pismo (1.101-1.200)

pripoveduje pisarjem, da je moral sodnik prejeti čudno	pismo	- kdo ve - kdo zna?In vse ugiblje, naposled	A
urada. »Na - beri!« pravi sodnik in vrže ono	pismo	na mizo, stoječo sredi sobe.Z zelenim prtom	A
prisežnik resnico in nič drugega nego - resnico.	Pismo,	katero je vrgel Vrbanoj iz rok, padlo je pod	A
stopil je mlad deček pred njega ter mu pomolil	pismo.	Kosan je osupnjen postal; spoznal je fanta, bil	A
Kosan je stal, ne da bi se ganil, ter ogledoval	pismo.	Fant pa je stekel proti gradu.	A
je s strahom in skoro s tresočo roko razganil	pismo.	Bral je sledeče: Dragi!	A
Bral je sledeče: Dragi! Prvo	pismo	je to, katerega prejmeš od mene, in drugi hočejo	A
sem danes vrtnarjevega fanta, nosečega neko	pismo;	in onega pobalina tudi ni bilo v grad!Teti Mari	A
jutro oddal je sluga v hotelu gospe pl. Bergovi	pismo	njenega moža, v katerem ji ta poroča, da je	A
je obenem potrebno vsoto za potovanje domov.	Pismo	je bilo pisano suho, mrzlo, brez vsake druge	A
pozabil.« »Saj veš, mama, kako težavno je dobiti	pismo	od našega papana; on ne piše rad in časa tudi	A
kakor vsak drug človek v njegovem položaju,	pismo,	polno ljubezni in polno strasti.Kakor je bila	A
tudi na prihodnost? In drugo jutro je šlo	pismo	v varnih rokah na Žerinje. Korespondenca se	A
njo. Mehanično, s tresočo roko je vzela staro	pismo.	Počasi ga je razvila in težka sapa, ki ji je	A
zmotil se je ‒ in hudo zmotil, kakor pravi sveto	pismo.	Pa še Heine je našel v tem dogodljaju toliko	A
poškodovancem. Nekega dne pa prejme dobski župan	pismo,	kateremu je priložena vsota treh sto goldinarjev	A
priložena vsota treh sto goldinarjev. Zavzet gleda	pismo	in denar ter kliče še svoja svetovalca, da mu	A
pomagata iz zadrege. . / . / stran 31 . / ‒	Pismo	se glasi: »Slavno županstvo!	A
mu je ukral ono važno, zanj tako pomenljivo	pismo	in, akoprav se mu je slutnja sukala skoro vedno	A
proseče, češ dam mu, kolikor hoče, ako ima on to	pismo	in mi ga vrne ‒ a premislil se je; spomin na	A
besedice, razganil krvavi zavitek in vzel iz njega	pismo.	Bral je le naslov: »testament« in ga potem vtaknil	A
bliže k omrežju. »Jaz imam tu nekov list, neko	pismo,	katero mi je dal Omahnetov Tomaž in ki se tiče	A
ki ni črvivega oreha vreden! Kje pa je pravo	pismo?	!« »Ka-aj?	A
na katero se je nehote naslonil. »To je pravo	pismo,	to mi je dal, ‒ ne, ne, to je bilo v suknji	A
je bilo v suknji!« »Dobro, če je bilo, ali	pismo	ni dobro.To ni nič, prijatelj, niti počenega	A
sedaj sem se domislil. Pravi testament, pravo	pismo	mora biti tam ‒ doma na tujčevem domu, v Sežani	A
sodnik pa je rinil skozi druge svate. »Tu je	pismo,	oče, tu je pismo!« kričal je zopet Gotard razburjeno	A
skozi druge svate. »Tu je pismo, oče, tu je	pismo!	« kričal je zopet Gotard razburjeno.»To kaže	A
to, Gotard?« »Omahnetov Tomaž mi je dal to	pismo	in rekel je, da ima še drugo, prav tako!A potem	A
»Bodisi. Vendar, ako bi bil sveto	pismo	bral tako pazno, kakor si dolgočasnega Klopstocka	A
po izgubljenem raju, o katerem berete sveto	pismo	in po srečni zlati dobi, o kateri pripovedujejo	A
bedah in grehotah, o katerih nam prerokuje sveto	pismo.	Potlej stoprav pride �n Gospodov’, �n sodbe	A
vedno od danes do jutri. Zlati so pošli, na	pismo	v Evropo ni odgovora. Prodati sem moral uro	A
ameriške železnice. Pred petimi dnevi pride	pismo,	da se mu potovanje ni posrečilo in da ga Ljudmila	A
pisma, poslana Nikonu Ubegu. Naposled pa pride	pismo,	da je moja žena zvedela, kako se Nikon Ubeg	A
kravo in telico povrh, in šli so na grad v Bledu	pismo	delat. Nato so priredili sijajno ženitovanje	A
prejel od urednika Janežiča petkrat zapečateno	pismo,	kar smo imeli vselej že nekako naprej zračunano	A
zaslužku. Pisal sem gospodu v Reko zahvalno	pismo	za priporočilo, a nisem prejel odgovora ne na	A
kapucinov in tam mi predstojnik skrivnostno pokaže	pismo,	v katerem sem živo vabljen, naj pridem, čim	A
Kristusov nauk zmota in potvorba, da je staro sveto	pismo	prazna bajka, navdajale z grozo, se je te groze	A
preživljala nikoli. Šele ko je dobila njegovo prvo	pismo,	polno hvale in spodbude zanjo, se je utolažila	A
kupila.« Šla je k mizi in začela pisati Matevžu	pismo,	ki mu ga je namenila poslati po Milki.Roka se	A
Roka se ji je tresla. Raztrgala je	pismo	na drobne koščke, šla ven in rekla Milki in	A
sužnosti.« In Zalika jame radostno poljubovati	pismo.	Samega veselja se joče, videč da je Bog uslišal	A
ona mu naj odpre; zakaj človek, ki je poslal	pismo,	pride k njej. Tako je vsaj brala na listu.	A
dan je v sekular fizične tesnobe in zaprt v	pismo,	ki ne bo nikoli odposlano ... In pride mož,	A
domov. To je bilo veselje, kadar je prišlo kako	pismo;	po dvakrat, trikrat bilo je vselej prebrano	A
‚Kdor veter seje, bo žel vihar,’ pravi sv.	pismo,	katerega so, kakor je videti, čisto pozabili	A
tako nekako poskakoval od veselja, kakor veli	pismo:	Veselite se in od veselja poskakujte.A kar se	A
katerim se ni vselej izogniti. Dobil sem ravno	pismo	od gospe; prosi nas, da jo obiščemo nocoj.Njene	A
mu ti, tako bo najbolje; Barba naj mu pa nese	pismo.	« »Kakor ti meniš, Breda,« privoli Zora, ki je	A
zadnje besede, pride mož, neznan mož, ki mu poda	pismo,	potem urno odide.Govoril ni besede; videli jo	A
od kod? Gospod Mirodolski vzame in razpečati	pismo.	Ko zagleda znano mu pisanje, vesel zavpije:	A
odkar vas nosim v glavi!« In vesel začne brati	pismo.	Še ga ni bil prav prebral, ko se zgrudi na klop	A
ne velja nič več moja beseda?« Dekle vzame	pismo	v roke in bere: »Oče!Pa saj ne smem več imenovati	A
ubogemu očetu. ‒ Povedati ne smem, kje pišem to	pismo,	ki ga poljubljam in močim z vročimi solzami	A
od svojega nesrečnega soseda. Poslala mu je	pismo	z naslednjimi vrsticami: »Gospod!Dasi le predobro	A
Nato dekle odide. Gospod Mirodolski vzame	pismo	in ga razpečati.Dva lista sta bila v zavitku	A
mogli odpustiti živemu.« Ko je bil prebral	pismo,	poda ga molče Radovanu; nato seže po drugem	A
Ti me gledaš, ne veruješ? Glej to	pismo!	Kaj pismo?	A
Glej to pismo! Kaj	pismo?	Ali ti ne govori srce?	A
spoštovan. Svetinova desna roka je veljala kakor	pismo	in pečat in njegova beseda kakor gotov denar	A
ga videla nikdar več! ‒ Drugi dan mi pride	pismo.	Srce mi je dejalo, kaj bom brala, preden sem	A
tako ostanem pač večno nem! II 6. julija To	pismo	ti pišem v postelji, pa le nikar nič hudega	A
/ 8. julija Kako me je razveselilo tvoje	pismo,	tega ti ne bom pravil! Tako se je, mislim, veselil	A
ko prejmeš iz velikega, živega mesta dolgo	pismo,	napolnjeno s samimi otročarijami in sanjarijami	A
mirno; prebral boš z veliko potrpežljivostjo to	pismo	do konca, potem pa položil ga iz roke, brez	A
poznaš. Stan, v katerem sem ti pisal zadnje	pismo,	je pri meni kakor vročinska bolezen; ko je prebil	A
me ti misliš. Vidiš me, kakor mi kaže tvoje	pismo,	že čisto pogreznjenega in pogubljenega; kako	A
ko prejmeš nenadoma tako mirno, tako modro	pismo!	Ne bom je iskal!	A
kakor ribica šine Evelina v sobo ter mi vrže	pismo	na mizo.Tudi prej je prestregla, kadar je mogla	A
Dela je vse povedala očetu. Popoldne dobim	pismo	od njega; pismo od Delinega očeta!Kako so se	A
povedala očetu. Popoldne dobim pismo od njega;	pismo	od Delinega očeta!Kako so se mi tresle roke	A
zadnjo besedo: pojdem! Dela Zorinu Dobil si	pismo	od mojega očeta, vem.Kako bi ne vedela, kaj	A
Gospod! Kaj si boste mislili, ko vam pride to	pismo	v roke! Čudno se vam bo zdelo.	A
v postelji izmislila in zložila lepo, dolgo	pismo;	dejala sem, da vas mora ganiti.A zjutraj mi	A
ste pa njegov prijatelj? Upam, da vas moje	pismo	najde.Napis mu naredim, kakršnega sem videla	A
Dragi gospod! Bog daj, da bi vas našlo moje	pismo.	Pri odhodu nam niste povedali in nikdo se vas	A
Vse drugo je v tvoji moči. Dobil sem	pismo	od Eveline.Preprosti otrok me prosi, naj pridem	A
pobilo! In vendar me je čudno ganilo otroško	pismo.	Pošljem ti ga, da ga prebereš; morebiti imajo	A
življenje. . / . / stran 108 . / 18. avgusta	Pismo	mi je došlo, saj veš od kod?Nenadoma me je zadela	A
Julieta Zorinu In ako bi bili na koncu sveta, to	pismo	vas mora najti!Dela ‒ o kako hočem začeti sirota	A
Zbogom! DOSTAVEK To je zadnje	pismo,	ki sem ga prejel od svojega nesrečnega prijatelja	A
pastir, ki bo tako učen, da bo prebiral sveto	pismo.	Strah me je, da ji bo treba še dolgo čakati.	A
za ‚Slovenijo’, mikala jih je bolj nego sv.	pismo.	Moja dva sinova sta znala vsako številko skoraj	A
svojo vojsko. Pisal je Aleksandru preprijazno	pismo,	v katerem ga je prosil, da bi se z njim pomiril	A
Prebiraje pobožni materi in rodovini sveto	pismo	in brez števila drugih svetih knjig, sem se	A
cvancigaric in mi da tudi aro. Zdaj pišem prelepo	pismo	prvemu kupcu, da se mi je tisto vino skazilo	A
katerem je bilo zamotano veliko, zapečateno	pismo.	Marko osupne, odpre pismo in prebere.	A
veliko, zapečateno pismo. Marko osupne, odpre	pismo	in prebere.Oči mu zalijejo solze, pogleda proti	A
pisemce. Fantje zlezejo na streho, vzamejo	pismo	in bero strašansko zabavljico na Jurčkovo snubitev	A
snubitev, zloženo v prav gladko tekočo pesem. To	pismo	je šlo od rok do rok po celi fari.Kjerkoli se	A
po sinu tožiti. Ves vesel tedaj odpre njegovo	pismo,	pisano iz slavonskih Našic, štirinajst dni po	A
potrebnosti. Obenem prosi gospoda, naj ne pove za to	pismo	nobenemu človeku, da ne bodo ljudje mislili	A
zemlji. Kako se začudi starec, ko naenkrat dobi	pismo,	da pride v štirinajstih dneh, če ne še prej	A
stran 211 . / Komaj pride domov, odpravi prvo	pismo,	za njim še tri druga, ali ne dobi nobenega odgovora	A
najboljši blagoslov in prisrčno čestitanje. To	pismo	mi Fortunatov prebere in me prosi za roko.Zopet	A
farja toliko vredne, če ne še več, kakor sveto	pismo.	Ali našega župnika dobro poznam in kako ne!	A
prejšnjega stoletja, med njimi tudi célo sv.	pismo,	katero sem ji često na glas prebiral, kadar	A
prebrali ne le pratiko, ampak tudi celo sveto	pismo	in verjamejo še zmerom v coprnice!Niti na Žabjeku	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani