Nekam	pod	odejo vsakdanjosti. Zmaga je visela v zraku	A
Bliža se brstenje metuljčnic. Mah	pod	nogami je nevtralen, deblo, na katerem počivam	A
v kamen, mrtva mavrica deževna, klavska tema	pod	oblakom. Seštevek mor je marmoren ‒ na jugu	A
ki sem, ot(r)ok sredi peščene obale. Kolesar	pod	milim nebom. Premiki telesa so plitvi kot sence	A
Postrančica Tanke oči, krastast jezik, mehur sreče	pod	zadkom. Težka noga pade iz vesolja na tipalčice	A
Nova formula se glasi: stik in spoj. Zemlja	pod	oknom se razmakne: nove kamenine, novi prti	A
neba. . / . / stran 67 . / Dva, nato trije	Pod	vejami ležita dva, Mesec in Luna. Se ljubita	A
Segajo drug po drugem, se zlivajo, zaljubljeni ...	Pod	vejami ležijo trije, Veter, Kamen in Dih. Vsak	A
rosnih meglicah, noč odteka, jutro raste.	Pod	obokom ugaslih zvezd: sipina mrlečih duš, veselje	A
Od daleč se srečujeva. Ti še	pod	odejo čričkov, jaz že obrasel z žarki avgustovskih	A
smešno? sveta gorjé tajite neutesno, ki vsi	pod	njim zdihujejo narodi! Vam dobro se godí ‒ lepó	A
Od truda in od žeje skoraj sahnemo, kakor	pod	kapom pot nam s čela kapa; postoj en čas, da	A
ostra bórja po polji brije. Snežéne oblake	pod	nebom podi; Cveteča pomlad mi v serci sije,	A
vsmiljen mu ne bliža, Da bi govoril mi s solzó:	Pod	hladno mirno tu gomilo Počivaj trudno ti sercé	A
Kakó si otožno, jesensko nebó!	Pod	tabo vse hira, Vse vene, umira; Življenje jemlje	A
svetu tava, Za tujo mizo tujec s tujci seda,	Pod	tujo strého ko popotnik spava. Ne vé slast je	A
že trobila, In zvonček je žvenkljàl glasno;	Pod	germom glávico ljubó, Vijola je na dan molila	A
pred mano; Bog sprimi te, sivi, stari grad!	Pod	tabo belo Ljubljano. O zlata mati! sprimi vas	A
V nedolžnosti sem živel, kakor drug Otrok,	pod	tujo streho, pa vesél In srečen, v serci z eno	A
In polje planik.	Pod	Voglom Velika hiša iz skal, rož in razgledov	A
. stran 26 . \/ Podrte stavbe. Sledi vojne	pod	vrhom so del narave. Krasji vrh	A
šipah bije. Polja in vrtovi, vse je, vse je	pod	vodó, in po njivah vsi plodovi v dežju gnijejo	A
skrbeh za me v temô strmiš. Jaz sem vsak večer	pod	drugo streho, tu, kjer spim nocoj, je oče spal	A
na oknih so rdeče pelargonije cvetele, kjer	pod	oknom fant dekletu kmečki nagelj je v lase pripenjal	A
črno zidovje. Hiteli naproti so lokam, vasem,	pod	goro tam slap se je bliskal; oči od radosti	A
A ko žgoče sonce sije? ‒	Pod	menoj je hladen vir. A ko tresejo te vetri?	A
Tukaj tihe so stezice, tu srebrne so vodice,	pod	nogami mehki mah kakor žametna preproga. Tukaj	A
ladjica se ziblje in vetrček se v jadra upira,	pod	krovom, v sobici temačni, tam star mornar umira	A
nam, tukaj je naš hram, tu je naša streha in	pod	streho tram, tu sezidaj gnezdo, da nam budnico	A
nam želela. Mi pa tebe počastimo in na okence	pod	tram v lonce posadimo nageljček in rožmarin	A
žejno zemlje kras je pilo, brez upora bo zaspalo	pod	gomilo. Mislim bo polet zabranjen tja v višave	A
Mislim bo polet zabranjen tja v višave mrtve bodo	pod	odejo mehke trave. V zemlji bodo pokopani vsi	A
si srečna, drobna lastovica švigaš sem in tja	pod	nebom kakor pšica*. Domek tvoj pod streho mojo	A
sem in tja pod nebom kakor pšica*. Domek tvoj	pod	streho mojo tu pripet je tebi v nebesne modrine	A
pokrilo cvetno pregrinjalo. Spet odmevajo	pod	nebom glasni spevi ptičic - k nam prišli so	A
žarelo nad nama svetlih v jasni bo modrini...	Pod	nama v svoji silni veličini razpenjeno valovje	A
čeri. Ah, ne trgaj jih s predrzno roko glej,	pod	njimi črn prepad grozi... Kaj nabiral meni bi	A
rosila cvetoči bo kelih... Krvavo zardeli cvetovi	pod	tvojimi bodo solzami, ko nežno in rahlo pobožala	A
je žarek z višin ji v mrtvih očeh... Zdaj spi	pod	zemljo in Bog vé, če kje na zemlji, kjer mnogi	A
črn pajčolan se zavilo nebo je, sivi oblaki	pod	njim se pode; sredi najlepšega dneva temno je	A
Spi, kralj Matjaž! Kralj Matjaž	pod	silno goro Peco spava; z njim pa spi vojakov	A
kri Nad našo dolino je svetlo in jasno nebo;	pod	njim spreletava nešteto pojočih se zborov.	A
zborov. Na gričkih šumijo lesovi in rože cveto	pod	grički pa skriva krasota se bajnih prostorov	A
kmet orje, nikoli ne vé, kaj skriva globoko	pod	sabo mu skalnata njiva; ne čuti drhtenja pod	A
pod sabo mu skalnata njiva; ne čuti drhtenja	pod	zemljo, ne sliši vode, ki v biserih drobcenih	A
objel nas bo pokoj sladak. Takrat se fantje	pod	lipo zbero, glasno zavriskajo in zapojo z njimi	A
prižge; od nje se suha hosta vname in plamen	pod	nebo se vzpne. Visoko raste, vedno više blesteče	A
pošumevaj s klasjem svojim zlatim le smej se v soncu	pod	neba obokom pojo naj ti potočki z jasnim zvokom	A
Mojo ljubljeno dolino, gričke, cerkev, vas	pod	njo, virčke in potoke v venček spletla z drobno	A
V nov svet se mi je pot odprla...	Pod	dihom mojih ustnic vir trepeče obok neba mi	A
mladost... Kot bral v očeh bi novo mi skrivnost,	pod	dihom mojih ustnic vir trepeče... Tvoj pozdrav	A
traja, pravijo, navadno. A če bi spala jaz	pod	zemljo hladno, živela v tebi moja bi podoba	A
otipal, slišal, čutil vse, kar je v jutru, šele	pod	večer. Večer pa bil je daleč.	A
glavi gre Menina. Že dolgo je, kar sem vedril	pod	njo. Nekoč, se zdi, me imela je za sina, zdaj	A
Jaz, Stéphanie, Gec, Kiki in Doriane.	Pod	nami Zadar, v nas visoki junij. Park je razprt	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani