Onostran veže je odprla duri, gospod župan je vstopil, za njim se je v zadregi noter zmuznila Julka ‒ toda z nadučiteljem vred je ostala kar pri durih. V beli postelji je ležal Janko, bil je bled, glavo je imel zavezano, oči pa so jasno in veselo gledale župana, ki se je prijazno dotaknil bolnikove roke. Župana je tiščalo v grlu, smilil se mu je mladenič, smilil pa se je tudi sam sebi, da je v takem položaju.