kamen (201-300)

otokih gnezdijo beli orli in bele orlice.	Kamen	je ostal sam.Beli orel in bela orlica se nista	A
nižino, kjer sta iskala hrano za male orliče.	Kamen	pa ni pozabil njune toplote in razgovora o krvi	A
ki pride takrat, kadar se imata dva rada. A	kamen	je bil sam.Večkrat je mislil na belo orlico	A
ugodja. Mati Rodica je opazila, da se njen	kamen	večkrat stresa, čeprav ni bilo ne groma ne strele	A
« »Ali bom res odletel?« je veselo vprašal	kamen.	»Seveda boš odletel!« je rekla mati	A
Saj nisi ptica.	Kamen	si.Zato boš odletel iz mojega naročja, padel	A
življenjska pot.« »V dolino?« se je začudil	kamen	in mu ni bilo preveč prijetno ob tej misli.	A
ni bilo preveč prijetno ob tej misli. »Vsak	kamen	se prej ali slej skotali v dolino,« je mirno	A
Marsikaj bo lahko iz tebe, ko prideš v dolino.	Kamen	je zelo koristen.« Kamen je začudeno	A
Kamen je zelo koristen.«	Kamen	je začudeno poslušal, in nič kaj veselo mu ni	A
Ti kar sam poglej.«	Kamen	se je ozrl v dolino.Tam je bilo res razmetanih	A
da ne bi bil sam,« je sramežljivo odgovoril	kamen.	Čeprav je bil star že sto let, je bil za kameno	A
in rada?« se je začudila gora. »Saj si vendar	kamen,	kako boš imel rad?Imeti rad, se pravi dati.	A
Imeti rad, se pravi dati. A kako naj se	kamen	da?« »Ali se res ne more?« je vprašal	A
kamen da?« »Ali se res ne more?« je vprašal	kamen.	»Hm?« je pomislila gora.	A
Hm?« je pomislila gora. »Samo ena pot je za	kamen,	ki je podobna ljubezni.In ta je, da se razsuje	A
je, če pride v njivo.« »V njivo!« je ponovil	kamen.	Ozrl se je v dolino in zagledal je to njivo.	A
je samo ajda valovila v vetru. In tako se je	kamen	zaljubil v njivo.Zmeraj jo je gledal.	A
zagrmel grom. »Rad bi odletel v dolino,« je rekel	kamen.	»Kaj pa bi rad v dolini?« se je iz temneg	A
svetla strela. »K njivi bi rad šel,« je rekel	kamen.	»Rad jo imam.«	A
stegnila zlato ognjeno roko v razpoko in potisnila	kamen	čez rob. »No, kar teci!« je rekla.	A
pot!« je zagrmel grom. »Hvalaaa!« je zakričal	kamen,	ki je letel s stene v globino.Bilo mu je čudno	A
mi zarase.« »Oprostite,« je žalostno rekel	kamen.	Bilo mu je res hudo, posebno, ker08.doc-1323	A
korenino mi je legel.« »Oprostite,« je rekel	kamen.	»Saj bom šel naprej.«	A
se vendar ustavil.« »Ustavil?« je zahropel	kamen.	Zdaj šele se je zavedel, da leži nepremično in	A
jesen, prišla je zima in prišla je pomlad.	Kamen	je še zmeraj ležal, ves trd in nem.Šele poleti	A
»Ali se ti sanja?« je rekel macesen. »Saj	kamen	ni ranjena žival, da bi vzdihoval.«Pa se je	A
Hudo mi je, ker ne morem do njive,« je rekel	kamen.	»Nikdar nisem videl nobene njive,« je	A
blodorumena, včasih zlata, včasih bela,« je povedal	kamen.	»Ali je drevo?« je vprašala jelka.	A
je rekel macesen. »Saj vidiš, da je trd kot	kamen.	Kakšne neumnosti pa klati.	A
Jelka pa je bila bolj potrpežljiva, pa tudi	kamen	se ji je smilil pa je zato vprašala:	A
rada,« je rekla jelka. »Vidiš, kako je dober	kamen,	ki je nama to povedal.Midva sva srečna, ker	A
Midva sva srečna, ker sva skupaj, drugi pa...«	Kamen	je spet zastokal. »No, nikar ne stokaj	A
sto let.« »Samo sto let!« je veselo vzkliknil	kamen.	»Morda še veliko manj,« je rekla jelka	A
odrasla in dozorela.« »Oprostita,« je rekel	kamen.	»Eh, kaj bi, na tem svetu vsi drug drugemu	A
veje, še bolj sta prepletla svoje korenine.	Kamen	je čutil, kako v njih utriplje sok življenja	A
prišli gozdarji ter posekali jelko in macesen.	Kamen	se je razveselil, a vendar mu je bilo hudo za	A
češarkom, nekoliko večjim pisanim češarkom.	Kamen	pa je bil seveda še dolga leta v gozdu. Najmanj	A
je iz Rodice prišel plaz snega, izruval tudi	kamen	in ga vlekel s sabo po pobočju.Kamen je bil	A
tudi kamen in ga vlekel s sabo po pobočju.	Kamen	je bil seveda nepopisno vesel, ker je šel k	A
suhi zid pod kolovozom pa je v zid vzidal tudi	kamen.	Vendar mu je bilo zdaj lepše kakor v gozdu.	A
Pologar je zid seveda spet pozidal. Ta	kamen	pa je imel srečo, da se je odtrkljal tako daleč	A
nasmehnil, potem pa je začel iztrkavati pipo ob	kamen.	»Nikar ne iztrkavajte pipe ob tisti	A
kamen. »Nikar ne iztrkavajte pipe ob tisti	kamen,	« se je oglasil Srečko, ki se je bil med pripovedovanjem	A
stari mornar spet šel na polog, da bi sedel na	kamen	in mislil svoje misli. Naslonil se je na hrastovo	A
čudovito svež in sladak, potem pa je otrdel kakor	kamen	in če ga je jedel stari oče, je točil sline	A
Lahi pregnali - kraški kamenarji rezali kraški	kamen	v joku in smehu, vse dni od rojstva pa preko	A
obraz in se napil vode. Potem je sedel na svoj	kamen	in si potisnil v usta pest svežega tobaka.Tedaj	A
Skočila je. Priletela je na tisti nesrečni	kamen,	ki se ji zdaj ziblje pod nogami.Padla bo!	A
vendar se ves lahak lahkotno poganja s kamna na	kamen	in se prožno pretika skozi vrbje in jelševje	A
pobere, obriše, poljubi, ga položi na obcestni	kamen	in se z drugimi otroki vred spusti v dir.Gino	A
»Ha, Božena... Še voda	kamen	omehča, pa ne bi dedec babnice!Saj je prav za	A
je nasmehnila - in tisti nasmeh mi je odvalil	kamen	s srca.Saj teta gre z nama prav zato, da bi	A
vidi, je udaril s puško ob tla. Zadel je ob	kamen	in - zagrmelo je. Trideset krogel mu je šlo	A
krivini našel opico ali kozla z rogovi. Pobral je	kamen,	ga trikrat obrnil v roki in že so otroci zavpili	A
koncu pokličite!« je rekel Srečko in sedel na	kamen	nad tolmunom, kjer je voda vrela, da ne bi slišal	A
od samega skušnjavca narejeno kožo! Mlinski	kamen	za vrat!« »Tiho!	A
ga spravil v žep, ne da bi ga prebral. Težek	kamen	se mu je odvalil s srca: torej ga le ne bodo	A
odhajal z doma, je bil to majhen mlin, na en	kamen	za krušno moko.Čepel je ob bregu, jez je bil	A
razširil poslopje in če se bo le dalo, postavil	kamen	za belo moko.Potem bo sezidal betonski jez,	A
domov. Potem je zasul žita v lijak, da ne bi	kamen	tekel prazen, pobral svoje stvari in zbežal.	A
Trst, toda na dnu njegovega srca je ležal težek	kamen,	ki ga še ni mogel prevaliti. Ta kamen	A
težek kamen, ki ga še ni mogel prevaliti. Ta	kamen	je bila Jera.Vsak večer, ko se je vračal iz	A
prišli že jutri, bi človek sedel na obcestni	kamen	in jih lepo lačen počakal.Toda dva dni jih ne	A
sveto verjel, kakor bi mi jih zašepetala mama.	Kamen	se mi je odvalil s srca in počasi sem se pomiril	A
kladivce udarilo po kosi, ali je kosa udarila ob	kamen,	toda moje uho je nenadoma zaslišalo zelo glasno	A
brizgnila kvišku. Ko je Matic zagnal zadnji	kamen,	so vsi hkrati zakričali »Hoooo‐oj!« in se pognali	A
naprej, zakaj v njegovi podzavesti je bil kakor v	kamen	vklesan ukaz, da mora k Loputniku, da mora k	A
na ovinek. Tam je sedel na rob zidu, na svoj	kamen,	ki je na njem sedel že tolikokrat.Spustil je	A
jo videl, kako je počasi skakljala s kamna na	kamen,	se pozibavala na njih in z rokami lovila ravnotežje	A
Star sem ...« Stanetu se odvali	kamen	s srca, ker vidi, da Sova ni ranjen, nato ga	A
obsedel na zidu ter začel tolči s kamnom ob	kamen,	se je Hotejcu zasmilil.Poiskal je nožiček in	A
61 .. . \/ . / »Matic, poišči	kamen!	« je ukazal Luka.»Lep kamen!«	A
»Matic, poišči kamen!« je ukazal Luka. »Lep	kamen!	« »Lep kamen!« je ubogljivo ponovil Matic	A
»Lep kamen!« »Lep	kamen!	« je ubogljivo ponovil Matic in ga tudi takoj	A
ponovil Matic in ga tudi takoj poiskal. Luka je	kamen	položil, kakor je treba, in zlezel iz jame.	A
kjer bodo najprej slovesno položili temeljni	kamen,	nato pa bodo začeli graditi spomenik domovini	A
Ne, kaj takega še niso doživeli.	Kamen	se jim vali s srca, smehljajo se in drug drugega	A
žarkov. Poznal sem vso Skopičnikovo pot, vsak	kamen,	vsak kotlič in vsak tolmun.Povsod je bilo lepo	A
Temnikar si je dal v usta pest tobaka, sedel na	kamen,	se razkoračil nad tolmunčkom, nekajkrat pomlel	A
sem!« Oddahnil sem se in stopil k njemu na	kamen.	»Počakaj, da se vomaet�85mcoy	A
Vsi smo zverine, primojduš da! To, to, to - -	kamen	- - - kamen - - -« se je nenadoma oglasil izza	A
zverine, primojduš da! To, to, to - - kamen - - -	kamen	- - -« se je nenadoma oglasil izza štedilnika	A
njegovem zarjavelem samskem srcu, ki ga je imenoval	kamen,	se je v tistem trenutku tako močno zganilo neko	A
in razmočen. Srednji vek, čas, ko so stavili	kamen	na kamen, da bi jih ubranil pred Turki, je pustil	A
razmočen. Srednji vek, čas, ko so stavili kamen na	kamen,	da bi jih ubranil pred Turki, je pustil v njem	A
tribarvnica, vse njene jasne barve okrog. Košati	kamen	in trebušaste žare notri.Dolga vrsta žar z imeni	A
zrak. Vse drugo je slika, vse drugo je zabrisan	kamen,	na kamniti plošči tu pred očmi, z neznanskim	A
Ali je ob Kokri pri Hojah biričevo glavo ob	kamen	tolkel in za lase ruval in pod vodo potapljal	A
to je res, da sem ob Kokri biričevo glavo ob	kamen	tolkel, ga za lase držal in pod vodo potapljal	A
to so pustili. Zunaj je našel velik, težak	kamen	in z vso silo ga je treščil v podboj vrat, da	A
Kdo ve, katero obalo spet, katero zelenje in	kamen	in vrvenje pristaniškega živžava.Veter hladan	A
vznemirile. Konj je pogledal vanj s svojimi kot	kamen	debelimi neumnimi zrkli.Pustil se je odvezati	A
kipec ali sličico Brezmadežne, vsekakor pa	kamen,	kos lesa ali kak drug pripraven predmet, ki ga	A
kjer se sesuvajo vase mogočni zidovi, rdeči	kamen	nazaj v rdečo zemljo, njihovo stoletno delo	A
zdaj stvar, ki jo vrže navzdol kakor kos lesa,	kamen	ali tisto štrlečo romarsko palico. Gledali	A
deske, kole, okovje in železo za vrata, okrasni	kamen	za podboje; konji in mule vlečejo debla iz gozda	A
stene samostanske celice in splašeno išče izhod,	kamen	modrosti, rešitev, ki ne bi prizadejala nove	A
ki so pravkar odšli, nikoli ni bilo tukaj;	kamen	vržeš v vodo in voda vzvalovi, hip zatem se	A
ki so bili zadovoljni, če jim je kdo daroval	kamen.	Rea pa se je imenovalo neko drugo nenavadno kamenje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani