mala (201-300)

Bogomir dospe na mesto, kjer leži sredi gozda	mala	tratina.Lunini žarki padajo svetlo na ta prostorček	A
duše svoje, kjer se je bila ravnokar razcvetela	mala	in krasna spomlad ‒ ali zdaj je bilo vse prazno	A
oko z vodo, in vsak hip seji je grozila izliti	mala	ploha solz po licu. »Le jokati ne!« razsrdi	A
priveslal k temu stolpu ter časih tudi sprožil	mala	dva topa, s katerima je bil svojo trdnjavo oborožil	A
spravila k življenju. . / . / stran 9 . /	Mala	dekla in volar sta glasno molila.Pastir Tonček	A
gospodarstvu: »Polikarp, Posavčevo dekle, ki je sedaj	mala	dekla pri tebi, ni kaj prida.To boš že moral	A
ga raje imela kot svoje lastno življenje. Ali	mala	Agata je hotela jesti in le jesti.Svojo staro	A
sedaj obtičala na rami in je odpadla še tista	mala	podpora, katero je rajnka prinašala k hiši.	A
je vsaka guba spremenila v satansko potezo.	Mala	postavica je skočila s svojega stola ter letala	A
domus ‒ magna quies«, kar se pravi po naše:	Mala	hišica ‒ velik počitek. ‒ Bog mu dodeli ta počitek	A
Zunaj pa sta tedaj razsajala grom in blisk in na	mala	okna se je usipal dež z vso silo. »Ta moli k	A
skozi nebeško okno v globino, kjer se sveti	mala	iskra, naša zemlja.Že so zaspale ptice po vejah	A
me presneta babura ni nikol poslušala. Sej ta	mala	ni bla pa nč bolš.Sm ji lepo govorila: porka	A
Josipa ino Vandota. ‒No, veš kaj, nadloga ti	mala!	Kar je preveč, je pa mnogo!	A
podstrešek, da bo v senci.« Iz druge koče je stopila	Mala,	žena Vitogojeva, in se nasmehnila sitnemu Trlepu	A
vprašal. . / . / stran 5 . / »Hotimir?« se je	Mala	še slaje nasmehnila.»Davi že pred soncem je	A
mrakom doma, sicer boš ti nocoj na Kumu!« se je	Mala	nejevoljno obrnila. Tudi Trlep se je počasi	A
zaklicala Mali. »O, ne boj se zanj!« se je	Mala	smehljala.»Zagoveden in osat, še besov se ne	A
pleteničijo tile na gradu.« »Kaj neki?« je	Mala	v slast vpraševala. »Nič prida ne.	A
na grad.« »O, Hotimir, moj Hotimir!« se je	Mala	ustrašila za sina.»Kaj, ko bi bil vzel tudi	A
Hartvik je iskal našega Hotimira; kje je sin?« je	Mala	vprašala. »Nič ne skrbi!« jo je Vitogoj tolažil	A
dobre volje se je nalezla vsa družinčad; še	Mala	se je naposled smehljala, češ, za Hotimira se	A
bolezni.« »Tudi domov prinesite stelje,« se je	Mala	domislila. »Po sobi je moramo nastlati, da bodo	A
domek si se bala in še umrla si zanj, ubožica	mala.	« Kako čudovite živalce so čebelice.	A
ogenj. . / . / stran 74 . / Vitogoj in žena	Mala	sta takisto rotila zle duhove in za Hotimira	A
In koliko darov znosijo Mariji!« »Mariji?« je	Mala	hotela vedeti. »Mariji.Da bi imela večjo cerkev	A
jo da spat.« »Stojkala ... stojkala ...« se je	mala	upirala. »No, pa stoj ali spet tuka	A
sklanjala za grenkobno zdravilno salato. Trlepu je	mala	južina slabo teknila.Tiho je gledal po njivah	A
Kaj? ‒ No, kdo je ta Emil, ti	mala	porednica?« »Saj vam bom vse povedala, a prej	A
niti besedice ne. »O, duška, zlatica moja	mala,	kako sem srečen, da te spet vidim!« je dejal	A
Pavel Komar, vseveden in ponižno uslužen mož.	Mala	gospoda, ki je prihajala z dežele, ga je rada	A
store isto. Na kraju, kjer je še pravkar stala	mala	gruča moških in se na pol pritajeno pomenkovala	A
Našo Polonico bi rad, moje sestre hčer. Čedna	mala	punca, tako lepa, da bi jo ciganje ukrali, ko	A
Groza.	Mala	Polonica rokovnjačeva nevesta!Kako bode debelo	A
malo rdeča. Pred njenim odhodom še pa je bila	mala	Polonica na ves glas zajokala in odšla v svojo	A
katero ima že samo ob sebi značaj prisrčnosti.	Mala	Polonica se je torej močno ustrašila, začuvši	A
glejte, jaz imam doma v Alzaciji tudi dva taka	mala	ptička!Oh, sam bog zna, kdaj ju zopet vidim	A
razgovorom umiriti. Vtem nastal je mrak in	mala	družba pričela se je razhajati. Tudi Poljakov	A
Šepec potrka. Oglasi se ženska od znotraj in	mala	vrata se odpró.Žagar tava po temi in pride v	A
»Res, res!« »O ti ljuba veverica ti	mala!	Daj se pobožati.	A
« Ona je bila pokonci skočila,	mala	rdečica ji je lepo lice pobarvala in oči so	A
stala tik velike ceste. Za hišo pak je držala	mala	cesta, ali bolje kolovozna pot, v stran. Dva	A
bili vsi vesele in židane volje; zakaj godci in	mala	nebesa ‒ to ste pravemu Slovencu dve misli ali	A
je Domen odšel iz hišice, trkali so lovci na	mala	vrata in okno. »Kdo je?« vprašala je stara Meta	A
ne ustavljajte se nič, mora biti, če je prav	mala	sitnost za vas.« Krčmarica pride iz kuhinje	A
pa nečem več, prav v oči mu pogledam,« brblja	mala	gospica. To je bilo za Lisca zopet več nego	A
Sedaj so razmere druge na Pražanku. Tista vaša	mala	devojčica je sedaj resna, malo bleda gospodična	A
Ker je bila dobra žena, smilila se ji je	mala	božja stvar in mislila je: najboljša molitev	A
očescu se je bleščala tiha solza. Bila je to	mala	Anica, Rojarjeva hči iz prvega zakona.Večkrat	A
dohajal in se je na ugibih veslačevih poznala	mala,	suha podoba Črtkovega strica, videla je drvarjeva	A
vpraša, ali ne bi bilo dobro, da bi kaka dva	mala	šla po okolici pogledat. »Ni potreba,63	A
Rojinje prišel kmalu na tujo rodovino, ker je tudi	mala	Anica od tiste čudne noči sem zelo bolehala	A
epotrebnega strahu obvarovati. Srečno je bila prišla	mala	tropa na samoten gradič na spodnjem Dolenjskem	A
zastonj dal svojega življenja; ali nazadnje	mala,	že prejšnji dan utrujena in zdelana slovenska	A
je razlegal po kloštru. Turki so razbijali	mala	vratca, katera so hlapci tiščali zaslonjena	A
vesla, ona skoči pokonci in, ko vidi, da se je	mala	gondola približala stopnicam na njen vrtič,	A
že sedela. . / . / stran 61 . / Ko Alberto	mala	zadnja vrata za seboj zapre in v prvo stanico	A
»Kje jo pa imate? Saj je nimate,« odgovori	mala	sirota. »Gori pri nas je, oče ide ponjo, po	A
kje ste jo dobili?« »Oj ti ljuba malopridnost	mala	ti; ne veš in ne umeš, kaj ti pripovedujem;	A
nisem za Ljubljano. Pobral bom svoja kopita,	mala	in velika, vse vkup bom zadel na ramo in hajdi	A
naravnost razprostirajo gledalcu pred očrni.	Mala	voda, ki okoli mesta teče, spušča se ob gotovi	A
nekaj časa prešla. Litovski kmet požene svoja	mala	konja in drčali smo po sanincu, da so nas kozaki	A
bili so boljši ljudje ko v prvi vasi. Neka	mala	deklica zagleda moj zlati prstan, katerega kozaki	A
Franceta minil ves strah, ko je slišal, da zna	mala	pošast na kamnu tudi govoriti.Pogledavši bolj	A
členkih me bo trgalo kakor hudiča, hu-hi!« začne	mala	postava na kamnu zopet jokati ter skrči kolena	A
po cesti in srečam te hudiče vse štiri. Tista	mala	potegnjena palica, tisti Peč, me ustavi: ‚Stoj	A
nikdar več ne bi bil za tuje denarje pil. Ali	mala	žaba je imel toliko urnosti, da je ob pravem	A
hišni oče, vstanite!« vpije Tekmec in bije na	mala	okna. »Kdo pa je?« vpraša zaspan glas iz koče	A
Dlek. Zdajci se vrata odpró in v hišo prileze	mala,	suha podoba Frtnatka Tekmeca.Široki retasti	A
reče eden mlajših pivcev. »Kaj?!« zahrešči	mala	podoba, kakor bi hotel z glasom vse v kozji	A
na pol hlapec ‒ in tu se šele pričenja naša	mala	povest. O sv. Juriju je bil v bližnjem trgu	A
Amelija je sedaj vedela dovolj in, ko bi bila	mala	baronica opazovala jo, iznenadilo bi jo bilo	A
s podstrešja na kostanje in lipe, tako da je	mala	baronica Ana, ki je bila danes prva pred gradom	A
« Čez nekoliko časa pridene zopet: »In ona	mala	baronica?« »Aha,« meni zategnjeno Gernau, »te	A
zategnjeno Gernau, »te tudi še nisi pozabil? Tista	mala	baronica ni mnogo večja postala, nego je bila	A
njena ljubljenka v svojo sobo, oklenila se je	mala	baronica, katera res ni bila, kakor je dejal	A
k njej, in kako jo ljubi, čez vse ljubi. In	mala	deklica ni dejala nič, nego pustila je, da jo	A
nisem hvaležen. In če ste mi življenje oteli,	mala	reč, mala reč, gospod!Veste, s čim ste se mi	A
hvaležen. In če ste mi življenje oteli, mala reč,	mala	reč, gospod!Veste, s čim ste se mi prikupili	A
le misliti more. Nje vedro čelo, mali nosek,	mala,	preljubka usteca, velike, svetle, dobrodušne	A
nje visoko rast in tenki život ali zorno lice,	mala	jagodasta usteca in iskreno črno oko ali pa	A
Pravega izučenega učitelja pač ni premogla	mala	srenja. Otroke je učil nekdanji vojak, hromi	A
sosednjih hiš. V tem kraju nisem še nikoli hodil,	mala	vas mi je bila neznana.Zagledam Martineta in	A
dve sto v denarju povrhu še telico ali pa dva	mala	packa.‒ Jernej, ali si se napravil?	A
zgodovinskem semenišču me je doletela že drugo leto	mala	ustanova letnih 60 gld.,Janežič pa mi je poslal	A
znajo sploh brati, nekateri tudi pisati. Ali ta	mala	znanost sama še ne spodkoplje vraž. Poznam več	A
jagod, gob ali kar je našel. To mu je bila	mala	južina, če si je nabral kaj odveč, je vzel s	A
moral priti na pomoč.’ Tako je govorila fantu	mala	porednica pa ni bilo čudo, da ga je ujela.Ogibaje	A
hleva. Napotil se je v hišo, kjer sta mati in	mala	Tinka sedeli že za mizo.Ker je bil Kekec lačen	A
petelinček. Košarica je bila lepa, da jo je	mala	Tinka kar gledala.Skrbno jo je držala v roki	A
in je ta na glas zakikirikal. Zasmejala se je	mala	Tinka in stisnila košarico k sebi, da bi skrila	A
je na dvorišče, kjer sta že čakala Kekec in	mala	Tinka.Prijela sta se sestrice za krilo, in naglo	A
Jerica je molčala. Zato pa je tembolj čebljala	mala,	debelušna Tinka in spraševala po sto in sto	A
« »O, ne, Kekec,« je dejala	mala	Tinka vse prepričana. »Veš, kar lepo snemi klobuček	A
Zapiskal je o vili Škrlatici tako lepo, da je	mala	Tinka kar sklepala z rokami.»Ovbe, kako lepo	A
sklepala z rokami. »Ovbe, kako lepo!« se je čudila	mala	Tinka in poslušala z odprtimi usteci.»Ovbe,	A
pesem. . / . / stran 12 . / »Mhm,« je odvrnila	mala	Tinka.Pa tudi Jerica ga je pohvalila.	A
trato, ki je bila vsa rdeča od zrelih močnic.	Mala	Tinka se je na ves glas zasmejala, kar sedla	A
Nato sta deklici sedli na trato.	Mala	Tinka je postala utrujena in zaspana.Položila	A
pogreznil v zemljo. »Kekec, o, Kekec!« je zajokala	mala	Tinka na ves glas in se vrgla na trato.Jerica	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani