Od vzhoda je prisijalo počasi sonce izza daljnih nizkih goric in odsevalo v tisočero rosnih kapljah, ki so visele krog in krog po travi in grmičevju.
Nebo je bilo čisto kakor ribje oko in še vrabci, ki so posedali na obstrešju starega gradiča in vreščali po vrtnih nasadih, pozdravljali so lepo jutro, kakor je dejal sam zase stari Tine, ki je bil z vodo v roki namenjen iti prilivat rožicam v majhen postranski vrtič, njemu v varstvo izročen. »Čiv-čiv!