Ni bila njena navada, da bi hčerko tako zvala, nego klicala jo je sicer, kakor jo mi imenujemo v tej povesti; le kadar jo je kaka posebna reč ujezila in razburila, ni mogla hčeri dati onega imena, katero ima že samo ob sebi značaj prisrčnosti. Mala Polonica se je torej močno ustrašila, začuvši ta materin klic. Že zadnji hlapčev krik jo je jako razburil, tako da je tresoča se stala pri zapahnjenih durih svoje izbe in brez sape poslušala, kaj se godi zunaj v veži in v hiši.