lepa (201-300)

Zdaj!« Moja postaja je daleč nekje	lepa,	majhna in moja spomin na njo je že bled; telegrafski	A
molitvi sklepa ti; ta snegobela lica, kot prej, so	lepa	ti. In krog nedolžnih senec, v rumenkastih laseh	A
UJETEGA PTIČA TOŽBA Oj, zemlja širna, zemlja	lepa,	ti vsa si bila moja last; zdaj ozka kletka me	A
te ravan, ki pred menoj si razprostrta! Ti	lepa	si kot sen krasán, podoba rajskega si vrta.	A
in čas in pot. Po jasni švigaš visočini sam	lepa	zvezda sred zvezdá, in k meni tudi v nočni tmini	A
nič ne čutijo! . / . / stran 35 . / Tak si	lepa,	kakor zora, ko pripelje beli dan, da zbudi zelena	A
vdanostjo neizmerno ljubim naš slovanski rod.	Lepa	tujka, kakó boš čutila ti vdanost verno z menoj	A
Ploskajo.	Lepa	bedra ima. Valovite prsi.	A
Ogenj je ugasnil.	Lepa	Vida, bridkost je v tvojem spominu. Stravinski	A
deželi evropskih divjih mačk. Simetrija je	lepa.	POLITIČNI ZLOČINCI SO SVOBODNI!	A
Tvoj glas je mil Tvoj glas je mil.	Lepa	si kakor smehljajoča se Madona pod zelenimi	A
pelinom ... . / . / stran 7 . / Beatrice Še, še si	lepa	in v tajnosten smeh še so odete tvoje oči, in	A
taji in ti molčiš, da je ne izdaš. Da, še si	lepa,	a tako si hladnà, nedojetna kot vila, ki ubeži	A
‒	Lepa,	o lepa bo smrt Evrope; kakor razkošna kraljica	A
‒ Lepa, o	lepa	bo smrt Evrope; kakor razkošna kraljica v zlatu	A
............................. 44 Da bi bila	lepa	ura .......................................	A
....................................... 167	Lepa	naša domovina .............................	A
hopsasa! . / . / stran 45 . / Da bi bila	lepa	ura Da bi bila lepa ura, da bi s′jala svetla	A
stran 45 . / Da bi bila lepa ura Da bi bila	lepa	ura, da bi s′jala svetla luna, da bi prišel	A
luna, da bi prišel moj fant domov. Je že bila	lepa	ura, je že s′jala svetla luna, pa ni prišel	A
njim.« Kaj boš, rev′ca, ti golj′fala, nisi	lepa,	nisi zala, grem skoz mesta in vasi, povsod so	A
vse. Kje je tista deklica, v vrtu je sedela,	lepa	kakor rožica, pesmice je pela. Hitro hitro mine	A
gorko sonce, rado se seno suši: mehka postlja,	lepa	ljub′ca, kratke so pri nji noči! Lahko noč	A
al′ te bom še kdaj! . / . / stran 168 . /	Lepa	naša domovina Lepa naša domovina, onkraj Drav	A
. / . / stran 168 . / Lepa naša domovina	Lepa	naša domovina, onkraj Drav′ce je planina, tam	A
konjička dva Moj očka ′ma konjička dva, oba sta	lepa	šimeljna, cing cingel, cing cangel, cing cingel	A
ljubezen pripraviš, potem pa pustiš!« Če b′	lepa	ne bila, b′ ne hodil za njo, b′ ji figo pokazal	A
imela boš drugega! . / . / stran 297 . / Prav	lepa	je trnovska fara Prav lepa je trnovska fara	A
stran 297 . / Prav lepa je trnovska fara Prav	lepa	je trnovska fara, še lepši je trnovski zvon	A
prišli so k nam; kak′ žvrgolijo, tebe budijo: »	Lepa	nedolžnost, le vstan′!« Tamkaj po polju, po	A
lepo cvetijo, fantje jih pa pokosijo, četud′	lepa	je in žlahtno diši, na travn′ku suha tam leži	A
pušeljc nar′dim!« Zdrava ostani, ljubica in tvoja	lepa	kamrica, zdrava ostani duša, telo, saj mene	A
Ko gledam, ko gledam 39 Kukovica lepo kuka 40	Lepa	moja draga Kate 41 Lepe spanjšice cvetele 42	A
gorko sonce, rado se senó šuši: mehka postlja,	lepa	ljubca, kratke so pri nji noči! [ Kranjska	A
nji noči! [ Kranjska ] . / . / stran 41 . /	Lepa	moja draga Kate »Lepa moja draga Kate, snoči	A
. / . / stran 41 . / Lepa moja draga Kate »	Lepa	moja draga Kate, snoči sem se jokal zate, danes	A
/ stran 51 . / Kdaj bom lahka dovolj in	lepa	dovolj in pridna dovolj da bom smela leči na	A
sentimentalnost ali pretirano čustvovanje. To je	lepa	poezija.Obenem pa, kar imam za posebno odliko	A
odpirajo jutra in vse pozvanja s svojimi dihi.	Lepa	si, mirna večnost, odsevaš v siju blede lune	A
Ugodili so mi in ostal sem doma.	Lepa	je bila tista jesen v prvi polovici, očetu se	A
obešalo, nasproti oknu široka postelja, pred njo	lepa	orehova skrinja. »Hvala Bogu!« je kriknila v	A
bi bil tvoj fant, bi ti nagnal vode.« »Hvala	lepa!	Kaj mi treba fanta?« se nasmehne dekla malo začudeno	A
in se vleče trudno do svojega prostora. »No	lepa	reč, ti fant ti!Tebe bom še dal za varuha.	A
človek ugriznil!« »Ah -« pravi Reza, »ta je	lepa!	Takile so dedci: davi me je snubil, zdaj je že	A
Boga zahvali, da ti lahko dam! Ta bi bila	lepa!	Poslušaj, da ti razodenem!«	A
Hm... Ta bi bila	lepa,	da bi otroci vladali očeta! Drozeg pokuka	A
Gospodje, z Bogom! Hvala	lepa!	Čast mi je bila in tako naprej...	A
ga je videla! Pa je prišla za mano sém, ta je	lepa!	« »Kdo da je prišel za vami?	A
samo Evko še prej sliši, kako je rekla: »Prav	lepa	hvala, gospod.« Seve, Mici je sedela zmeraj	A
gondolasti sušilnik in členki sivega zajčka. »	Lepa,	kaj?« je rekla Mici. »In ti členki?« je vprašal	A
Zdaj je bila Mici spet pri mizi. »	Lepa,	ne?« je rekla. »Da,« je rekel Branko.	A
gledat, kakó žrejo plameni hišo, ki je takó	lepa	in visoka?Vse okoli fontane so, kjer po navadi	A
imeti mojo dlan, da bi prerokoval z nje. Ta je	lepa,	saj ti bom vseeno dal čik, če ne boš kradel	A
lika, ti pa potipaš plahto, na kateri lika.	Lepa	plahta, ko da je vojaška, hehehe?Kaj pa mislite	A
zakaj so mi ta jabolka takó zoprna. Saj so	lepa,	in vrh tistega visokega zidu so bila, ko se	A
»Hgm,« je zamomljal. »Tista	lepa	vila sredi gozdiča, ob jezeru, ne veste več	A
viš, tisto fresko sem danes prvič videl.« »	Lepa,	ne?« »Da,« je rekel kakor sam sebi.	A
so jih vtikale v zemljo, in lahko bi zrastla	lepa	in vitka.A tudi narava je kdaj človeku zarotnica	A
skomignila z rameni. »Nu, viš, ljubezen pa je	lepa,	če ni organizirana z mislijo na poroko.Zato	A
kratka zgodba je, davi sem jo kupil v Rivi. A ni	lepa.	« »Oh, povej!«	A
kakor on vrnila iz dežele pogina in bi bila	lepa,	vitka in majhna.Morebiti, si je mislil, bi onadva	A
Razumete? No, še enkrat prav	lepa	hvala, gospod arhitekt.« Ti lisjak, ti, si je	A
je nekaj, kar spreminja vsakdanje ozračje. »	Lepa,	« je rekel in zbrano pokimal z glavo, njegova	A
komaj vidno, kakor malomarno otožnostjo. »	Lepa,	« je spet rekel. Žena se je nasmehnila.	A
tudi njemu veselje. . /\ .. stran 215 . \/ »	Lepa,	« je še enkrat rekel kot sam pri sebi strojnik	A
koncu drevoreda na desno, po trdi cesti. Res	lepa	pot. Ves čas se vije po senci, pod obronkom	A
dolga niti pol kilometra široka. Mehka, zelena,	lepa	dolinica, kakršnih je v resnici najbrž prav	A
kakršnih je v resnici najbrž prav malo, tako	lepa,	da je Peter Majcen pozabil na dekle.	A
olje. Onstran potoka se je razgrinjal travnik:	lepa,	neizmerna, ravna, mehka postelja, pregrnjena	A
krav, toda Ciko je imel najrajši. Bila je res	lepa	in tudi zelo prikupna. Imela pa je to napako	A
je Peter Majcen počohal med rogovi. »In prav	lepa	hvala, da si se oglasila.Kdo ve, nemara se prav	A
In zdaj je na dlani, kakor pravimo. In kako	lepa,	kako mehka dlan!In kako tiha!...«	A
je kmetija. Med starim sadnim drevjem stoji	lepa	hiša, krita z rdečo opeko.Streha je videti nova	A
plamen preliva med zelenim drevjem!... To je kar	lepa	prispodoba, živa in -« Stavka ni izgovoril	A
se zamaknil v hišo. »Da, to je nemara zdaj	lepa	in živa prispodoba, nekoč pa je bila to živa	A
trobento pokazal proti hiši z rdečo streho. »	Lepa	hiša!« »A hiša?...	A
»A hiša?...	Lepa,	seveda, kar lepa hiša...« »Videti je,	A
»A hiša?... Lepa, seveda, kar	lepa	hiša...« »Videti je, da je bila požgana	A
95 .. . \/ . / »Kako	lepa	je ta dolinica!« je rekel. »A dolinica	A
dolinica?...« je zamišljeno ponovil starec. »	Lepa	dolinica, seveda, kar lepa dolinica je ...«	A
ponovil starec. »Lepa dolinica, seveda, kar	lepa	dolinica je ...« »Vse je tako mirno, tako	A
seveda, kar lep gaber je ...« »In tudi perica je	lepa!	« je s poudarkom rekel Peter Majcen in se nasmehnil	A
da bi se sploh ozrl v dolino. »Tudi perica je	lepa,	seveda, kar lepa je ...« »Starec je res	A
v dolino. »Tudi perica je lepa, seveda, kar	lepa	je ...« »Starec je res raztresen,« je	A
Ali ni preveč žalostna?« »Žalostna je, a je	lepa.	« »No, bom pa povedal še enkrat.	A
Pastirica in javor? Žalostna, a	lepa	pravljica?...Počakal jo bom.	A
lesenega konjiča. Njegova podoba je bila jasna in	lepa.	Trobenta se mu je svetlikala na kolenih in tudi	A
stola. V vratih je stala Javorka, mirna in	lepa,	soba pa se je polnila z neko čudno grenkobo	A
in molče stegnila roko; bila je velika, toda	lepa	in topla.Pogledala ga je: njene oči so bile	A
ležala pred njim. Na mah se mu je zazdela vsa	lepa	in dobra, vsa življenja polna.Okna so bila kakor	A
‘Tu bi se dalo.	Lepa	kotlina je, gmajna položna. Tu bo laz, tam za	A
za nameček vojaškega pankrta. To so pa zares	lepa	dela!In kje je zdaj, da bi pomagal?	A
nikjer in nobenega kamna. Vse sama ravnina in	lepa,	čista, mastna zemlja.Pripovedoval je o tisti	A
komaj dober hip, toda takle hip je na begu kar	lepa	večnost, ki vlije človeku poguma v srce in novih	A
odprtimi rokami. Tridesetletna Zinka je bila	lepa	in živahna, prijetna in prijazna, a vendar svojevrstna	A
dežela, vsa je lepo poraščena. V dolinah so	lepa	polja in njive, v pobočjih so lazovi.Višje so	A
pa je v tolminski izbi peč. Taka velika in	lepa	peč, na kateri se v zimskih večerih zbere cela	A
odnesel iz gostilne. Tako so tekla leta, kar	lepa	in srečna leta. Kovač je veselo in hrabro oral	A
/ klopotec.76 . \/ . / Bila je zelo	lepa	pomlad.Mama, ki je vso zimo ležala, je tisti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani