oko (1.001-1.100)

jasno videl v daljave, do kamor nobeno drugo	oko	ni več seglo. Ostrorogovcem se nikamor nič ni	A
navezanega na roge?« Čeprav je bilo Ostrorogovo	oko	že staro, je na daleč še vedno dobro razločilo	A
govoril, da ga ljudje preganjajo, zasijalo mu je	oko	nekako divje in strašno ‒ vendar mu je pomolila	A
Groga se je bil že umiril. Uprl je	oko	trdo v starca, da je oni v stran pogledal, ter	A
dejal je on hitro in bilo je, kakor bi se mu	oko	zaiskrilo v temi; »to vendar že veš, da sem	A
bratec, da to ne bo? Kaj v stran od mene obračaš	oko?	Boris Miran Ko se je oskrbnik Poljak pripeljal	A
in nekateri kodri po suhem, začrnelem licu.	Oko	je bilo svetlo in bodeče, usta je vedno nekako	A
pogledati, ker se mi zdi, da je slepa vsaj na eno	oko.	Zdi se mi ‒ ne zamerite, da vam naravnost povem	A
tolažnice skrivnega gorja! Noč je, nobeno neprijazno	oko	vas ne vidi, tecite po belem licu in tolažite	A
mlademu možu že majhno oslepelo prej bistro	oko,	morda ga je vstop iz svetlejše veže v manj svetlo	A
matere ‒« »Ljubezen!« krikne Spak in zopet se mu	oko	divje zabliska, »ljubezen, ne, ne, ljubezni	A
malo tresel, da se ji je lice malo oživilo,	oko	hotelo pobesiti se ‒ in, prijatelj, to mi je	A
nehoté zastane, prijetna čut mu vse ude spreleti,	oko	se zbistri in lice od veselja ‒ na klopci vidi	A
njeno ramo. Deklica se zgane, obrne in ljubo	oko	se sreča z očesom. »Ti porednež, ali ne moreš	A
/ Sicer pa je skrbel zanjo kakor za svoje	oko	in nekateri pravijo, da mož ni bil nikdar bolj	A
zlagati. Deklica, ki je vanj uprla svoje bistro	oko,	opazila je menda to in naglo dejala: »O, že	A
nje in Lovreta. Pač je Marijanu prišla solza v	oko,	ali ta solza je bila bolj znamenje jeze in žalosti	A
stegne in jih vzame v roke, nekoliko razvije,	oko	se mu zasveti in poljubi jih: »Prijatelj, samo	A
Tako je sklenil čakati, kaj pride.	Oko	je bilo ozdravljeno in doktor je moral zopet	A
čez dolgo dolgo časa je prišla zdaj solza v	oko	možu, ki solz ni poznal. »Ponoči in v bolezni	A
vstala je s stola, vzkliknila, podala mu roko,	oko	je govorilo, kipeče veselje ji je zvezalo jezik	A
njegova žena, ž njim zaročena, slepa na eno	oko,	na drugo pa škilasta.S posebnim veseljem je	A
ker mu je mrzelo gospodovo nemirno in temno	oko.	11. TUJI RAZBOJNIKI Pet let je bilo preteklo	A
precej s hribovskim glasom vpite, ker njegovo	oko	in cela njegova pozornost sta bila uprta v mlado	A
Lisec in stopi bolj prednjo. Ona ga srpo gleda,	oko	se ji ostekleni, pomakne se tri korake nazaj	A
svoje matere nikdar poznala.« Solza je ozlatila	oko	starki, a le mimogrede. Potem je Ivan Lisec	A
Slep pravzaprav ni bil, ker imel je le desno	oko	iztečeno, a videl je z levim več nego drugi	A
ljubljena deklica,« vzklikne on. Njeno mokro	oko	mu je zapričalo vprvič gotovost o njeni ljubezni	A
A tako je bilo le nekoliko dni. Ostro	oko	tete Senčarjeve je spazilo premembo v vsem vedenju	A
spečega svojega dobrotnika, divje mu zasije	oko,	roka poseže po meč in srdit šepeče med ustnicami	A
stopal, držal sekiro pod pazduho pripravljeno,	oko	pa mu je bilo daleč pred korakom ter je ogledalo	A
tiho ihté sedela sredi sobe in morda nedolžno	oko	proti nebu obračala in molila, da bi res ne	A
krivdo. »Moj meč ti je priča, moja roka in moje	oko,	da ti ne bo nikdar več prišel živ v sobo.«	A
ljubeznijo obrnilo; le oče ga je ljubil ko svoje	oko,	mačeha se ni že popred za otroka veliko zmenila	A
lepe device. Bila je očetu to, kar nam je vsem	oko,	in še več.Zato pa mu je bila edina skrb, da	A
pričakovala znamenitega dne, razbistrilo se mu je	oko	in nehote se je domislil svojih mladostnih let	A
glavo, in ko se mu celo debela solza prikrade v	oko,	obrne se in gre meni nič tebi nič naravnost	A
zarjavelo, že malo nagubančeno suho lice in	oko	mu divje iskri. »Kaj si rekel?«	A
toliko trpel, kakor ti trpiš z delom.« Ženi	oko	zarosi, on pa se nasmehlja in reče: »Glej jo	A
polovico obraza, po vsem enem licu, drugo vidno	oko	je pa strmelo vanj in lice njeno je bilo bledo	A
ovna, na katerega je imel sicer posebno pozorno	oko,	ker znal je njegovo čredo zapeljavati.Ničesar	A
Bi, oča.« Da skrije solzo, ki mu je silila v	oko,	je snel pomarančo z begánice, jo olupil in razčetrtil	A
skednja je zablisnilo skozi špranjo Tevževo	oko,	kura je kokodaknila, kakor bi hotela komu uiti	A
ostro mu je pogledal v obraz: »Kaj si umaknil	oko	in zakaj se ti tresejo lica?« »Nič.«	A
kranjski strani in na koroški, kakor daleč je seglo	oko,	povsod so bili sami jarci.Namesto Ljubljane	A
pa se je premagal; niti solza mu ni stopila v	oko.	Na fuksa so pozabili.	A
bogate obleke poslednjih, z zlatom in srebrom	oko	vane meče, uzde in sedla in naposled rajdo jezdečih	A
baron Jošt Turen na vrsto, razvnelo se mu je	oko	in gotovo se je, gledaje za njim, uštel za nekaj	A
okornem ženskem oblačilu. . / . / stran 49 . /	Oko	mu je zaplamtelo, ko je tu videl bogato obloženo	A
praznike. Včasi jih je bila vesela, a danes je	oko	mrtvo o vsej tej lepoti; ne izbira niti ne vé	A
lice. »In ko bova odplesala,« pravi dalje ter	oko	mu zatemni, »potem nazadnje zaučemo na vasi	A
pokopališču stopati, zardi se, zažari se ji	oko	in obrne se v stran. »Kam greš?«	A
je bila v mestni šoli. Poprej dva dni mrtvo	oko	zopet oživi; poprej tihi mož zopet po stari	A
vstajali iz globočine srca in solza za solzo mi je	oko	zalivala; odgovoriti pa si nisem mogel. Na večer	A
pa da je enkrat napak merilo izurjeno, staro	oko	graničarjevo, ali da je nalašč tako streljal	A
lice, stisnjene ustnice in ognjeno, nemirno	oko,	celo tresoče se telo je jasno govorilo, kako	A
kajti njegova naturna srditost, temno, bleščeče	oko	in mrkla sovražnost do vseh ljudi, ki je bila	A
/ . / stran 6 . / Ali lice je vedro, malo	oko	bistro, zdaj je gospod Bitič srečen videti,	A
mogla smeha več zadrževati, ko je čula, da je	oko	starega Bitiča obtičalo na veseli, vrtavi in	A
razlita je bila preko bledega, polnega lica. Le	oko	je bilo nemirno. »Baron Jablonski je obljubil	A
krasotico ‒ haha, ljubi doktor, jaz imam izvrstno	oko.	« Zakrila je pri teh besedah svoje lice s pahljačo	A
noči sam doma pri odprti knjigi, zrlo mu je	oko	preko črk tja v belo, golo steno, misli pa so	A
kakor jaz,« dejal je Koren in njegovo pošteno	oko	se je ujelo z njenim. »In zakaj mi ne morete	A
razstavljeno. Pa še nekaj je bilo tam in na tem je	oko	ubogega Josipa Megle s silnim veseljem in dopadenjem	A
potrebujemo, najmanj pričakujemo, stopijo nam pred	oko	in na uho nam zvene nekdanji znani in, kakor	A
govoril ž njo. . / . / stran 86 . / Dobro	oko	glede slabosti in skrivnosti drugih to ima vsaka	A
okamenel je stal mladi mož ter upiral žareče	oko	v mimogredoče; v roki pa je krčevito stiskal	A
ona druga nesrečna žena stopila pred duševno	oko;	ko bi mu ne bila vzplamtela malo trenutkov prej	A
naslonil se je polagoma nazaj ob steno; a bistro	oko	svoje je uprl v prijatelja. »O ‒ ljubezni.«	A
vendar!« reče notar, toda zdajci se ujame njega	oko	z adjunktovim in, dasi drugi umolknejo in radovedno	A
Pavel večkrat prihajal k notarjevim. Bistro	oko	gospe Malijeve je skoro zapazilo, da se ti poseti	A
plesalcem, toda izza pahljače je žarelo nje	oko	v Pavla.Vrbanoj tega ni zapazil.	A
hlastno in boječe po sobi, potem upre svoje temno	oko,	iz katerega še vedno sije nekdanji nepopisni	A
obraz in uprla za trenutek vanj solzno svoje	oko.	»Saj ni, da bi vam nocoj odgovorila,« dejala	A
ljudje, kateri bodo stopali pred čitateljevo	oko,	bodo naj in so tudi gole individualnosti, katerim	A
Podoba njena je doprsna in sloni v visokem oknu;	oko	njeno hiti živo, s čarovitim svitom mimo opazovalca	A
in tudi sedaj, ko pišem te vrstice, sili mi	oko	vedno gor k njej; dozdeva se mi, da jo je dihnil	A
dospel daleč od mesta na majhen grič, od koder je	oko	neslo pogled do daljnih, modro bleščečih se	A
razžalil?« »Ne!« meni ona in, ko takoj potem obrne	oko	v mladega moža, tudi ni bilo več sledu o prejšnji	A
Ah kaj!« reče potem živo ter upre svoje temno	oko	v mladega moža; »sedaj še ne mislim mnogo o	A
ozre se ona name, molče ozrem se jaz nanjo;	oko	z očesom tu se vjame in z usti usta se vjemo	A
Tudi ona je pozorno ogledovala umotvore; a	oko	njeno je hitelo skoro vedno le bolj po ljudeh	A
po podobah in v tem trenutku obviselo ji je	oko	na majhni, skoro neznatni sliki.Stopila je za	A
stran 11 . / Nebo je bilo čisto kakor ribje	oko	in še vrabci, ki so posedali na obstrešju starega	A
promenadi, oziralo se je marsikatero žensko	oko	za njim.Visoko raščen in raven, prijetnega obraza	A
Gernau predstavi svojega prijatelja. Akoprav je	oko	nervozne grofinje z dopadenjem obviselo na lepi	A
nasprotno žrtev, grofica?« Veronika je povesila	oko	nalahko.Čutila je, da je bilo v Vinkovih besedah	A
grofica, res je, pa to se godi povsod, kjer gleda	oko	enobarvnost.Borov les ni kriv tega, da ne vidimo	A
razlike vsej naturni sliki, obviselo bi naše	oko	na njih in vtis cele podobe bi bil čisto drug	A
tukaj se vidi vsa enobarvna dolina in, kamor	oko	sega, sivozeleno borovje.Le tam doli v zakotju	A
Vinkovih postala je grofica ‒ in ko je obrnila	oko	v govornika, izrazil se je v njem nekov mehak	A
ne očitno, a vendar tako, da je moglo bistro	oko	ljubimčevo to hitro zapaziti. Bil je sicer	A
sladkega spomina s seboj, da ji je skoro tudi	oko	zalilo.A vedela še ni dovolj in misel, ki jo	A
konjskih kopit je donelo na njegova ušesa in temno	oko	se mu je žarilo. »Kaj pa delaš, Janez?« ga potrka	A
vštric tekel srebrn potok; na desno je zazrlo	oko	široko ravan proti Mengšu in v ozadju sive Kamniške	A
velika dvonadstropna hiša, v katero se menda	oko	vsakega potovalca, ki prihaja mimo, ozira z	A
mož!« nadaljeval je bolnik in njegovo žareče	oko	se je s čudno silo uprlo v Miklavža, ki je mirno	A
ki ju je obdajala, žarilo se je marsikatero	oko	od zavisti in slabo prikrite jeze. Ko sta se	A
molče drug poleg drugega, le Klandrovo bistro	oko	je časih skrivaj zablisnilo po Tomažu; videti	A
napotovali po večerjo, razbistri se suhemu gospodu	oko	in možje stopijo na zemljo v skalnatem, koritastem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani