Hotel je govoriti možate, naklonjene besede, toda vse, kar je spravil iz ust, je bilo: »Dobro, dobro ‒ Janko!« Janko je odgovoril: »Hvala, hvala!« oči pa so mu uhajale tja proti durim in milo vabečemu njegovemu pogledu se je vdala Čopka in stopila je k postelji. Janko ji je nudil svojo bledo roko, rahlo jo je stisnila ‒ rdeča je bila ko mak in pogledovala je Janka in pogledovala je očeta. In ko sta se z Jankom držala za roki, je položil od razburjenja nemi oče župan še svojo šapo na njuni roki in nič ni rekel in Janku sta zardeli lici, prijel je županovo šapo in jo poljubil.