MILENA: Hrepenenje, ki je bilo v prejšnjem življenju, v daljnem, na tem kolovozu pozabljenem in ki je pozdravilo nenadoma, zaklicalo sredi noči, iznad zvezd ... ali tako; prelepe besede so bile, skoraj pesem ... Ah, ne zameri, saj veš, da sem zmerom rada imela pesmarice; celo album imam, ti sam si mi pisal vanj ... Zakaj me gledaš tako temno?