morje (201-300)

.. stran 16 . \/ se oklepala Jadranke kakor	morje	školjev.Nepotešenost, ki se, uklenjena v nemoč	A
sužnje?« »Če se z abesinske planote ozre na	morje,	pravi, bo videla kakor v snu nešteto ladij,	A
je zahrumel nad hišami; vsak hip bo omahnil v	morje.	No, zdaj, zdaj ga prav gotovo že orje kakor plug	A
komedija. Angleške čete te v Afriki vržejo v	morje	in misliš, da je s tem stvar zaključe na.No	A
eno samo od teh treh, da ti izmaliči sonce in	morje.	Kdor ni skusil, tega ne bo nikdar razumel.«	A
A prej? Prej sta tam na vrhu gledala	morje	in jo je počasi prijel okoli pasu in - da, njene	A
rdečo zemljo. Rdeč hodnik, rdeča pot čez rdeče	morje.	In njegovi stranici sta gladki in brez najmanjšega	A
zdaj počiva in kuje nove nakane. Pod njima je	morje	svetlo in belo, ko da je njegova površina pokrita	A
nenadoma povlekla burja skozi borovce in zgrbančila	morje.	»Ne!	A
gledal. In ni vedel, ali naj gleda ladjo ali	morje	tam spodaj za njenim hrbtom. In sram ga je,	A
je zavladal nad njenim telesom. Pod njima je	morje	srebrna ravnina, on pa sedi ob nji nebogljen	A
drevje in kamni in črički vendar tudi vejo, da se	morje	spremeni in da se tudi nebo spremeni, ko se	A
borovce kakor rdeč obok. Prav takšno mora biti	morje	tam doli; ko da gori sol v njegovih globinah	A
ob robovih temnel; samo nizko na obzorju je	morje	še gorelo, ker se ga je dotikala in se raztapljala	A
pošiljalo svojo široko srebrno pot čez vse prostrano	morje	prav do njenega školja, do njenih nog, ki visijo	A
nasmehnil. »Oh, ti,« je šepnila in strmela v	morje	pod nogami. Spodaj je voda rahlo žužnjala med	A
proti Devinu in pošiljalo biserno pot čez vse	morje	prav do školja, kjer se je otroško in srečno	A
zebrastih oblekah, da so valovi progasti. Zebrasto	morje.	Ampak ne, si pravi, ne mešaj smrti z življenjem	A
greh, ki je bil storjen, ko so peči upepelile	morje	ženskih teles, hrepenenje dekliških src, obline	A
In nebo zgoraj bolj bledo sinje. Ali pa	morje	zelenkasto in nebo kot plavilo.Za to poseben	A
in kamniti tlak kot živ valoví pred njim in	morje	se razkraja in je velikanska posoda skisanega	A
pomol. Kakor zmeraj se pomol steguje daleč v	morje	in voda z leve mrmra uspavanko vodi z desne	A
A zdaj je skoraj ne sliši.	Morje	pa je črna in nema ploskev.Ničvredna ravnina	A
kopanju, a da bi bilo samo zanjo in zanj. In vidi	morje,	velikansko kositrno ploščo, ki se blešči.In	A
prišlo na vrsto jeseni, Laura pa je živa kot	morje	in jutri bo morebiti spet prišla z njimi na	A
se bodo pokazale radovedne oči na oknih. In	morje	že izgine v daljavi in Laura je sama na školju	A
grizljati ročnik in iskati pravih besed; in	morje	spet migota vse belo kakor list papirja pred	A
bije z nogami. Potem se ustavi in pusti, da jo	morje	ujčka kakor galeba. »Pusti me!« kriči Laura	A
Sredi akacij je zrak žehtel, ker ga ni svežilo	morje.	Evka sedi na kamnu pred kolibo in trebi iz kruha	A
Igrajmo se,« je tedaj rekla Evka. Spodaj se peni	morje	in naftinih luž ni več.Asfaltirana cesta se	A
vpraša. »Tekel bo do proda in zaklical: ‚Živio	morje!	’« »Ne.	A
stopil nanj in šele potem zaklical: ‚Živio	morje.	’« Ko se odpré Evkina dlan, je v nji Brunov tramvajsk	A
a nič se ne sliši, če je res zakričal živio	morje.	»In ta?« je tedaj vprašala Evka.	A
tržaške griče žolto in minijasto goreče grme.	Morje	pa se ne bo še začelo ohlajati, a ne vabi nas	A
gmajnico. In greva svobodna in spodaj pod nama	morje	kakor vse dni objema svoje pomole.In tudi jaz	A
sopari, ki zavratno oklepa poslopja in skriva	morje.	Tisti večer je bila torej megla in zeblo je.	A
Miramara. Biti sredi decembra pa takšno oljnato	morje,	da bi ga človek kar gladil.To je kakor čudež	A
vodeničnega polipa, ki se zgrinja nad mesto in	morje.	V pristanu hripavo trobi ujet parnik.	A
nič; a vendar. Ko se je izza skal zasvetilo	morje,	je vstala. »Izstopiva tukaj?«	A
okrožilo, da je bila vsa sredi gorečih valov. In	morje	tam spodaj je skrilo svoje sinje gube. Živi	A
peljal, da bi ji pokazal nenavaden pogled na	morje.	In tenorist po predstavi.	A
ni vmes globoke soteske z ulico. In kakor da	morje	in obrežje nista na koncu ulice, ampak vsenaokoli	A
škatle; a prišel je po svojega člana, ki ga je	morje	odklonilo.In odpeljal ga bo spet tja dol na	A
kakor gledajo terase pod Kontovelom ves dan	morje	in sonce.Stopničke vodijo navzdol med teraso	A
pod brajdami visoko v bregu in spodaj bleščeče	morje	in v daljavi tržaški pristan kakor srebrnkast	A
rentgenskimi žarki. In tudi mesečina se spremeni v	morje	rentgenskih sijev, ki raziskujejo možgane ljudi	A
ribiški hišici, ko ponoči jezero šumi kakor	morje.	« »Ti, ampak morje je lepše, ne?«	A
ponoči jezero šumi kakor morje.« »Ti, ampak	morje	je lepše, ne?«A ni pričakovala odgovora; njene	A
ublaži v na pol deževno, na pol soparno ozračje.	Morje	je bilo leno in na njem so nepremično plavale	A
vožnje, je pomislil. Jezero je bilo široko kakor	morje,	ko je parnik plul tako poševno proti jugu.Seveda	A
stopničkami in strmimi stezami, spodaj pa neskončno	morje	- to je kar čudovito.« »A pomaranč in limon	A
pomlad.« »A pravijo, da vrže tudi človeka v	morje,	tako da je huda.« »Tudi vozilo vrže, ne samo	A
cesta nagnila, se je pred njimi zalesketalo	morje.	Dvignilo se je do sonca in ga vsrkavalo vase	A
Ob morju je ležal Trst. Silil je na	morje,	potopljeno v noč.Po ulicah so valovili ljudje	A
pšenico. Že vnaprej je užival, kako lepo zlato	morje	bo to v poznem poletju.Jakob si je takrat drznil	A
svoje otroke pobijejo, pokoljejo, pomečejo v	morje;	ali naj noseče žene usmajajo ponoči po cestah	A
popolnoma odveč. Poskakali naj bi lepo brez hrupa v	morje,	ali pa naj bi se pobesili.Naposled je pravzaprav	A
denar, bogastvo, zlato, hihi. Kavo mečejo kar v	morje;	z lopatami, in lokomotive kurijo z njo, hihi	A
naglašujoč samoglasnike. „Pa kave tudi ne mečejo v	morje	v Argentiniji, temveč v Braziliji.V Argentiniji	A
Naposled pa je že vseeno, kje mečejo kavo v	morje,	saj on, Andreicich, ne kani več v Ameriko.Nikakor	A
sapa podere, se res ni treba odpravljati čez	morje.	Tako na koncu s svojim življenjem pa	A
Stojim ob mogočnem Kvarneru, pred mano se peni	morje,	razlito se vleče tja, ne vem kam do neskončnosti	A
barke na pesku na obali. Zvečer se odpravijo na	morje	na lov.Ko so daleč tam na valovih, se previdno	A
Pridružim se njihovi pesmi in pojem. Buči, buči	morje	Adrijansko, nekdaj bilo si slovansko	A
kdo poje o veselju in smehu. Grad strmi v	morje	kakor bi se hotel utopiti od praznega brezupja	A
bela skala. Da, prav tam se lomi, kjer gre v	morje	siv rob.Mesečina se lomi na bledem obrazu lepe	A
Soča se potem vali nizko v globelih na jug - v	morje.	Vsa zelena je Tolminska dežela, vsa	A
ajdi, ki se je prelivala pred njimi kakor belo	morje.	Otroci so se ozrli po njivi, ki je bila	A
je vse druge vrhove, videl je doline, reke,	morje	in mesta ob morju. Bilo mu je torej	A
svoji sreči mislila, da je nebo širno modro	morje,	da so beli oblaki beli otoki in da na tistih	A
kruti vendar ne bodo, da bi jo za sina oropali.	Morje.	Mesto.	A
občutek zapuščenosti: odtrgan si od vsega živega.	Morje	živih ljudi, ki so vsi nekam namenjeni; neukrotljive	A
vsakdanjih dni, zakaj vse to je naposled samo sivo	morje,	ki mora biti, da po njem lahko plovejo bele	A
nad vsem tem pa se v višavah razliva sinje	morje	prejasnega neba.A po nebu, glej, že krožita	A
smreke v glasni molitvi k neskončnemu Bogu.	Morje	je zeleno in šepeče ob bregovih.Steklene valove	A
za temne gozdove, ki ga obdajajo in za zeleno	morje,	ki se peni pred njim, in moli še za deklico	A
odmaknjen in skoro da nedosegljiv. To je bilo	morje,	prelivajoče se v mesečini, nastlano z ladjami	A
Še zmerom je bila to zaokrožena obala, toda	morje	je postalo težje, cvetje opojnejše, v ozadju	A
Ozrem se okrog sebe.	Morje	je gladko in modro, in prav tako gladko in modro	A
Čepovana v Gorico, iz Gorice v Trst - in iz Trsta v	morje!	Jasno?«	A
planjava pred njim se zamegli, vzvalovi kakor	morje,	se zaziblje in zavrti.Sunkovito se ziblje in	A
Vse bomo užugali! Vse bomo pometali v	morje!	...Tudi Švabe in domobrance! ...	A
morju diši,« mu odgovori Sova in se nasmehne. »	Morje?	« zažarijo Borisu oči. Stane plane k njima	A
Boris se dvigne in vzneseno vzklikne: »	Morje!	...« Tank obstane.	A
in nepremično strmi. Pred njimi je Trst in	morje	se svetlika. Tank, na katerem sedita	A
Boris ga hvaležno pogleda, nato pa se zamakne v	morje	in obraz mu vedno bolj žari v srečnem nasmehu	A
velikanske gusarske jadrnice je rezal razvalovano	morje,	jaz pa sem sedel na vrhu griča kakor na visokem	A
je odšel po široki cesti mesečine na odprto	morje	in romal za drobno pikico mojega spomina, za	A
otročajem ter se pogreznil v nemirno in bučeče	morje	sejmarskega vrveža.Zdaj na semnju ni bilo več	A
Ledene so bile hiše pod mano, ledeno je bilo	morje,	ledene so bile ciprese in beli kamni, ledeno	A
Mešele pa je silil svojo, namreč »Buči, buči	morje	Adrijansko«, ker je pri tej pesmi njegov bas	A
vso družino se bo odpeljal daleč, daleč čez	morje	...Oh, tudi midva, zlatek moj, bova šla, toda	A
razburkala, buta jim ob stene kakor razdivjano	morje	ter jih ziblje sem in tja.Vse se ziblje: vsa	A
poznal, zato tudi nisem vedel, kam me peljejo.	Morje	je bilo valovito, sivo in umazano.Kmalu se je	A
da sem izgubil ravnotežje. Da ne bi omahnil v	morje,	sem se od strahu s sklonjeno glavo pognal naprej	A
ni odgovoril. Stopil je na rob in pljunil v	morje.	Starejši ga je mrko poklical:	A
se je avto ustavil na pomolu, in je zagledal	morje	pred sabo, se je zlecnil, ko je izstopil. Znova	A
živžav. Slonel je ob ograji in bil zamaknjen v	morje.	To pot se je vozil prvič po morju.	A
Užival nekako podzavestno. Vse je bilo sivo,	morje	sivkasto.Gore in dalje brezbrežne in Trst sam	A
vrhovih leži glava, noge padajo v Jadransko	morje,	roke, oglodane od verig in okovov, so razpete	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani