kamen (501-600)

poedincu, temveč celim narodom, zdaj sem mrtev, sem	kamen,	ki je bil po čudnem naključju zletel s pota	A
in modrosti.“ Molčali smo; na dušo je tiščal	kamen,	občutek osramočenosti, zavest slaboče in nepotrebnosti	A
solzne, a moje srce je težko, kakor bi mi ležal	kamen	v prsih ... Jaz nisem živel; nobenih spominov	A
njim, opotekal se in padal, da se je zasolzil	kamen,	ko je poljubil njegovo čelo.Tako je šel v neusmiljen	A
nosim to svoje novo prijazno življenje kakor	kamen	okoli vratu ...“ Nato je rekel Tone Štefin	A
bi mi bilo to novo prijazno življenje kakor	kamen	okoli vratu ...Pred desetimi ali dvanajstimi leti	A
Ali postelja je bila prazna. Obstala je kakor	kamen	in lica so ji osivela, iz grla pa se ji je izvil	A
ter jo treščila ob zid; padla je na tla kakor	kamen,	še bevsknila ni.Mladiči so bili trije črni,	A
po licih. Zagrebli smo jo v razor; ne križ ne	kamen	ne priča o nji, ki je bila na smrt obsojena	A
ko so jo treščili ob zid, da je cepnila kakor	kamen;	videl obadva gomazeča, pritajeno cvileča črnca	A
malih, bi bilo boljše, da bi mu obesili mlinski	kamen	okoli vratu ter ga potopili v globočino morjá	A
kolobarju in da sem od srca vesel, če pobere	kamen	ter ga zaluči za mano.Njegovo sovraštvo je znamenje	A
Nespametno se mi je zdelo od začetka: zavaliti	kamen	na gomilo svojega življenja in živeti dalje	A
spreletel mraz ter mu je zvrnila na trebuh velik	kamen.	Zibka se je zamajala, topila se je globoko in	A
strah, velik, stopil je k meni, zvrnil mi je	kamen	na trebuh.V očeh je imel sveče, iz ust so mu	A
žalostni samoti, je bilo tudi njegovo srce kakor	kamen	med kamenjem.Bratstvo je vstalo, še zvestejše	A
svetlobo ene same minute, drugim leži na srcu	kamen	iz luže, nobena misel ne more čista izpod njega	A
Počeščena, o Bog, bodi tvoja modrost, ki mi je dala	kamen	namesto kruha, listja namesto cekinov! Prejšnje	A
seješ cekine ljubezni še na trdo cesto, na goli	kamen,	da bo vzklila sijajno, drugim radost, tebi večno	A
tudi streho nad glavo ... ni treba, da bi glodala	kamen	in ležala pod mostom -- čemu bi jokala?“ V	A
treščil, udarila je okrogla glaviča ob oster	kamen	in prikazalo se je nekaj črnega, pricurljala	A
/ . / stran 145 . / s trdo okroglo glavo ob	kamen.	Kakor da bi bil s kladivom, s čudnim okroglim	A
ročniku in se je vrtelo. Ves umazan je bil že	kamen,	dlaka se je mešala s krvjo. Izpustil je in se	A
je in je zamahnil; okrogla glava je bìla ob	kamen	in po kamenu je curljalo, tenek curek krvi je	A
telo; na kupoli se je svetilo, ali bil je bel	kamen;	skozi razbito šipo je sijalo nanj večerno nebo	A
sijalo nanj večerno nebo. Tone je sedel na	kamen,	sključil je život in oprl glavo v dlani.	A
postavo, ubogal jo bom: mladim kruha, starcem	kamen;	zdravim ribo, bolnim kačo; spočitim jajce, trudnim	A
tujec, pa bi izkopal jablan ter jo presadil na	kamen!	...Glejte, čudo prečudno: štirideset let je robotal	A
in bo žel: gospodarju žetev in kruh, Jerneju	kamen;	Jernej bo kosil in Jernej bo mlatil, Jernej	A
otroci. . / . / stran 28 . / Tedaj je prifrčal	kamen,	zadel je Jerneja v koleno. Jernej se	A
Kaj počenjate, ljubi moji?« Pa je prifrčal	kamen	od druge strani, zadel je Jerneja v čeljust	A
porušili bodo to oskrunjeno cerkev, da ne bo	kamen	ostal na kamnu!« Tako je govoril Jernej	A
pravice: in praviš, da ni pravice na svetu;	kamen	so ti dali namesto kruha: in praviš, da ni kruha	A
je bilo, - kakor da bi se bil nasmehnil siv	kamen.	»Kako se ti godi, Rezika?«	A
se je zibala... In ko je zadelo kolo ob velik	kamen	in se je voz zelo zazibal, takrat je zastokalo	A
zamižal pred lučjo, sem treščil ob tla kakor	kamen.	Ko sem se vzbudil, me je bolela glava tako od	A
in zopernaturno. Bilo mi je, da mi leži trd	kamen	v glavi, namesto božje pameti. Molčal sem, sodniki	A
mi je pred očmi, kakor da mi je bil priletel	kamen	na čelo.Najprej nisem vedel, kaj da bi; nato	A
hodi!“ je rekel. ”Saj ni res, da bi bil vesel;	kamen	imaš na srcu!“ Zasmejal sem se, ko mi ni	A
. / stran 227 . / ”Pa dajmo, odplavimo to	kamen!	“ Zakaj res je bil kamen na mojem srcu, velik	A
dajmo, odplavimo to kamen!“ Zakaj res je bil	kamen	na mojem srcu, velik in črn. Brat mi je prigovar	A
Klical sem, moj glas pa je utonil v tišini, kakor	kamen	v vodi. ”Oj mati, mati, mati!“	A
Hitel je trepetajoč, koprneč; pokleknil je na	kamen	pod lino, sklenil roke, nagnil glavo.Drugi so	A
grivama, prhala ter bíla z močnimi kopiti ob	kamen.	Voz je bil nekoliko neroden, staroverski, bolj	A
izginilo, tako nepričakovano in brez spomina, kakor	kamen	ob cesti. Razprostrlo se je pred nama polje	A
bo v vozu boljše ... vsaj kadar se bo kolo ob	kamen	zadelo; se bo zganil zrak!“ Stopil sem v	A
121 . / vsaka nebogljena bilka tam, še vsak	kamen	jo poje.Potrto srce posluša edinole svojo bolečino	A
angelske bi ne slišalo. Veselo poglejva, pa nama še	kamen	zapoje, nama še smrt zagode!“ Obzorje, razmakni	A
lačen sem bil, kruha sem prosil in so mi dali	kamen,	ribe sem prosil in so mi dali gada, jajca sem	A
petelin!“ Hudo se je razjezila Meta in je pobrala	kamen.	”Da boš coprnico videl!“	A
coprnico videl!“ . / . / stran 130 . / Ampak	kamen	je priletel tako čudno, pač dvajset klafter	A
čista je bila, da se je svetil vsak drobni	kamen	na dnu.Jure se je sklonil, privzdignil je kamen	A
na dnu. Jure se je sklonil, privzdignil je	kamen	in je ugledal raka; obstrmel je, toda vzkliknil	A
Priletela je prešerna beseda, priletel je oster	kamen.	”Petelin!	A
stopil v vodo varno in oprezno in je privzdignil	kamen.	”Kaj si še tukaj?	A
visela tam in so ga pozdravljala. Pobral je	kamen,	meril je dobro in je zalučil.Zamolklo je padlo	A
sta. Butaj ob soseda, kdorkoli je, nepremičen	kamen,	ali bežna misel, drevo, žival, ali človek; zdrobiš	A
morala biti smrt prenovljenje, vstajenje; še	kamen	na ledini razpada in se preraja v dežju in soncu	A
Niti žival tako ne živi, niti drevo ne, še	kamen	ne. Treba je, da bodi rod od dne do dne, od	A
ali život mu je silil k tlom, kakor da je imel	kamen	privezan okoli vratu. ”Če je treba, da spim	A
so vzdihovali tako milo in ganljivo, da bi se	kamen	razjokal. Zgodilo se je mnogokdaj, da se	A
Elijevi krčmi so bila okna še svetla. Sedel je na	kamen	ob klancu in je oprl glavo ob dlan. Strmel	A
se opotekel. Mačica je bušila kakor zalučen	kamen	naravnost v zastor in izginila skozi odprto	A
koga pri sebi, da bi se znesel nad njim. Vsak	kamen,	ob katerega je slučajno zadel z nogo, ga je	A
je bil zapovedal, da naj pojo, da naj klešejo	kamen,	mažejo platno?... Narod?	A
očem; nato skozi zaseko, skozi dolgo, v črni	kamen	izklesano rakev, ki bi bila preozka za njen	A
Zakopali so preteklost in so zavalili nanjo težek	kamen.	V prijazni družbi boš počival, blagi gospod Valentin	A
Kedaj in kako bi dolg poplačal?	Kamen	bi zdrčal, sredi klanca bi bila že skala. Treba	A
vodo, ali utoniti neče. Dvakrat že sem vrgel	kamen	dol, svetnik pa se je zazibal in preobrnil in	A
To je bila tista pot. Vsak	kamen	je še ležal kakor prej, zdelo se ji je skoro	A
počasi, konja sta se penila, bila sta s kopiti ob	kamen	ter se priklanjala globoko in sunkoma z debelima	A
je napotila v hrib. V prsih je ležal težák	kamen	in jo je tiščal k tlom, tako da je bil život	A
početje, temveč da te je ranil in udaril, kakor	kamen	izza plota. Krivici, ki si jo sam užival za	A
sočno marelico! - Bilo mu je, kot da bi imel	kamen	v želodcu: in ta kamen se je prevračal, poskočil	A
mu je, kot da bi imel kamen v želodcu: in ta	kamen	se je prevračal, poskočil je ob vsakem koraku	A
poskočil je ob vsakem koraku. Zeló težak je bil ta	kamen,	- in zdelo se mu je, da mu sesá krí iz rok,	A
oglasili v veži koraki. Lačen je bil, težak	kamen	mu je ležal v želodcu in se je prevračal...Žlice	A
in brevirjem, strašna, neizmerna pot, težek	kamen	v želodcu...Da bi človek umrl.	A
bilo nobenega človeka razen stražnikov. Kakor	kamen	je legla skrivnost na Markovo srce.Tako bi stal	A
očeta, ne matere, na to cesto postavljen, kakor	kamen	in kakor z veje list?- Kdorkoli, Bog ti bo milosten	A
božično luč!“ Niso bili domovi tam, temveč	kamen	je bil ob kamnu - kantoni kraj cesarske ceste	A
Nekdo; kaj vem kdo - tu ali tam stoji njegov	kamen	ob oglu, Bog mu ga blagoslovi - ta nas je spomnil	A
hrepenelo, enega izmed njih pa smo postavili na	kamen,	da priča poznim rodovom, kdo da smo bili in	A
vse solzne, strmele so na puste laze, na goli	kamen.	In slišal je Kurent njih pesem: ”Še zadnjikrat	A
se je zgrudil, udaril se je s čelom na sivi	kamen.	”Zemljica, zemljica, mati!	A
Zemljica, zemljica, mati! Če nimaš kruha, daj mi	kamen;	še ob kamnu bom prepeval!“ * Tisto	A
umrl, je padal na tla v čisto ravni črti, kakor	kamen.	Natanko pa sem razločil, da so oni na vrhu vztrepetav	A
kolenih je pridrsalo. Nato pa je kar udarilo ob	kamen,	udarilo enkrat, udarilo dvakrat, in obležalo	A
je pomislil. ”Hana moli v cerkvi in poljubuje	kamen	... naj moli in poljubuje do zore!“ Stopil	A
moči, če popotnik z babjimi solzami škropi vsak	kamen,	ob katerega se spotakne?...	A
podobo moje glave so lili v mavec in klesali v	kamen,	lahko bi napravila bogato in lepo razstavo.	A
svojega življenja. V ozadji je ležal podolgast	kamen,	ki mu je služil podnevi namesto stola, po noči	A
je kriknila Milena in se zgrudila na mrzli	kamen.	III	A
so se bleščale gole noge, sijajno bele kakor	kamen.	V desnici je nosila polno skodelico, široki rokav	A
dražilo vse, kar je videl in slišal in srečal:	kamen	na cesti, prevelik klobuk na glavi neznane ženske	A
je trdo in brez zvoka, kakor da je bil padel	kamen	na tla. ”Kje je pokopališče?“	A
ženi, pa bi bilo bolje, da bi si obesil mlinski	kamen	okoli vratu ter se potopil v globočino morja	A
Lehko je orati mehko grudo, težko nerodoviten	kamen.	“ Zašel je z velike ceste po strmem klancu	A
steza, lesena brv je bila položena čez vodo; v	kamen	je bila zasekana klop. Kačur je sedel in	A
Voda je bila mirna, kakor učarana v prozoren	kamen;	vrbe se niso genile, strmele so molče v svojo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani