Lovrač je za to vedel, pa se ni opravičeval; zlezel je v podstrešje k svoji skrinji, prebiral pisma, liste in knjige in pozno v noč legal v seno. Kakor so ga spočetka trditve, da je Kristusov nauk zmota in potvorba, da je staro sveto pismo prazna bajka, navdajale z grozo, se je te groze počasi otresal in se v temnih, samotnih urah kar pogrezal v ta nova razodetja. Vsa glava mu je bila kot vročična, srce se mu je burilo v prsih.