Ali Samorodov ovčar Stoklas ni gledal velikanske podobe gladkega morskega lica v večernem jesenskem soncu. Koracal je za ovcami, ki so se pasle pred njim med skalovjem po borni travi, pa skoro ničesar ni videl, ne svoje ljubljenke velike bige, ki je zadnja mlade imela, ne najmlajše backe, posebno ljube, ne starega ovna, na katerega je imel sicer posebno pozorno oko, ker znal je njegovo čredo zapeljavati. Ničesar ni videl kot zadnjim ovcam repe in časi malo hrbta pa svojega psička, ki ga je žalostno hodil gledat, kakor bi hotel vprašati: »Kaj ti je, Stoklasek, suha goba, kaj jokaš?