kamen (701-800)

sebi in meni v nesrečo ...“ Zaspala je; kakor	kamen	ji je ležalo na prsih, kakor obroč okoli čela	A
njim; ko je bil daleč, se je okrenil, pobral je	kamen	in ga je zalučil. ”Ná, da boš vsaj vedel	A
klečal. Brez misli, brez žalosti, brez molitve ...	kamen,	ki sam ne ve, da je kamen.Stric in teta sta	A
žalosti, brez molitve ... kamen, ki sam ne ve, da je	kamen.	Stric in teta sta se bila nekam napotila in sta	A
mladost? Slepa gre sreča po svoji cesti, meče	kamen	in meče kruh pa ne ve kod ne kam ...Kako so vsi	A
pisala biblijo v pesek, abecedo pa je klesala v	kamen.	Po petindvajsetih letih sem ugledal sošolca	A
namočenega ila in da mu leži na trebuhu velik	kamen.	Ozrl se je naokoli.	A
pesmi. Rad bi pel, da bi se zvrnil ta črni	kamen	od moje duše. Povrnem se na svojo romarsko cesto	A
goldinarjev se je razpršilo kot jata vrabcev, če pade	kamen	mednje: pogledal je in ni jih bilo več.Ko je	A
taktu, da bi vi plesali? Postavili ste me na	kamen,	da bi mi darovali svojo milost, in zgodilo se	A
”Ej!“ je vzkliknil Mate, ”pa če bi grizel	kamen!	Da mi je slišati zvon svetega Jurija - kaj mi	A
Hiacinta!“ Zlodej se je sklonil, pobral je droben	kamen	ter ga je zalučil v okno mlinarice. ”Kdo	A
ob tako zgodnji uri?“ Župan je pobral droben	kamen	in ga je zalučil v okno. Tiha je bila noč	A
mi je ležala v prsih trdo in težko kakor črni	kamen:	Bog me je ogoljufal za molitev in vero, Bog	A
pesem ter je mahoma umolknil, kakor da je bil	kamen	butil ob plot ter padel v travo.Na trgu, od	A
politiko. Ali misli se niso genile, ležale so kakor	kamen	na cesti.Težak razpaljen obroč mi je stiskal	A
da je še spomin. Zdaj je dan za dnem kakor	kamen	ob kamnu; mrtev; meni ne vzide sonce, ne zaide	A
brisala oči in je hripavo poihtevala. Zgenil se je	kamen	v mojem srcu.Ženska je šla, izgubila se tja	A
samotni noči? Koliko solz sta že prelila na	kamen,	ki jih ni občutil?Koliko vzdihov že spustila	A
kakor sta se bila domenila. Pavle je sedel na	kamen	ob cesti in je čakal.Ko je prišla Mana, sta	A
položim na tla. Jaz spim, kamor ležem, če je	kamen,	ali če je pernica.“ ”Tudi jaz spim tako,“	A
je slišala, na njeno srce pa so padale kakor	kamen	za kamnom. Ko se je vzdramila, je bilo okno	A
in vesel, Pavletu je ležalo na srcu kakor črn	kamen;	vesela beseda ni hotela iz ust, vesel pogled	A
občutil, ali v glavi mu je ležalo kakor težek	kamen	in v sencih mu je kovalo.Kmalu ni vedel več	A
duše lepo preteklost, na kateri je zidal počasi	kamen	na kamen, tako da bi si bil sezidal prav dostojen	A
preteklost, na kateri je zidal počasi kamen na	kamen,	tako da bi si bil sezidal prav dostojen nagroben	A
koščenimi prsti. ”Polje ne rodi kruha, pa bodi	kamen	naš delež in molitev!“ ”Odložite molke!“	A
kopljemo pod zemljo; črno zlato za gospoda, črn	kamen	zase!“ Tujec jih je pogledal, nagnil je glavo	A
”take tri uboge desetice še ne morejo biti	kamen	mejnik, da bi se človek odpovedal beli cesti	A
zakričal in se je zgrudil. Kri se je prelila na	kamen.	Tako mirno in umerjeno, kakor je šel, se	A
vzdigniti in ni mogel. Kri se je prelila na	kamen.	”Tako je!	A
ko sta bila mimo, se je sklonil in je zalučil	kamen	za njima. Oblaki so se utrudili od dolge	A
noga v grapo, zdaj se je zadela ob ostro, kakor	kamen	trdo brazdo.”Do konca moram!“ je mislil Peter	A
tudi svitek je tiščal, trd je bil že kakor	kamen,	in klobuk je rezal v čelo; peklo ga je v lica	A
in ki se je ozrl hudobno za vozom ter zalučil	kamen	za njim. Z žalostjo ga je napolnila tista	A
svetu božjem drugega nič, nego lesena bajta, na	kamen	postavljena.Čegava je bila, to naj dandanašnji	A
omočila lica, ali utrujenost je ležala kakor	kamen	na prsih, opletala se je okoli udov kakor močna	A
zunaj so Turčini, neverni sini! Daj, vrzi jim	kamen	in figo jim pokaži!« Dušman odhaja z raztrganim	A
odvalil možem in materam, dekletom in fantom velik	kamen	od srca. »On« je bil mladi s Peči in mlada je	A
po nedrih in končno otipala bankovec. Silen	kamen	se ji je odvalil od srca in z vztrajnostjo se	A
Luki se je zazdelo, da se mu roga. Pograbil je	kamen	in ga zalučal doli. Živalica je odskočila in	A
je čutil nad temi očmi. In popadel je znova	kamen.	Toda živalica je bila izginila.	A
držiš?« je vprašala Marjanica. Luka je izpustil	kamen	in prišel nekoliko k sebi. Prijel se je za glavo	A
viknila Katra. Tedaj je mož odskočil, pobral	kamen	ter ga pognal za vozom. »Tomaž!« je	A
pesem o romarju, ki so mu noge zrasle v živi	kamen	in oči iztekle od starosti ... Obhodnik, ki je	A
sem za grešnice odločil kazen: križ, sramotni	kamen	in kostnico; deset let pozneje ni bilo niti	A
tu na steni; tam je takó, kakor je vse res.	Kamen	je kamen, kača je kača in lev je lev.Tam ni	A
steni; tam je takó, kakor je vse res. Kamen je	kamen,	kača je kača in lev je lev.Tam ni strahov, a	A
ni dopisal. Skozi odprto okno mu je priletel	kamen	v sobo.Pobral ga je in je bral na papirju, ki	A
ga je in je bral na papirju, ki je bil vanj	kamen	zavit: »Boj se steklega psa!Ne hodi sam in ponoči	A
vstala in bežala navzdol: padla je s čelom ob	kamen	in je jokaje bežala hitreje in šele ob vodi	A
Talitha, Thabita, Thabiti...« Pade kot	kamen,	ki se je utrgal iz žive stene v brezno.A umrl	A
upadle kakor meh, ki so izsuli žito iz njega pod	kamen.	Oster tresk je kresnil nad Bučenico in odjeknil	A
Bledo, veliko in plemenito obličje je bilo kakor	kamen	hladno, oči mirne in mrzle pod močno košatimi	A
rijete potem čudovito globoko in ozko skozi	kamen	do Podseli. Laharnar je lomil deloma kar po	A
sedanjemu oče, grozil, da jo postavi na sramotni	kamen	in zapre kot lovačo.Ko je videl Duša biriča	A
vrati in mimo glave je priletel župniku velik	kamen,	padel na mizo in razbil tintni lonček. »Skoračnikar	A
je rekel Murovec. Priletel je iz teme še en	kamen	in zadel duhovnika v glavo, da se je zgrudil	A
Vzpel se je v okno. Zunanji	kamen	je nekdo omajal, luščil iz zidu.Jetnik je bil	A
izkoplje skozi seženj debeli zid. Omajal je	kamen,	upal, pa so prišli rablji in ga potegnili iz	A
trenutek Martin in stoče v omrežju. Čuti, da se	kamen	maje.Dela še bolj krčevito.	A
Zdi se mu, da so jetnik, ki je pred njim majal	kamen	v zidu, pa človek, ki ga je videl umirati pod	A
Zaškriplje z zobmi, upre se v omrežje in tišči.	Kamen	iz zidu se izlušči in pade ... . Munih zdrkne	A
vstal, ali ne vstaja že? Pa bo z glavo sunil v	kamen!	« Prepalo vzklikne mož: »Nikar, Lovrenc!« Lovrenc	A
Reši se, da ti neveste ne privežejo na sramotni	kamen,	« kliče zunaj Peter. Gradnik ugane, da visi v	A
pod grajsko ozidje skrila sod smodnika. Samo	kamen	je treba odvaliti pa izprožiti strel v smod	A
»Stopimo v cerkev, vama bom pokazal krstni	kamen,	kjer je on krščeval otroke v osemnajstem stoletju	A
zagotovo kakšna čudna rastlina ali celo nepomemben	kamen	na cesti.V ta življenja sam dolgo nisem verjel	A
prav tedaj pod sprednjim kolesom znašel debel	kamen.	Kolo je zasukalo na stran in oba sva zgrmela	A
butice trde in da imamo Gorenjci namesto srca	kamen	v prsih. Ko pa je bilo konec polnočnice	A
Šmerca, ki mu je bila znana vsaka skala, vsak	kamen	na poti navzgor.Tisto, da je šel petstokrat	A
se je vseeno delo zavleklo v zgodnjo jesen.	Kamen	smo dobili v bližnji Italiji v Beli peči, votlino	A
Požganc. »Saj vendar poznam vsako skalo, vsak	kamen	v tem pogorju...« »Poskusite!« sem jim	A
nad skladom se dviguje golih vrhov	kamen	zid, večni mojster ukazuje:	A
razstreljevanju mi je priletel v prsi debel	kamen,	pa čeprav sem stal štirideset korakov proč.	A
Ta ponižna in ganljiva prošnja ni padla na	kamen.	»Torej pojdita skupaj,« izpregovori načelnik	A
»od katerega je prišlo pohujšanje! Malinski	kamen	naj se mu obesi na vrat in potopi naj se v globočino	A
omahnil, zdrsnil po strehi in nato tlesknil na	kamen,	da je vse okrog škropilo.Lepo je bilo!	A
Bliskoma je bila z roko pri zemlji ter dvignila	kamen,	kakor ji je ravno pod prste prišel.	A
Meta je z veliko spretnostjo zavihtela svoj	kamen	ter zadela Lovrico zadaj v tarčico, da je lomil	A
povsod.« »Ko bi bila noč, bi mu že zadegal	kamen	v trebuh, sedaj je pa čas, da snameš klobuk	A
vsi ste krivoverci, ko vendar molite les in	kamen,	kar je vse mrtvo!Da veš, prase babilonsko!«	A
in blato delal iz vas!« Beseda ni padla na	kamen.	Že so se otajala poslušavcem srca in tuintam	A
smrt. Čulo se je, kako je tlesknilo telo ob	kamen	in kako je potem treščilo v vodo. Družba je	A
nahajal pri stebru v lopi naše »škofije« okrogel	kamen,	na katerega so stopali ljubljanski kanoniki	A
pest. Ta in oni je brskal po tleh, da bi dobil	kamen.	»Volički!« »Abeceoslički!«	A
je bil odšel, se je odvalil signori Margeriti	kamen	od duše.»Kake sitnosti ima človek s temi starimi	A
usmiljenja izkažite obupanemu človeku! Da sem	kamen	v globočini morja, bi kričal, da se čuje do	A
Slonove ulice. Končno pa je Mina vrgla svoj	kamen,	a vrgla ga je vselej tako, da je, če le mogoče	A
Zaman! Laže bi se omehčal	kamen!	Že je treščila rumena paličica po katedru: »Kapus	A
dva občutka sta ga morila kakor težak mlinski	kamen.	Pričel je misliti, kaj je pravzaprav takega storil	A
zvezo s koketnim onim otročajem.« Postal je kar	kamen	in takoj je splezal na nedosežno svojo visočino	A
naj je po kaki drugi poti, čisto zlato in pa -	kamen	philosophorum!« »Bog nam v svoji modrosti	A
je stvar tako resna? Obečam ti molčati kakor	kamen,	ki je zasut globoko v zemljo!« »Doživel	A
pečatov in zanesete se lahko, da bom molčal kakor	kamen	sredi gore!« »Tu jih preveč posluša	A
do sedaj ležalo v dnu moje duše, kakor leži	kamen	v najtemnejši globini morja.Moja zvezda je komaj	A
pod bregom se je izpotaknil konj s kopitom ob	kamen,	da se je jezdec prevrgel v sedlu ter padel na	A
bi ti bil turjaški grad na stežaj odprt. Vsak	kamen	preglej in v spomin si ga zapiši!Vsak kamen	A
kamen preglej in v spomin si ga zapiši! Vsak	kamen	pripoveduje o slavi mogočnega turjaškega rodu	A
prav gotovo, kako je bilo konjsko kopito ob	kamen.	Pa zopet se je prevaril, ko je poslušal bolj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani