oko (1.101-1.200)

zrakoplovcev. Vsi ga gredo iskat in bistro	oko	Plahtaličevo ga skoro uzre v drugem oddelku	A
v prahu; in to knjigo mi je čitalo materino	oko	in razlagalo z blagimi nauki materino srce.	A
ugodno in spreten krmilar vodi našo barko, se	oko	radostno pase na takih otokih, ki so prijetna	A
rekel, ‚pač deluje s čudovito previdnostjo; toda	oko	javnega reda jih opazuje in zalezuje.Čez neko	A
poslednjem času, in zdaj pridejo pod posebno	oko	vsevideče policije, nenavadno krstno ime Melkijad	A
»Ni res! Pokaži mi	oko,	pokaži, Marijanica.«Hotel jo je nežno prijeti	A
« Hotel jo je nežno prijeti in ji pogledati	oko,	pa mu ni pustila. »Pusti me, kaj bi pa ti vedel	A
Jaka je napregel voz. Še njemu se je orosilo	oko	in debela solza mu je zdrknila po raskavem obrazu	A
vzvišenega in moškega. Njeno veliko mo dro	oko	je gledalo mirno in zaupno.S svojim nežnim pogledom	A
Prevzel te je prvi pogled v njeno črno, veliko	oko.	Iz njega je iskrila laška ognjevitost.	A
veke.« Pri teh besedah se izbistri deklici	oko.	Veselje in radost zasveti na njenem licu.	A
mati, se ni ozrl nocoj na to poslopje. Njih	oko	ni poželelo videti mesto, na katerem je skušala	A
hotela zadušiti notranjo bolest. Hipoma pa ji je	oko	zažarelo, dekle je vstalo in vzkliknilo kakor	A
up prešine pri tem naznanilu Almiri srce. Nje	oko	zažari; v njeni glavi se poraja misel za mislijo	A
Tvojo ženo in nevesto pa bom čuval kakor lastno	oko.	Iz tehle starih in velikih rok dobiš nazaj svojo	A
vred.« Pri teh besedah zažari nesrečni ženi	oko	in nov up prešine njeno dušo.Krčevito prime	A
odmevale, naznanjajoč, da vestno čuva sovražnikovo	oko.	Ali naenkrat se je ustavil čuvaj in potrkal tiho	A
ljudje, ki imajo eno nogo in sredi čela le eno	oko,	in da so največji sovražniki kristjanske krvi	A
pogledal na berače, sedeče pri peči. Njegovo	oko	se je srečalo s pogledom nesrečnega Davorina	A
izdolbeno zaklonišče za vodno bitje in spominsko	oko.	GOBICE BREZTELESNE V stranskem svetu se razraščaj	A
Zaliv, sem se usedel na kamnito morsko peno in v	oko	sprejel prvi žarek tistega dne. Nato me je celega	A
kačami ... Sence so kapljale z vej in slepile	oko.	V vsaki lisi sem videl kačje telo, ki je trepetalo	A
bi bila s kako posebnostjo vabila in mudila	oko	mimo gredočega popotnika. Kmetje okoličani so	A
preganjanja; nad njimi je čulo skrbno gospodarjevo	oko.	Res so mu nadležni vrabci, na pol berači, na	A
z gorečimi bojami vabi že od daleč potnikovo	oko,	ki mu mami duha z močno vonjavo.A podobna je	A
vse v najlepšem redu; vendar skrbno materino	oko	vedno zapazi še kaj, kar ni na svojem mestu	A
in noga, ne rečem, da sta mi odpovedali, tudi	oko	mi služi za vsako potrebo.« »Ne ustrašili bi	A
najhujša sovražnica resnice, jim slepi sicer bistro	oko,	da ne vidijo sami, kar vidijo vsi drugi, da	A
Ko sem vam govoril o psu ‒ o gospod, dobro	oko	imam; opazoval sem in spoznaval človeške obraze	A
kakor čuje nad spečim otrokom zvesto materino	oko!	Netopirji so letali med vejami z rahlimi krili	A
zardi in temna trepalnica ji osenči lepo bistro	oko,	kakor ko za trenutje oblak zakrije zlato sonce	A
Čutila je, da se je ozrlo vanjo Radovanovo	oko.	Moder mož je bil gospod Mirodolski, kolikor je	A
ladji; kdo bi se bal? Jasno je nebo kakor ribje	oko;	samo tam proti večerni strani, daleč daleč vstaja	A
uživajo lepo življenje, dokler se jim ne napase	oko,	ne naveliča srce!O da bi bila ona bogata, uživati	A
neizkušeni glavici; zato se ji je pač tako svetilo	oko,	žarilo se belo lice, pogleda ni obrnila od Edvinovih	A
lahko meril z mnogim učenjakom. Imel je bistro	oko,	mnogo zdrave pameti in nepokvarjenega čuta,	A
vajeno tajiti; kakor skozi okno pogleda ji skozi	oko	na dno srca, in kaj zagleda tam!Kaj mu bode	A
si nagnjeno, pobešeno glavico, zrlo ji je res	oko	v bistri studenec poleg nje, ali misli niso	A
nenadoma v druščini obrnil vanjo svoje lepo	oko,	pogled njegov je bil tako mehak in gorak, da	A
vam pravi, da nisem srečna, gospod?« »Moje	oko	in ‒ moje srce!Zora, vi ne ljubite Radovana	A
pade vrč iz roke. Dobro, da ni bilo nobeno	oko	obrnjeno vanjo. »Veste gospod,« vpraša gospa	A
zavrtim se z veselja! Zora, moje dete, moje	oko,	punčica mojega očesa, bi mi bila vzeta, uplenjena	A
tožbe mu ni bilo iz ust, solzé mu ni bilo v	oko,	ko je zvedel strašno vest; zadela ga je naravnost	A
življenje? Pusto in prazno mu je bilo vse;	oko	mu je gledalo, a jasno ni videlo ničesar; ves	A
po bolezni, tudi omahovala je malo; a čisto	oko	je pričalo, da se ni več bati.Blagodejno spanje	A
ji s povešeno glavo; povzdigni k nji proseče	oko	‒ ne razpne ti rok, da bi si pritisnila na srce	A
hitro človeka postara in sezori, zbistri mu	oko,	da o prvem pogledu spozna nesrečnega brata!	A
nesrečni mož. »Žalostna ali pa vesela, kakor je	oko,	ki jo gleda,« oglasi se mu nekdo za hrbtom.	A
je zdaj nekako plemenit, gotovo pa prijeten.	Oko,	ki se mu je nekdaj tako srepó bliskalo izpod	A
srepó bliskalo izpod goste, temne obrvi, to	oko	je sedaj gledalo tako prijazno, kakor more gledati	A
gledalo tako prijazno, kakor more gledati samo	oko	dobrega človeka; s tem očesom bi ne bil mogel	A
nikdar bi se ne bilo kaj takega zgodilo. Žensko	oko,	materino oko vidi skozi steno.Kaj meniš, da	A
bilo kaj takega zgodilo. Žensko oko, materino	oko	vidi skozi steno.Kaj meniš, da ne vem, kako	A
ljubega otroka! Zastonj ga je iskalo očetovo	oko;	srce se mu je tajalo, zbudila se mu je bila	A
on sam je bil za vse odgovoren. Res, dobro	oko	je imel in uho, ali kaj to, ker noge ne morejo	A
o novi prikazni. Poveljnik je imel izkušeno	oko;	v svesti si je bil, da se sme nadejati prihodnji	A
svoje trpljenje; ni ji sijalo milo materino	oko,	katero je otroku to, kar je pomladno sonce cvetici	A
lepo govoriti, tako pošteno je gledalo njegovo	oko,	da je kmet slednjič sklenil, poskušati z njim	A
obilo dovolj je imel posvetnega blaga, mnogo	oko	je zavidno gledalo bogatega moža; a on je zavidno	A
od grada se mu je bližal nekdo. Obrne se in	oko	se mu zvedri, ko zagleda Rosano pred sabo.Zahajajoče	A
vsega ti hočem prinesti, kar ti more razveseliti	oko	in srce.Nobena deklica ne sme biti tako lepa	A
tihe radosti žar mu razsvetli temno obličje,	oko	mu rosi, lep je bil Skalar v tem trenutju.	A
od trenutja, ko te je prvič zagledalo njeno	oko,	zvesta do zadnjega diha.Tvoj prijatelj - ime	A
cvetja okoli gradu; vse veselo, prijazno, kamor	oko	pogleda; on sam se je pomladil za deset let	A
lep poletni dan. Z neba, jasnega kakor ribje	oko,	je hudo pripekalo sonce.Tiho in mirno je bilo	A
poslušno, presrčno moje dete, moje veselje, moje	oko.	Kaj sem prestala in pretrpela za te!	A
šumu, svitu in blisku, ki je toliko za uho in	oko,	a nič za srce ‒ verúj mi, tu sem se tebe spominjal	A
privadi, bodisi tudi desna roka ali celó bistro	oko,	ter nazadnje mu ostane komaj spomin tega, kar	A
Pokonci se je vzpela za trenutje.	Oko	ji plamení, lice je oživelo in pomladelo in	A
Ljubil jo je, dasi morda ni vedel sam; ali	oko	ljubeče ženske se ne dá motiti!Tako mora pač	A
njim ‒ besede mi ni bilo iz ust, solzé ne v	oko	‒ zdaj pa je prepozno ‒ videl ga ne bom nikdar	A
kraji izginejo za mano, sprejme me široka ravan,	oko	ne vidi drevesa, bilke; vse je prazno, pusto	A
kraja brez bistre vode, ki je njemu to, kaj lepo	oko	prijaznemu obrazu.Ko je bilo kmalu čas kositi	A
izvoljenemu v naročju ter mu zreš zamaknjena v srečno	oko	‒ kako si srečna! Tvoja sestra pa ‒ kaj ni tvoja	A
blisk šine mi voz izpred oči, zastonj strmi	oko	za njim; ali jo bodem videl še kdaj? Kdaj in	A
kjer je ravnokar zamižalo zlato sonce, dneva	oko	‒ dalje dalje do konca sveta!‒	A
Nikdar več! O, ni mogoče, ni mogoče, ne vara me	oko,	in ko bi me oko, ne vara me srce!Videl sem jo	A
mogoče, ni mogoče, ne vara me oko, in ko bi me	oko,	ne vara me srce!Videl sem jo, videl in od tega	A
samo moja čudna domišljija in pa moje slabo	oko,	ki sta me že večkrat oslepila, kakor ti je znano	A
bi ti celo čez dolgo časa zopet kdaj rosilo	oko.	O ne sramuj se solze, priče, da imaš srce, da	A
sreča! Zreti ji smem v milo, neskončno globoko	oko,	sedeti smem poleg nje.V njeni roki počiva moja	A
tako prijazno, da je nikakor ni moglo pustiti	oko.	Ko bi se dalo tule kaj najti, to bi bilo pač	A
vinca ‒to seveda z vodo; in njeno dobrovoljno	oko	je kazalo, da ima dobro srce in da je z vsem	A
kakor so po navadi kmečka dekleta, da povesi	oko,	če jo malo ostro pogledaš, kar ji pa ravno nekako	A
za ljubo žival, ali kaj pa Delino blagodejno	oko?	Blagoslov, sreča je doma, kamor posijejo mili	A
nama bila izdajalca. Deli se zalije s solzami	oko,	meni vzkipi srce, planem ven, zgruzim se na	A
vse okoli mene. Korintu so rekli: Helensko	oko	‒ Kaj si pa ti, moj Bled? Oj, bistro jezero	A
blago, zvesto srce. Ugasnilo je na večne čase	oko,	ki je tako milo, tako prijazno sijalo vsemu	A
rožicami, da takega čuda še nobeno človeško	oko	ni videlo.V studencu pod pečevjem je tekla bistra	A
vejici je viselo za rdečo žilico gnusno zateklo	oko.	Na drugo oko sem skoraj stopil.	A
za rdečo žilico gnusno zateklo oko. Na drugo	oko	sem skoraj stopil.Ko sem odskočil in ga jel	A
centov tudi brez krompirja in oblode. Vsako	oko	pa je razveselila in zamaknila dolga vrsta šentviških	A
bil mlad gospodek, ki si je bil povredil nekaj	oko,	pa se mu ni ljubilo budaliti, in njegova puščoba	A
dobro, da mu je priletelo naravnost v bolno	oko.	Nastalo je tako grohotanje, da se je hiša tresla	A
v vseh večjih zbirališčih iskalo Francetovo	oko	vselej njo in, če jo je zazrl, da se je ni mogel	A
zove po rusko lošad, pes sobaka, denar denga,	oko	glaz, miza stol, naš stol pa stul itd.Tudi Aleksande	A
Ne bi mogel lahko presoditi, kaj mi je žalilo	oko	najhuje, ali dolgočasni svet ali zanikrno poljedelstvo	A
kranjska jeza. Zdaj ne mara nič, če izbije tudi	oko	in dušo; sovražnikom deli smrtne udarce, zraven	A
lice, mala jagodasta usteca in iskreno črno	oko	ali pa visoko, svetlo čelo, dvigajoče se mogočno	A
utrudil. Saj veste, kako daleč okoli gre z nje	oko,	kako dobro se vidi Posavje in tisti zeleni štajerski	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani