nova beseda iz Slovenije

oko (1.101-1.200)


zrakoplovcev. Vsi ga gredo iskat in bistro      oko      Plahtaličevo ga skoro uzre v drugem oddelku  A
v prahu; in to knjigo mi je čitalo materino      oko      in razlagalo z blagimi nauki materino srce.  A
ugodno in spreten krmilar vodi našo barko, se      oko      radostno pase na takih otokih, ki so prijetna  A
rekel, ‚pač deluje s čudovito previdnostjo; toda      oko      javnega reda jih opazuje in zalezuje.Čez neko  A
poslednjem času, in zdaj pridejo pod posebno      oko      vsevideče policije, nenavadno krstno ime Melkijad  A
»Ni res! Pokaži mi      oko,      pokaži, Marijanica.«Hotel jo je nežno prijeti  A
« Hotel jo je nežno prijeti in ji pogledati      oko,      pa mu ni pustila. »Pusti me, kaj bi pa ti vedel  A
Jaka je napregel voz. Še njemu se je orosilo      oko      in debela solza mu je zdrknila po raskavem obrazu  A
vzvišenega in moškega. Njeno veliko mo dro      oko      je gledalo mirno in zaupno.S svojim nežnim pogledom  A
Prevzel te je prvi pogled v njeno črno, veliko      oko.     Iz njega je iskrila laška ognjevitost.  A
veke.« Pri teh besedah se izbistri deklici      oko.     Veselje in radost zasveti na njenem licu.   A
mati, se ni ozrl nocoj na to poslopje. Njih      oko      ni poželelo videti mesto, na katerem je skušala  A
hotela zadušiti notranjo bolest. Hipoma pa ji je      oko      zažarelo, dekle je vstalo in vzkliknilo kakor  A
up prešine pri tem naznanilu Almiri srce. Nje      oko      zažari; v njeni glavi se poraja misel za mislijo  A
Tvojo ženo in nevesto pa bom čuval kakor lastno      oko.     Iz tehle starih in velikih rok dobiš nazaj svojo  A
vred.« Pri teh besedah zažari nesrečni ženi      oko      in nov up prešine njeno dušo.Krčevito prime  A
odmevale, naznanjajoč, da vestno čuva sovražnikovo      oko.     Ali naenkrat se je ustavil čuvaj in potrkal tiho  A
ljudje, ki imajo eno nogo in sredi čela le eno      oko,      in da so največji sovražniki kristjanske krvi  A
pogledal na berače, sedeče pri peči. Njegovo      oko      se je srečalo s pogledom nesrečnega Davorina  A
izdolbeno zaklonišče za vodno bitje in spominsko      oko.      GOBICE BREZTELESNE V stranskem svetu se razraščaj  A
Zaliv, sem se usedel na kamnito morsko peno in v      oko      sprejel prvi žarek tistega dne. Nato me je celega  A
kačami ... Sence so kapljale z vej in slepile      oko.      V vsaki lisi sem videl kačje telo, ki je trepetalo  A
bi bila s kako posebnostjo vabila in mudila      oko      mimo gredočega popotnika. Kmetje okoličani so  A
preganjanja; nad njimi je čulo skrbno gospodarjevo      oko.     Res so mu nadležni vrabci, na pol berači, na  A
z gorečimi bojami vabi že od daleč potnikovo      oko,      ki mu mami duha z močno vonjavo.A podobna je  A
vse v najlepšem redu; vendar skrbno materino      oko      vedno zapazi še kaj, kar ni na svojem mestu  A
in noga, ne rečem, da sta mi odpovedali, tudi      oko      mi služi za vsako potrebo.« »Ne ustrašili bi  A
najhujša sovražnica resnice, jim slepi sicer bistro      oko,      da ne vidijo sami, kar vidijo vsi drugi, da  A
Ko sem vam govoril o psu ‒ o gospod, dobro      oko      imam; opazoval sem in spoznaval človeške obraze  A
kakor čuje nad spečim otrokom zvesto materino      oko!     Netopirji so letali med vejami z rahlimi krili  A
zardi in temna trepalnica ji osenči lepo bistro      oko,      kakor ko za trenutje oblak zakrije zlato sonce  A
Čutila je, da se je ozrlo vanjo Radovanovo      oko.     Moder mož je bil gospod Mirodolski, kolikor je  A
ladji; kdo bi se bal? Jasno je nebo kakor ribje      oko;      samo tam proti večerni strani, daleč daleč vstaja  A
uživajo lepo življenje, dokler se jim ne napase      oko,      ne naveliča srce!O da bi bila ona bogata, uživati  A
neizkušeni glavici; zato se ji je pač tako svetilo      oko,      žarilo se belo lice, pogleda ni obrnila od Edvinovih  A
lahko meril z mnogim učenjakom. Imel je bistro      oko,      mnogo zdrave pameti in nepokvarjenega čuta,  A
vajeno tajiti; kakor skozi okno pogleda ji skozi      oko      na dno srca, in kaj zagleda tam!Kaj mu bode  A
si nagnjeno, pobešeno glavico, zrlo ji je res      oko      v bistri studenec poleg nje, ali misli niso  A
nenadoma v druščini obrnil vanjo svoje lepo      oko,      pogled njegov je bil tako mehak in gorak, da  A
vam pravi, da nisem srečna, gospod?« »Moje      oko      in ‒ moje srce!Zora, vi ne ljubite Radovana  A
pade vrč iz roke. Dobro, da ni bilo nobeno      oko      obrnjeno vanjo. »Veste gospod,« vpraša gospa  A
zavrtim se z veselja! Zora, moje dete, moje      oko,      punčica mojega očesa, bi mi bila vzeta, uplenjena  A
tožbe mu ni bilo iz ust, solzé mu ni bilo v      oko,      ko je zvedel strašno vest; zadela ga je naravnost  A
življenje? Pusto in prazno mu je bilo vse;      oko      mu je gledalo, a jasno ni videlo ničesar; ves  A
po bolezni, tudi omahovala je malo; a čisto      oko      je pričalo, da se ni več bati.Blagodejno spanje  A
ji s povešeno glavo; povzdigni k nji proseče      oko      ‒ ne razpne ti rok, da bi si pritisnila na srce  A
hitro človeka postara in sezori, zbistri mu      oko,      da o prvem pogledu spozna nesrečnega brata!  A
nesrečni mož. »Žalostna ali pa vesela, kakor je      oko,      ki jo gleda,« oglasi se mu nekdo za hrbtom.  A
je zdaj nekako plemenit, gotovo pa prijeten.      Oko,      ki se mu je nekdaj tako srepó bliskalo izpod  A
srepó bliskalo izpod goste, temne obrvi, to      oko      je sedaj gledalo tako prijazno, kakor more gledati  A
gledalo tako prijazno, kakor more gledati samo      oko      dobrega človeka; s tem očesom bi ne bil mogel  A
nikdar bi se ne bilo kaj takega zgodilo. Žensko      oko,      materino oko vidi skozi steno.Kaj meniš, da  A
bilo kaj takega zgodilo. Žensko oko, materino      oko      vidi skozi steno.Kaj meniš, da ne vem, kako  A
ljubega otroka! Zastonj ga je iskalo očetovo      oko;      srce se mu je tajalo, zbudila se mu je bila  A
on sam je bil za vse odgovoren. Res, dobro      oko      je imel in uho, ali kaj to, ker noge ne morejo  A
o novi prikazni. Poveljnik je imel izkušeno      oko;      v svesti si je bil, da se sme nadejati prihodnji  A
svoje trpljenje; ni ji sijalo milo materino      oko,      katero je otroku to, kar je pomladno sonce cvetici  A
lepo govoriti, tako pošteno je gledalo njegovo      oko,      da je kmet slednjič sklenil, poskušati z njim  A
obilo dovolj je imel posvetnega blaga, mnogo      oko      je zavidno gledalo bogatega moža; a on je zavidno  A
od grada se mu je bližal nekdo. Obrne se in      oko      se mu zvedri, ko zagleda Rosano pred sabo.Zahajajoče  A
vsega ti hočem prinesti, kar ti more razveseliti      oko      in srce.Nobena deklica ne sme biti tako lepa  A
tihe radosti žar mu razsvetli temno obličje,      oko      mu rosi, lep je bil Skalar v tem trenutju.   A
od trenutja, ko te je prvič zagledalo njeno      oko,      zvesta do zadnjega diha.Tvoj prijatelj - ime  A
cvetja okoli gradu; vse veselo, prijazno, kamor      oko      pogleda; on sam se je pomladil za deset let  A
lep poletni dan. Z neba, jasnega kakor ribje      oko,      je hudo pripekalo sonce.Tiho in mirno je bilo  A
poslušno, presrčno moje dete, moje veselje, moje      oko.      Kaj sem prestala in pretrpela za te!  A
šumu, svitu in blisku, ki je toliko za uho in      oko,      a nič za srce ‒ verúj mi, tu sem se tebe spominjal  A
privadi, bodisi tudi desna roka ali celó bistro      oko,      ter nazadnje mu ostane komaj spomin tega, kar  A
Pokonci se je vzpela za trenutje.      Oko      ji plamení, lice je oživelo in pomladelo in  A
Ljubil jo je, dasi morda ni vedel sam; ali      oko      ljubeče ženske se ne dá motiti!Tako mora pač  A
njim ‒ besede mi ni bilo iz ust, solzé ne v      oko      ‒ zdaj pa je prepozno ‒ videl ga ne bom nikdar  A
kraji izginejo za mano, sprejme me široka ravan,      oko      ne vidi drevesa, bilke; vse je prazno, pusto  A
kraja brez bistre vode, ki je njemu to, kaj lepo      oko      prijaznemu obrazu.Ko je bilo kmalu čas kositi  A
izvoljenemu v naročju ter mu zreš zamaknjena v srečno      oko      ‒ kako si srečna! Tvoja sestra pa ‒ kaj ni tvoja  A
blisk šine mi voz izpred oči, zastonj strmi      oko      za njim; ali jo bodem videl še kdaj? Kdaj in  A
kjer je ravnokar zamižalo zlato sonce, dneva      oko      ‒ dalje dalje do konca sveta!‒   A
Nikdar več! O, ni mogoče, ni mogoče, ne vara me      oko,      in ko bi me oko, ne vara me srce!Videl sem jo  A
mogoče, ni mogoče, ne vara me oko, in ko bi me      oko,      ne vara me srce!Videl sem jo, videl in od tega  A
samo moja čudna domišljija in pa moje slabo      oko,      ki sta me že večkrat oslepila, kakor ti je znano  A
bi ti celo čez dolgo časa zopet kdaj rosilo      oko.     O ne sramuj se solze, priče, da imaš srce, da  A
sreča! Zreti ji smem v milo, neskončno globoko      oko,      sedeti smem poleg nje.V njeni roki počiva moja  A
tako prijazno, da je nikakor ni moglo pustiti      oko.     Ko bi se dalo tule kaj najti, to bi bilo pač  A
vinca ‒to seveda z vodo; in njeno dobrovoljno      oko      je kazalo, da ima dobro srce in da je z vsem  A
kakor so po navadi kmečka dekleta, da povesi      oko,      če jo malo ostro pogledaš, kar ji pa ravno nekako  A
za ljubo žival, ali kaj pa Delino blagodejno      oko?     Blagoslov, sreča je doma, kamor posijejo mili  A
nama bila izdajalca. Deli se zalije s solzami      oko,      meni vzkipi srce, planem ven, zgruzim se na  A
vse okoli mene. Korintu so rekli: Helensko      oko      ‒ Kaj si pa ti, moj Bled? Oj, bistro jezero  A
blago, zvesto srce. Ugasnilo je na večne čase      oko,      ki je tako milo, tako prijazno sijalo vsemu  A
rožicami, da takega čuda še nobeno človeško      oko      ni videlo.V studencu pod pečevjem je tekla bistra  A
vejici je viselo za rdečo žilico gnusno zateklo      oko.     Na drugo oko sem skoraj stopil.   A
za rdečo žilico gnusno zateklo oko. Na drugo      oko      sem skoraj stopil.Ko sem odskočil in ga jel  A
centov tudi brez krompirja in oblode. Vsako      oko      pa je razveselila in zamaknila dolga vrsta šentviških  A
bil mlad gospodek, ki si je bil povredil nekaj      oko,      pa se mu ni ljubilo budaliti, in njegova puščoba  A
dobro, da mu je priletelo naravnost v bolno      oko.     Nastalo je tako grohotanje, da se je hiša tresla  A
v vseh večjih zbirališčih iskalo Francetovo      oko      vselej njo in, če jo je zazrl, da se je ni mogel  A
zove po rusko lošad, pes sobaka, denar denga,      oko      glaz, miza stol, naš stol pa stul itd.Tudi Aleksande  A
Ne bi mogel lahko presoditi, kaj mi je žalilo      oko      najhuje, ali dolgočasni svet ali zanikrno poljedelstvo  A
kranjska jeza. Zdaj ne mara nič, če izbije tudi      oko      in dušo; sovražnikom deli smrtne udarce, zraven  A
lice, mala jagodasta usteca in iskreno črno      oko      ali pa visoko, svetlo čelo, dvigajoče se mogočno  A
utrudil. Saj veste, kako daleč okoli gre z nje      oko,      kako dobro se vidi Posavje in tisti zeleni štajerski  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA