nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Hiša št. 14, poved v sobesedilu:
Na vse zadnje so se socialno čuteči, po sami rimski in božji previdnosti postavljeni tržaški občinski svetniki do grla nasitili, gledati in poslušati brezposelne, na cesto pognane družinske očete, zapuščene vdove in onemogle starce, ki so slabokrvni in jetični od lakote, garjavi, nadušljivi in polni revmatizma od prenočevanja po zatohlih kavernah in zasmrajenih mestnih podzemskih kanalih, skrhani in sključeni, razjedeni in oglodani od trdega življenja, vsak dan v večjih trumah prihajali na magistrat ter krevljali po dolgih svetlih hodnikih, puščali na preprogah rjave odtise svojih blatnih, pošvedranih obutev, pobirali čike izza pljuvalnikov, se vsekavali kar s prsti, zamolklo kašljali, grkali, smrkali in metali široke pljunke kamor je naneslo, stresali bolhe, uši in stenice, zaudarjali po kislem smradu raztrganih in gnilih cunj, prijemali s svojimi umazanimi lopatastimi rokami za svetle medene kljuke na vratih, vstopali v sobe in se
raztezavali po njih kakor smradljiv, dušeč dim, se obešali za suknje gospodom uradnikom, ki so tako lepo dišali po milu „Rosa di maggio", se odkrivali, držali raztrgana pokrivala z obema rokama nizko na kolenih ter dokazovali, da niso divjaki, temveč ljudje, ustvarjeni po božji podobi in volji, trdili, da so Italijani od pamtiveka, fašisti od vsega začetka, državljani, udani Mussoliniju, kralju in papežu, ter prosili košček strehe svojim prezeblim otrokom in bolnim ženam: saj morajo vendar živeti, dokler jim je usojeno; ali naj se mar lepo zleknejo ob cesti in mirno počakajo na ljubo smrt; ali naj se pobesijo na hlačne jermene; ali naj svoje otroke pobijejo, pokoljejo, pomečejo v morje; ali naj noseče žene usmajajo ponoči po cestah in ponujajo po dve liri svoje kosti - o, saj bi jih, toda nihče se ne zmeni zanje, ker je dovolj bolje ohranjenih žensk; ali naj začnejo krasti, pobijati - ali kaj?
Da, ta stvar je postala vsekakor že preobširna, prenadležna in
tudi - prenevarna.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani