mala (301-400)

to ni bila Jerica; to ni bil nihče drug kakor	mala	Tinka. Kekec se začudi.Stopi bliže, pa se dotakne	A
«	Mala	Tinka je zajokala na ves glas.Kekec pa se je	A
so se odprle duri, in v izbo se je priplazila	mala	Tinka.Boječe in plaho je stopila k peči in se	A
radostno pesem. Nasmejala se je Jerica, in še celo	mala	Tinka si je obrisala solzna lica in se je zahihitala	A
Naravnost iz grmovja stopi in se zasmeje. A	mala	Tinka se boji škratcev, ker je slišala, da so	A
naravnost proti koči ... . / . / stran 48 . / 4	Mala	Tinka je bila vsa zasopla.Zaradi prebitega napora	A
rokah preko senožeti. »Ovbe, ovbe!« je tarnala	mala	Tinka in se oklepala Jeričinega vratu.A Jerica	A
mogla ugibati, zakaj tam na klopi je pričela	mala	Tinka zopet na ves glas tarnati. »Kaj ti je	A
niti oči ni odprla. »Ovbe, ovbe!« je stokala	mala.	»Moje noge, oj, Jerica!	A
gotovo sta tudi lačna! Posebno pa še uboga	mala	Tinka, ki jo je hoja tako utrudila.Skrbno je	A
spala, Jerica!« ji je rekel. »Tam za kočo je	mala	šupa, polna sena.Tja pojdi, pa lezi v seno!	A
ustrašili in zbežali.« »Joj, Kekec!« se je začudila	mala	Tinka in tlesknila z rokami.»Pogumen si, Kekec	A
morala prebiti v teh dveh dneh ... Tako je mislila	mala	Tinka in je bila vsa vesela.Čebljala je in govorila	A
celo dobrih sladkarij ji je prinesel, da se je	mala	Tinka malo posladkala in oblizala.Pa se ga naj	A
Tisto lepo, ubrano zvonjenje je slišala tudi	mala	Tinka. Sedela je na trati pred kamnito hišo	A
Pa mu je bilo tudi resnično nerodno.	Mala	Tinka se je še vedno drla v sobici, tako grdo	A
»Hej, hej!« je zavpil Kekec. »To je pa že	Mala	Pišenca ...Glej, tam sredi skale izvira in hrumi	A
in se je zasmejal. . / . / stran 22 . / 2	Mala	Tinka se je bila stisnila v kot kraj peči.Z	A
bila žalostna, tako žalostna, da je pričela	mala	Tinka zdihovati.Ko je Kekec nehal svirati, je	A
globokimi prepadi, ki je po njih šumela divja	Mala	Pišenca.A vendar je že moralo biti skoraj konec	A
gotovo ne! Zares se je morala smiliti Kosobrinu	mala	Mena, da je premagal strašno nevarnost, se je	A
niti samega sebe ni mogel slišati. Pa tudi	mala	Mena je zaklicala z one strani.Prav razločno	A
njena posteljica, lepo in mehko postlana.	Mala	mizica je stala sredi sobe, poleg mizice sta	A
jo je gnala, kjer se je pričela lepo pasti,	mala	pastirica pa je sedla na kamen tam pod belimi	A
tako zelo bolelo. ‒ »Kekec, Kekec!« je govorila	mala	Mena.»Da bi ti mogla pomagati!	A
pri srcu, ker ti ne morem priti na pomoč.« A	mala	Mena se je začudila in je ostrmela.Zakaj zaslišala	A
stran 105 . / Pa saj se mi posmehuje celó	mala	Mena, ker sem tako boječ kot nihče na svetu	A
tepe Bedanec in jo suva ... Tako mi je pravila	mala	Mena in je jokala na ves glas. Smilila se mi	A
sem ga odvedel na svoj dom. Vsa srečna je zdaj	mala	Mena.Kako tudi ne?	A
Kosobrinovem domku ... Pa se je res radostila	mala	Mena. V svoji radosti je še celo na posteljici	A
všš ‒ ali boš tiho, nepridiprav!« je zaklicala	mala	Tinka in je bila resnično jezna.A petelinček	A
bridkosti, ki ji ne dasta nikoli miru, da mora	mala	Tinka neprestano jokati in zdihovati.Oj, jokati	A
gori med grmovjem se je prikazala sem in tja	mala	Mena.Zamahnila je z roko in je zaklicala veselo	A
v globoki jarek, ki je po njem šumela divja	Mala	Pišenca. Misli so se mu utrinjale po glavi.	A
Ti bom že povedal, kaj napraviš z vrvjo.«	Mala	deklica je izginila s skale in je odhitela proti	A
139 . / »Beži, beži, Kekec!« je vzkriknila	mala	deklica.»Bedanec je prebredel vodo in hiti preko	A
Ha?«	Mala	deklica ga je gledala vsa zavzeta in se je še	A
ves glas. »Striček, oj, striček!« je tarnala	mala	Mena.»Dajte, poglejte me še enkrat!	A
« A	mala	deklica ga ni poslušala, ampak je še vedno ihtela	A
samotni koči, ki je stala kraj strmih pečin.	Mala	Mena je stopala za njim.Oči si je brisala in	A
šopkov rdečega ravšja, ki ga je bila natrgala	mala	Mena tam gori na skalovju. Vsa izba je bila	A
150 . / »Kozi sem pomolzla,« je odgovorila	mala	deklica. »Veš, Kekec, dve kozi imamo tam v hlevčku	A
Pa mi boš nekaj pomagala, ker sam ne morem.«	Mala	deklica je zajokala na ves glas in si je zakrila	A
nagla smrt. . / . / stran 152 . / Ihtela je	mala	Mena in solze so ji vrele iz oči in so padale	A
ihtela, ker ji je bilo pri srcu hudo in ni znala	mala	sirotica ničesar drugega.Dospela sta do jame	A
stran 153 . / »Slišala sem, Kekec,« je odvrnila	mala	deklica. »Strašno si pogumen in zato ti verjamem	A
boš, kako se bo še vse dobro izteklo.« No,	mala	Mena mu je morala verjeti, ker je govoril tako	A
odšel iz kleti in je stopil v kuhinjo, kjer je	mala	Mena že kuhala rumene žgančke.Kekec je sedel	A
Bedanca, ki tolče po skali in iztika za vhodom.	Mala	deklica je ploskala z rokami in v svojem veselju	A
dokler se ni znočilo popolnoma in ga ni poklicala	mala	Mena k večerji ... Tisto noč se je Kekec nemirno	A
so mu začele vreti solze v oči, ker se mu je	mala	sirota tako hudo smilila. Krčil je pesti v	A
veselili doma, ker se je vrnil zdrav in vesel, in	mala	Tinkara bi skakala od samega veselja. Joj, kako	A
pritisnil k vratom in je poslušal. »Spi, spi	mala	sirotica,« si je dejal zadovoljno. »Ničesar	A
zunaj premrazil. A dolgo se ni grel, zakaj	mala	Mena je stopila vsa začudena v kuhinjo. »Glej	A
zasmejal in je odšel iz koče. Za njim pa je šla	mala	Mena in ustavila sta se kraj skalovja.Potuhnila	A
ostala pri nas za vedno in bo najina sestrica.«	Mala	Tinka je vsa zardela od samega veselja.Kar oklenila	A
povedla ‒ tja na grobek uboge mucike. Pa je rekla	mala	Tinka tedaj in se je nasmehnila: »O, mucika	A
je vlekel mrtvo kozo na polje. A ni bil sam;	mala	Tinka je šla z njim. Sedla je Tinka na trato	A
glasno ptičje petje. »Ni več Keze!« je dejala	mala	Tinka in je pogledala od strani bratca.A ker	A
Tinkara ... « »Joj, Kekec, joj!« je zavrisnila	mala,	lahkoverna Tinkara. Prestrašila se je, da je	A
za kuharja. Hej, pa bo verjela vse ‒ uboga,	mala	Tinkara ... « Kekec se je posmejal in se je okrenil	A
ko jo ljubeznivo gledata, ker se jima smili	mala	sirotica, ki je slepa.In Kekcu se je pri teh	A
Veselo sta se pogovarjala Rožle in Kekec; samo	mala	Mojca je še vedno molčala in je le tu pa tam	A
miru!« »O, saj res, Kekec!« se je oglasila	mala	Mojca, ki je sedela v kotičku za mizo in je	A
te pred hišo, kako si se smejal,« je odvrnila	mala	Mojca.»Pa sem bila radovedna, zakaj se tako	A
«	Mala	Mojca je povesila glavo in iz slepih oči sta	A
petimi dnevi. Lepa je bila pesem, da jo je	mala	Mojca prepevala od jutra do večera.V hiši jo	A
njim in ga kar prehvaliti ni mogel. Rožle in	mala	Mojca sta ga imela rada, kakor da bi bil Kekec	A
kočo, in bog ve, ali jo izpusti še kdaj? ‒ In	mala	Mojca se je tresla vedno bolj in se je stiskala	A
tako zelo bolelo! ‒ Oj, Mojca, oj, sirotica	mala,	slepa!Zakaj se ti je to dogodilo, zakaj!	A
smejati vsi Koroščevi. Pozno je že bilo in	mala,	slepa Mojca je že zadremala tam v kotičku.Mati	A
je tako radostno dihalo po zagorskem svetu. A	mala	Mojca ni videla te lepote, o, nikoli je ne bo	A
Kekec se je venomer muzal, ko je videl, da se	mala	Mojca nič več ne joče.Pogladil se je po bradi	A
stran 172 . / Na pragu Koroščeve hiše je sedela	mala	Mojca.Z roko si je podpirala glavico in je mislila	A
veselje, to bo veselje! Tako si je mislila	mala,	slepa Mojca in od same radosti tisti večer ni	A
brezmejno krasoto. Zato pa so se smejale oči in	mala	Mojca je bila srečna, da si ni želela ničesar	A
se naglo odprla in na pragu se je prikazala	mala	Tinka.Zavpila je od veselja, ko je zagledala	A
Le meni verjemi, Tinkara!« A	mala	Tinka se je bala strašnega Pehtinega volka in	A
med fašiste. Nataši je žal, da ni bila poleg;	mala	italijanska puška ji visi na rami in zelo je	A
spominjam, ker je potem prišla na skalo tudi naša	mala	četna komisarka Nataša.Izpod kape so se ji usipali	A
izza vrtov in mi zaklicala: ‚Oh, moja ljuba	mala	Nataša, prišla si domov,’ in obe se bova zjokali	A
Ozrl sem se. Naša	mala	Nataša je bila videti tako mirna.Sanjavo je	A
očetovi hiši. In kar čutim, kako sem še vedno	mala	Nataša, ki mama skrbi zanjo, ne pa komisarka	A
začel govoriti o drugih rečeh. Med večerjo je	mala	družba govorila o samih brezpomembnih stvareh	A
vhod. Pri svitu plamenice je Komolja zagledal	mala	železna vrata, do katerih je imel Juri ključ	A
neizprosno ostrostjo. »Na takega voditelja je njegova	mala	četa lahko ponosna, in srečna tista ženska,	A
drogovi vrste zdravo zardelih koruznih strokov. V	mala	okna so se zaganjale debele, obnemogle in pijane	A
Majdič slači suknjo in premetuje koketno svoja	mala	stopala.Megušar pomakne kapo nazaj, sede za	A
Ob levi stoji nekaj smrek in bukev, kakor	mala	hostica. Dalje naprej je vse samo polje in bela	A
nekaj slovenskih besed, pa se sramuje govoriti.	Mala	Mimi klepeče vse križem: nekaj slovenskega,	A
Nocoj ne govori ne sin ne hči. Samo	mala	Mimi čevrlja nekaj po slovensko, nekaj po nemško	A
in bratom. Naenkrat je zakričala še mati in	mala	Mimi je pričela jokati.Ali kmalu se je vse poleglo	A
vero svojega očeta!« . / . / stran 300 . /	Mala	deklica stori, kakor je videla očeta: z obema	A
Zagledal je panterjevo kožo, rjavo obleko,	mala	stopala. Naenkrat mu je šinilo po glavi, da	A
rekel na najinem potovanju? Ti beli labudek,	mala	levinjica s svileno grivo ...«	A
barigljo ga bomo, pa še ne gremo,’ je vreščala	mala	Mihelka, ki ji pravijo podlasica in ki je šel	A
nisi!« Zunaj pred vrati nastane otročji vrišč,	mala	Rezika priteče v sobo in takoj za njo mali Jožek	A
okroglega telesa. Izza robca se vidijo Helenina	mala	ušesa.Podobna so dvema rožnatima školjkama.	A
dobila priimek . / . / stran 85 . / soror, in	mala,	drobna Olgica, ki se je drži domače ime »mravljinček	A
meni nekako čudno. Ta velika Tina to je tista	mala	Tinica, ta sključeni starec to je tisti močni	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani