ki (901-1.000)

vpričo Rude? DOBNIK: Gotovo. Ruda je človek,	ki	se ne briga za take stvari; ozmerjate ga lahko	A
- škoda, ne? Prišlo bi lahko v roke ljudem,	ki	bi bili ravno tako nemarni gospodarji, kot je	A
prisiljen ... Kaj mislite s tem novim svetom,	ki	je prišel glasno in nenadno, s harfo in cimbalo	A
pozabljeni kraj, da izžene bolno melanholijo,	ki	se umika z bledim obrazom in stisnjenimi ustnicami	A
Dalje pravite, da so primerjali Rudo z Jeftejem,	ki	je daroval svojo hčer blagru domovine ... JUSTIN	A
torej k ljudem ... Ali je med muzikanti tudi kdo,	ki	igra na violino?...	A
ozadje: Med vsemi temi ljudmi ni niti enega,	ki	bi mi odtegnil svojo roko; smehljajo se mi in	A
me ljubiš, a jaz ne maram poleg sebe nikogar,	ki	me ljubi.Odpravi se torej.	A
in ALMA, za njima nekateri drugi gostje,	ki	ostanejo deloma med durmi. RUDA: Očitam	A
jo zdaj, pustite jo pri miru; vi ste tisti,	ki	je kriv vsega tega ... BROŠ: Predvsem je treba	A
kaj ste mislili s tistim ”novim življenjem,	ki	prihaja v ta zapuščeni grad z razvitimi prapori	A
čutite nesrečnega, a mislite isto kakor jaz,	ki	se čutim srečnega.To se mora zgoditi.	A
DOBNIK: Zato rajši molčite. Vi, gospod Justin,	ki	nimate nobenega dela, poglejte na vrt in sekundirajte	A
Ne držite se kislo! Jaz ljubim ljudi,	ki	plešejo in kričijo ...Kolikor bolj plešete in	A
Jutri, kadar pojdeš odtod, vzemi s sabo pismo,	ki	ti ga napišem še nocoj in daj ga mojemu bratu	A
boš spominjala name. Ti čutiš samo pregreho,	ki	sem jo bil storil nad tabo; kar je bilo dobrega	A
izbo, na levi vrata na hodnik in na stopnice,	ki	vodijo v zgorenje domače izbe.Zadaj na sredi	A
ljubezen, ljubezen, ljubezen... tista ljubezen,	ki	je v romanih in na balih... ko je človek mlad	A
čemerno: Same otročje reči. MAKS: Blagor jim,	ki	so otročji! FRANC: Otročji so ljudje, ki	A
jim, ki so otročji! FRANC: Otročji so ljudje,	ki	niso nič.Zate je tako življenje, táko prazno	A
Ampak, gospod Kantor, tisti hlev zraven farovža,	ki	se že podira - KANTOR: Seveda, tudi hlev	A
župnik, da govorim odkritosrčno: vse bogastvo,	ki	sem ga pridobil in vsa oblast, ki sem jo dosegel	A
bogastvo, ki sem ga pridobil in vsa oblast,	ki	sem jo dosegel, me nič posebno ne veseli.To	A
verjemite mi, gospod Kantor, najmanjša dobrota,	ki	ste jo storili - in koliko ste jih storili,	A
ŽUPNIK: Kako ste blagi! Vsak kozarec vina,	ki	ga darujete siromaku, vam bo nekdaj stotero	A
najbližjega cilja tako dolga! Kar se drugim ljudem,	ki	so slabši in bojazljivejši od mene, kar tako	A
morem svobodno, brezskrbno poseči po stvari,	ki	bi jo rad; pravijo, da kradem, da sem brutalen	A
ali vendar mi očitajo, - to je tista senca,	ki	hodi pred mano.- Pri tejle priči vam dam svoje	A
dam svoje kraljestvo, če mi pokažete človeka,	ki	bi dejal za mojim hrbtom, da sem pošten, da	A
jej, Francelj, torej tak si? Gladi Pepčka,	ki	stoji pred njim, po glavi.Le nič ne jokaj!	A
Kaj bi imeli v svetu, Ninica? Le malo jih je,	ki	si ohranijo neomadeževano dušo; le malo je čistega	A
neomadeževano dušo; le malo je čistega zlata,	ki	ostane svetlo v mlaki poželjive posvetnosti	A
? HANA stopi na stol in prižge svetilko,	ki	visi od stropa: Pojdi brž gor, Francka! Francka	A
suknji, klobuk na glavi, v naročju Franceljna,	ki	ima v rokah njegovo palico MAKS vstane	A
Nihče ni kričal! - Kantorju,	ki	stoji v ozadju bled: Sanje! KANTOR: Sanje	A
okrogla miza s stoli in fotelji. Svetilka,	ki	stoji na mizi, je slabo privita in skozi zeleni	A
odide. KANTOR pogleda skozi okno, Francki,	ki	gre za Nino: Kdaj si govorila zadnjikrat z	A
KANTOR: Takoj pridem... Vzame klobuk,	ki	leži na zofi; delavki: No, le pojdite. DELAVKA	A
na zofi; delavki: No, le pojdite. DELAVKA	ki	je stala mirno ob steni poleg vrat: Usmilite	A
okrene: Kaj je naredil? ŽUPNIK: On je tisti,	ki	šunta ljudi; združil se je z Lužarjem... in je	A
zakliče s tihim, plašnim glasom za očetom,	ki	je zaprl vrata za sabo: Oče, ne storite mu	A
jaz bom lovil še zadnje ostanke tiste sreče,	ki	sem mislil, da je, in je nikoli ni bilo.Ne bom	A
spalnico. KANTOR gre k durim v spalnico,	ki	so bile samo priprte in jih zapre: Sédite.	A
bova čisto stvarno, kakor se spodobi ljudem,	ki	si nimajo ničesar prikrivati.Ali ste prinesli	A
prihodnost. Tako pa me ponižujete za dovodnika,	ki	je vesel, da so mu okoliščine ugodne in se lahko	A
sem nameraval, sem dosegel. Zdaj imate plot,	ki	ne morete preko njega.Imate vest, ki vam trka	A
plot, ki ne morete preko njega. Imate vest,	ki	vam trka na okno.Imate noge vkovane.	A
mojega očeta, okradli in osleparili ste vse,	ki	so vam prišli naproti.Vaše kraljestvo je ukradeno	A
Jaz sem se že od nekdaj ukvarjal s stvarmi,	ki	sem vedel naprej, da se mi izjalovijo.To je	A
Bernot, sodni adjunkt, Kantor, naposled Hana,	ki	ostane pri durih ŽUPNIK: No, Ninica, Bog	A
strah! FRANCKA iz obednice; poboža Nino,	ki	se je oklene: Lezi v posteljo, Ninica, in se	A
Kaj si videla? HANA: Tebe,	ki	si ga ubil, nedolžnega človeka... pusti me, kakor	A
me bo strah v tej prazni hiši, kakor otroka,	ki	se boji teme in samote...Ne ostavite me samega	A
nikogar se nisi usmilil, ne nedolžnih otrok,	ki	ti niso storili nič žalega - pa kadar bo zadosti	A
vznemirjam . / . / stran 60 . / zaradi stvari,	ki	me nič ne briga; saj sem govoril kakor resničen	A
No, Francka, pojdi na cesto in povej vsakemu,	ki	pride mimo: moj oče je kradel, je ropal, je	A
govorili po fari. Jaz dobro vem, da jih je mnogo,	ki	me ne marajo in ki bodo zdaj na glas in na tihem	A
dobro vem, da jih je mnogo, ki me ne marajo in	ki	bodo zdaj na glas in na tihem rovali in hujskali	A
opravili. KANTOR: Ni jih deset v celi fari,	ki	bi mi bili resnično naklonjeni.Vsi drugi - o	A
duri in zakriči v sobo: Po cesti ga ženejo,	ki	mi je sina ubil.Izgine.	A
mora naprej, mora brcniti v stran vsak kamen,	ki	mu je na poti, mora če je treba, preko trupel	A
zidov, neprijaznih. Nič več ni bilo mrtvih oken,	ki	bi strmela ... iz smrti v smrt strmela.Nič več	A
več tihih korakov tistih mrzlih, nemih senc,	ki	so se izprehajale po vrtu, po hodnikih, po izbah	A
izprehajale po vrtu, po hodnikih, po izbah,	ki	so stale ob postelji in so ponoči budile človeka	A
pravi, le pol človeka je bilo: trileten otrok,	ki	ga je val kakor na blazini priplavil na prod	A
DIONIZ ves vroč: Porušil bi te črne zidove,	ki	se jih strup in žalost držita ... zgradil bi svetlo	A
Kaj tisto, kedaj in kam! ... Vse to hrepenenje,	ki	gloje v srcu, prijatelj, je le hrepenenje po	A
so te črne, vlažne stene, resnica je ta ječa,	ki	nam ni uklenila samo telesa, temveč tudi srce	A
govoriš o smrti. Vse to je vedenje sramežljivca,	ki	se krohoče naglas, da bi ga jok ne udušil.	A
Kaj je torej zlagana vsa tista sijajna lepota,	ki	sem jo gledal z očmi svoje duše?In je bila v	A
bila kdaj ljubezen v meni. V meni je bolečina,	ki	gloje, gloje, da bi kričal ... to ne more biti	A
MRVA: Mali, kaj se nisi učil o gnilem jabolku,	ki	je okužilo zdrave?Saj je že tvojo besedo obsenčila	A
prednjo, pokleknimo pred špansko kraljično,	ki	je v svoji milosti počastila naš nevredni hram	A
laseh, še ta prosi in se izpoveduje ... tujec,	ki	je nepovabljen stopil v hišo. Izpovej se, usmiljeni	A
tista lica, prav tiste oči, prav tisti smehljaj,	ki	je milosti prosil ... Ali sem jo videl s temi	A
očmi, ali pa z očmi spomina ... tistega spomina,	ki	oznanja smrt ... MRVA: Čas je, stari, za naju	A
vrat je ogrnila v belo ruto; v roki ima svečo,	ki	jo postavi na mizo DIONIZ je začutil svetlobo	A
groznica, je kakor klic smrti, čisto bližnje,	ki	gleda človeku naravnost v obraz.In ne boji se	A
videl obraza bledega od sreče, tudi ne oči,	ki	bi od same sreče razodevale strah. DOLINAR	A
mavrici, in da bi gledal na zemljo s takimi očmi,	ki	bi jim nikjer ne bilo skrivnosti.Zdaj bi si	A
temu trudnemu, slepemu, zehajočemu umiranju,	ki	je zdaj naš delež!Jaz verujem v to drugo življenje	A
najbolj plemeniti, najbolj človeški so tisti,	ki	ne vedó, kaj je kesanje, kaj so sanje, kaj je	A
kesanje, kaj so sanje, kaj je hrepenenje, tisti,	ki	živé lepo in veselo pod božjim soncem kakor	A
kakor žival in kakor rastlina ... tisti namreč,	ki	hodijo po kolovozu, kakor si rekel ...Kaj ti pomaga	A
bolj zaslužil kozarec vina? Tistemu sem ga dal,	ki	je pel ...Sanje so škodljive; človek izgubi veselje	A
ustnicah: Kako si govoril, dragi, o čem? O laži,	ki	je le v besedi, na ustnih - v srcu ne? DOLINAR	A
Kdo? MILENA: Hrepenenje,	ki	je bilo v prejšnjem življenju, v daljnem, na	A
življenju, v daljnem, na tem kolovozu pozabljenem in	ki	je pozdravilo nenadoma, zaklicalo sredi noči	A
napotila k tebi. Pogledala sem se v jezero,	ki	je mirno kakor nebo, in sem se videlačisto jasno	A
kakor da bi bil globoko doli na dnu nekdo drugi,	ki	mi gleda v obraz in se mi smehlja.Prav nič bridkosti	A
očmi, z ustmi, z vsem telesom sesati vase luč,	ki	je je toliko na tem svetu, da je človek nikoli	A
Čudim se in strah me je, kadar vidim človeka,	ki	strmi v tla in je bled.Kakor da bi hodila pomlad	A
pomislila: ”Kaj je za tistim črnim zagrinjalom,	ki	jih toliko vzdihuje tam zadaj?“In zaželelo se	A
Kakor zadnja pomlad. Kakor mladost,	ki	je bila in je ne bo nikoli, nikoli več ...	A
bolezni izmišljena ... ali, da je bila senca,	ki	hušne čez pot: človek postane, se ozre plah	A
žalostno moje srce, žalostno od hrepenenja,	ki	ne ve ne kod, ne kam ... o, tako žalostno, da	A
pozdrav od onkraj morja. ŠTUDENT bere z lista,	ki	ga je vzel z mize: Kam, o kam je šla	A
dodeljena bo tudi meni, bratje, tudi nam vsem,	ki	smo jo verno iskali in je nismo spoznali.Zaradi	A
in bom spal in bom sanjal o tistem življenju,	ki	mi ni bilo dodeljeno ...Mati je bila prinesla	A
srcu? MRVA: Strah me je kakor zaljubljenca,	ki	trepeče in prebledeva od prevelike radosti.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani