KANTOR: Ne bodi neusmiljena, jaz sem tvoj oče, usmili se!... Če pojdete zdaj vsi stran od mene in me ostavite samega, čisto samega - me bo strah v tej prazni hiši, kakor otroka, ki se boji teme in samote... Ne ostavite me samega, Francka, ostanite pri meni.