morje (101-200)

rajši bi na rodni zemljici ostal. Da bi šel na	morje,	mama čakala noč in dan bi name, milo jokala	A
stran 30 . / Ribiška Moja njiva je prostrano	morje,	moje lehe ‒ skočni so valovi, a oralo moje	A
še kdaj ozeleni, in ptičica ne ve, če širno	morje	preleti. Pogreb na morju Na morju ladjica	A
znanka in vsaka bela cesta, prejadral sem zeleno	morje,	vsa šumna videl mesta ... A tam, visoko nad menoj	A
polju Vsi oblački so pregnani daleč, daleč za	morje;	zopet živo je v poljani, zopet je veselo vse	A
vasi, odletimo v kraj prijazen, daleč za zeleno	morje,	kjer so širna polja, v poljih zlati klasi, v	A
‒	Morje	pa globoko je, morje pa široko je dneve tri	A
‒ Morje pa globoko je,	morje	pa široko je dneve tri in tri noči in pet pedi	A
globini, takrat srce bo srcu razodelo Molčalo	morje	je - midva molčala. Par zvezd na naju gledalo	A
Zavel je veter tiho čez vrhove, potopil v	morje	virček je valove, odšel je čez planine zlati	A
in veren ji drug. A preko gór je daleč čez	morje	letel jeseni na jug. Rožica bela je hrepenela	A
dežele? Oh, vidim, ni mogla te bolna perut čez	morje	široko prenesti, strl sredi je poti jo lovec	A
stran 47 . / MOČ LJUBEZNI Zaljubilo se je	morje	v luno, zaljubilo z neizmerno silo, z njo združiti	A
krčmi 103 DOMOLJUBNE PESMI 104 Adrijansko	morje	104 Gori 105 Moje solze 106 Na zbiranje 108	A
je pa le-taka, pomoči ne vem; raj′ osušil bi	morje,	kot glave možém.« V krčmi Če sem otožen, pa	A
stran 104 . / DOMOLJUBNE PESMI Adrijansko	morje	Búči, morje adrijansko! Bilo nekdaj si slovansko	A
DOMOLJUBNE PESMI Adrijansko morje Búči,	morje	adrijansko! Bilo nekdaj si slovansko, ko po	A
jadra njih vojské, so nosila njih ime. Molči,	morje!	Kam si djalo, al si ladje pokopalo, jih razbilo	A
Vse je izgubilo svojo vrednost. Belo	morje	pomladne noči se razliva po poljih, vrtovih	A
zarja vsakokrat, ko se bo prikazala, v črno	morje.	Na zlat mozaik grobišča sije bleščeče rdeča	A
Modri bliski. čevlji št. 40. Istra umira.	Morje.	Evropa umira. Šport, gospodarstvo, politika	A
Delirij Martirij misli. Sinje	morje.	Siva ječa.	A
Eine Edison. Čujem sinje	morje,	ki bije enakomerno ob mojo lobanjo. Potuhnjeni	A
. / Kons: N Bela golobica preletela sinje	morje	jutra. Kdor zmaguje, ta propada.	A
Veselje je naše. Zašumelo je	morje,	ko si ti stopila z obali na belo jadrnico.	A
Nada, moja velika Nada! Polnoč je kakor	morje	tišine. Ves svet ja kakor Die graue Welt ist	A
na belih čolnih Sanj. Poljub žene je kakor	morje,	njena jadra so temno svilnate pomladne noči	A
Še v to?	Morje	preplavlja zelene poljane, morje večerne žgoče	A
Še v to? Morje preplavlja zelene poljane,	morje	večerne žgoče krvi, in rešitve ni in ni, dokler	A
bratje nam bodo, bodo drugovi. O, izpustite v	morje	vse ladje! Naj izletijo vsi aeroplani!	A
dolini kraški, kadar vanjo jutro sije in se	morje	zdrave sile v mlado dušo mi razlije. Sklonil	A
pojdi nazaj!” . / . / stran 37 . / III Borovo	morje	šumi temn� ‒ Jadran bije v obal, v tem�, burja	A
vsakim obrazom obraz maščevanj, ki dvigajo se kot	morje	vsak hip v tej ozki strugi gnijočih rib. Pesem	A
.................................. 32 Búči,	morje	adrijansko! ...............................	A
dajmo spet, tra ... . / . / stran 34 . / Búči,	morje	adrijansko! Búči, morje adrijansko!	A
stran 34 . / Búči, morje adrijansko! Búči,	morje	adrijansko! Bilo nekdaj si slovansko, ko po	A
jadra njih vojské, so nosila njih ime. Molči,	morje!	Kam si djalo, al si ladje pokopalo, jih razbilo	A
ljubezen je bolezen, k′ se ozdraviti ne da.	Morje	suho prej postane, sonce preje ostrmi, kot ljubezen	A
spet napnimo, valovom se zročimo, kak′ je čisto	morje!	Kaj njemu upat smemo, mornarji dobro vemo, dekletom	A
ptičice, tri ptičice Tri ptičice, tri ptičice so	morje	obletele. Prva nosi, prva nosi klasek od pšenice	A
jako obrodilo. Tri ptičice, tri ptičice so	morje	obletele. Druga nosi, druga nosi jagodo od grozda	A
jako obrodila. Tri ptičice, tri ptičice so	morje	obletele, tretja nosi, tretja nosi zdravje in	A
treba ni 123 Tri ljubce imeti 124 Tri tičice	morje	obletele 125 V tistem čas′ 127 Ves frajd sem	A
Kranjska ] . / . / stran 125 . / Tri tičice	morje	obletele Tri tičice, tri tičice morje obletele	A
tičice morje obletele Tri tičice, tri tičice	morje	obletele. Prva nosi, prva nosi klasek od pšenice	A
polje, jako obrodilo. Tri tičice, tri tičice	morje	obletele. Druga nosi, druga nosi jagodo od grozda	A
/ . / stran 126 . / Tri tičice, tri tičice	morje	obletele. Tretja nosi, tretja nosi zdravje i	A
Še 53 Po tebi drsim 54 Z daljnimi koraki 55	Morje	56 Med debli violin 57 Zimzelena grlica 58 Pretegujoči	A
žari na tvojem čelu. . / . / stran 56 . /	Morje	Morje, cvet akacije v nerazstavljivi sili,	A
na tvojem čelu. . / . / stran 56 . / Morje	Morje,	cvet akacije v nerazstavljivi sili, ljubimec	A
čredo . / . / stran 24 . / Nekaj točk Kot	morje	smo; na njem nekaj točk izstopa, svetilnikov	A
sama v sebi. . / . / stran 10 . / Čas Kakor	morje	te oblivam, s soljo te grizem in strojim, z	A
varnost je ‒ ‒ razumeti samega sebe. Zapiram oči,	morje	me ziblje, živost se preliva s prepoznavanjem	A
njena dota bi bila najbrž le potok v izsušeno	morje...	In tako bi se ubogi Janez žrtvoval samo za sestro	A
Hrvaško in na zahodu na Italijo in na Jadransko	morje,	s Slovenci strnjeno naseljeno območje pa sega	A
razširijo v zaprta ravninska območja. V Jadransko	morje	se izliva tipična alpska reka Soča.Druga pomembnejša	A
rišejo goreče vijuge po zraku, preden čofnejo v	morje,	se jim dlani potijo.Takó v razburjenju stiskajo	A
Lanterno kópali. Tudi pred njihovimi hišicami je	morje,	a tam ne morejo do njega, čeprav ga imajo pred	A
napoti. . /\ .. stran 29 . \/ A pod Lanterno je	morje	docela drugačno.Pravi Trst je videti od tam	A
navkreber in peljejo naravnost v nebesa. In	morje	ni pusto kakor v Miljskem zalivu; dotika se	A
in še isti hip spet spustijo žimo s trnkom v	morje.	In to še in spet.	A
smejali v dvorani. In spet padci v vodo, ki je	morje	onkraj hiš.A hkrati tista glava ni Krjavljeva	A
Na spomlad so bele mačice na vejah in tudi	morje	menja barvo. Pa se še učijo, da so nekoč ljudje	A
zato polno svetlih in hladnih steklenih isker.	Morje	je spodaj nadrobno skodrano v strjene, čipkaste	A
pokopališče. Nebo bo takrat prozorno kakor plitvo	morje	nad prodom, pred zoro.Ančka se bo ustavila pred	A
nje. Nežen na spomlad, ko zagrne rahli mrč	morje	in sonce izteguje svoje blede žarke nad morjem	A
odplul. Na pomolu, pod belim trupom, migota	morje	robcev.Komaj za spoznanje se pomakne parnik	A
kapitanovi utici. Okroglo krmilo vrti in opazuje	morje	pred sabo.Premakne vzvod in strojevodja spremeni	A
je valovilo, se redčilo in gostilo, je bilo	morje	ostrih piskov, ki razkraja, razjeda vse sovraž	A
tem ovinku, zdaj na drugem ovinku. Niso več	morje	čirikanj, so skupine straž, ki so potuhnjene	A
= Nazaj, nazaj!	Morje	ljudi, ki molči in čaka, in popoldansko sonce	A
pojejo.’« Tedaj so se žene zganile, tedaj je	morje	glav vzvalovilo, množica se je premaknila kakor	A
smo.« Potem je rekel: »Reke so tekle zmeraj v	morje.	Ali si kdaj slišala, da bi tekle reke od morja	A
v Trstu na otoku, nobene ladje ni več zanje,	morje	pa se je strdilo, zamrznilo.Doma jo je čakalo	A
telefonski žici in večerno sonce jih je pozlatilo;	morje	na koncu ulice je zelena stara preproga, daleč	A
sprašuje. In je kakor na pol poti v svoji skrbi za	morje	in v še večji ljubezni do planin.Je kakor on	A
In zdaj, kaj čaka? Da se večer stemni, da bo	morje	pepelnato?Da bo v mraku nehal biti raztelešen	A
odrivati Emilia? Da, morda more tema, ki združi	morje	in breg, strniti tudi njega v eno samo podobo	A
roke. Ker Srečko je bil pred njim razburkano	morje	ob trdem bregu, šum morske vode, njen jedek	A
Miramarskega gradu. . /\ .. stran 237 . \/ TRST	MORJE	MORJE O, zavedati se nenadoma Milka v sebi	A
gradu. . /\ .. stran 237 . \/ TRST MORJE	MORJE	O, zavedati se nenadoma Milka v sebi, biti	A
belimi in mehkimi kakor planike, modrimi kakor	morje,	ki je spet na nov način morje na koncu ulice	A
modrimi kakor morje, ki je spet na nov način	morje	na koncu ulice pod njegovim oknom.Vzgojili so	A
nepremičen živ kip. Je širok in prostran kakor	morje,	ki je mlado, ko da so ga na novo po barvali	A
škveru; stari žarek modrijan, ki veže v zakon	morje	in breg, jambora in jadra in ribe z brajdami	A
Potem se vse misli spet zlijejo v široko belo	morje,	belo kakor rjuhe in vendar mokro in prav do	A
Mamin jok kakor da joče vrt, kakor da joče	morje	in on je sam, ki ga posluša.Niti ga ne posluša	A
nesluteno valovanje. Mogočno in nabreklo kakor	morje,	pa tudi nenadoma nagajivo in igrivo kakor Rezikin	A
jih vzboči kakor na suhem riba, za katero je	morje	izgubilo sleherno veljavo.Takó sem sodil in	A
Pa še enemu. A to je bilo razburkano	morje,	ki je butalo vame z vseh strani. Glej mene!	A
ki . /\ .. stran 178 . \/ povezujejo modro	morje	s sinjim nebom, ne brajde na dolgih in temnih	A
bela, na pol rdeča velika otroška žoga, ki jo	morje	komaj vidno ziblje.Deklè sloni na komolcih,	A
vodo, ko bo šla ona, odplavati k nji na odprto	morje	in pustiti, da se trebušček sam greje na soncu	A
»Vem. Drugače bom gledala	morje,	drugače bom videla breg in čutila poletje.A	A
valobran, ki na njem ležita; deli ju, kakor deli	morje.	In morje je isto tokraj brana, isto onkraj njega	A
na njem ležita; deli ju, kakor deli morje. In	morje	je isto tokraj brana, isto onkraj njega, vendar	A
razdeljeno, ločeno; onkraj je njeno odprto, neskončno	morje,	tu pa njegovo morje ob žerjavih, ob pomolih	A
neskončno morje, tu pa njegovo . /\ .. stran 11 . \/	morje	ob žerjavih, ob pomolih in ob skladiščih na	A
bilo vse bolj razumljivo, vse bolj prisrčno.	Morje	in vse.« »Morje imam takó rada, da ga bolj ne	A
Morje in vse.« »	Morje	imam takó rada, da ga bolj ne bi mogla.« »Saj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani