dvoje (201-300)

Iztokov se je vzpel in zacepetal. Srečalo se je	dvoje	strašnih pogledov iz oči dveh junakov. »Umri	A
konjem v Tunjuša, ga zgrabil z rokami v bok in	dvoje	trupel se je zvalilo iz sedel na travo, dvoje	A
dvoje trupel se je zvalilo iz sedel na travo,	dvoje	konj je brez jezdecev zakopitljalo v stepo.	A
je vzkliknil Rado in stisnil Iztoku roko.	Dvoje	junaških src se je v tem hipu vznemirilo v krepkih	A
ne ljubi, pa je nujno.« In narekoval ji je	dvoje	kupčijskih pisem v jeziku, ki je bil mešanica	A
»Kadar je neprimerna, res ne.« »Samo	dvoje	vprašanj imam.« »Kar ustreli.«	A
bo povrnjeno. Tako srečna boš, živela boš za	dvoje,	za troje, za deset življenj ...In zdaj zbogom	A
kje pokaže z njo; marljivost in krotkost, to	dvoje	pa pride zdaj, ko sta oba že malo v letih, po	A
otroške družbe. Teta zdaj nič več ni bila sama,	dvoje	mladih, zaupljivo vdanih bitij se jo je tesno	A
škropljenje, kakor predpisuje vrtnarska umetnost.	Dvoje	enakih kadi se je bahatilo tudi na prvi in drugi	A
se je še stopnjevala, ko je zažarelo na vejah	dvoje	ali troje živobarvnih lampijonov in je pridrsela	A
ni vedel kaj ... Dokler ni zasijalo pred njim	dvoje	sonc, ne, dvoje rjavih oči, ki so se nemo upirale	A
Dokler ni zasijalo pred njim dvoje sonc, ne,	dvoje	rjavih oči, ki so se nemo upirale vanj in jih	A
vrata. Med krikom in vikom so od nekod privlekli	dvoje	lestev, pristavili jih k zidu in že je ogromna	A
podóbnem koščku sesušene ilovice, je mežikalo	dvoje	drobnih, zelenih očesc. ”Ti ljubček moj,	A
”Ničesar ni.“ ”Kakor bi se zasvetilo	dvoje	plavih oči in gledalo v sobo.“ ”Jaz jih ne	A
Pri oknu nasproti hiše je gledalo na ulico	dvoje	lepih, belih obrazkov; -- velike plave očí in	A
očesca pa so se svetila izza trepalnic, kakor	dvoje	zlatih bucik. To je bil Simon Stríj, Anastazijev	A
solidno in premišljeno, v levi roki je držal	dvoje	rjavih glacé rokavic.Anastazij se je nasmehnil	A
polzakrito pod odejo. In ustna so se smehljala in	dvoje	jasnih zvezd se je ozrlo vanj. ”Anastazij	A
je ogrnil in izza plahte je gledalo samo še	dvoje	kosmatih ušes, dvoje krivenčastih nog in zadaj	A
plahte je gledalo samo še dvoje kosmatih ušes,	dvoje	krivenčastih nog in zadaj skromen repek.	A
polici si je bil pripravil pošten kos kruha in	dvoje	lepih klobas za nedeljsko južino - zdaj ni bilo	A
Tam je Aleš pokleknil in pomolil v naglici	dvoje	ali troje očenašev, da bi se potolažil ter krenil	A
koraki. Kaj bi se ne zatajevali, ko roma tam	dvoje	ljudi tako tesno objetih, da bi človek od daleč	A
hitro in nemirno, kakor da bi se prikazovalo	dvoje	drobnih miši izza špranje. Brez velikega	A
kristjani samo glavo in komaj še ovratnik ter	dvoje	tenkih belih rok, ki sta se časih prikazali	A
in strog, - iz velega, vse razoranega obraza	dvoje	tenkih plamenov, vero oznanjujočih. ”Kaj	A
Ob kosilu je popil Aleš v krčmi pod cerkvijo	dvoje	kozarcev vina in se je nekoliko utolažil.	A
nagajaj!“ je vzkliknil jezen in se je okrenil.	Dvoje	oči se je svetilo iz temè. ”Kaj pa se potepaš	A
ni bilo greha! Če se zbližuje s čistim srcem	dvoje	krščanskih in pobožnih ljudi, je svetnikom le	A
bil obžarjeni obraz, iz njega pa je gledalo	dvoje	oči, tako velikih, temnih in očitajočih, kakor	A
ležala na tleh. V drugi, večji izbi je stanovalo	dvoje	družin; tudi tam so spali večinoma na tleh;	A
ki je bil truden, je stopil v žganjarnico.	Dvoje	gostov je bilo tam, obadva sta bila že pijana	A
komaj za pol sežnja nad pragom, se je prikazalo	dvoje	oči.Dvoje oči, kakor jih je videla Francka samo	A
sežnja nad pragom, se je prikazalo dvoje oči.	Dvoje	oči, kakor jih je videla Francka samo nekoč	A
skozi vrt po pesku. Pogledam oprezno izza meje -	dvoje	jih je bilo, moški in ženska; počasi sta šla	A
zmerom, da bi ne videl več človeku v obraz.	Dvoje	senc je hušknilo mimo.Traven se ni oglasil	A
zletele so jadrno -- z vihrajočimi grivami	dvoje	belcev preko ravni. V Ameriko, čudežno deželo	A
v suhem, sivopoltem obrazu, pod silnim čelom	dvoje	vodenih, plahih oči.Ne otrok, ne fant, ne starec	A
obrvi, ki so visele čeznje goste in dolge, kakor	dvoje	temnih brad.Na glavi je imel kosmato kučmo,	A
izza tenkih, izpitih usten se je kazalo samo še	dvoje	črnih zob. Njegov glas je bil nekako boječ	A
je moral v hudi naglici. Svojo nosečo ženo,	dvoje	otrok in nekaj revščine je naložil v velik,	A
razmaknil vejevje nad njima, se je zasvetilo v soncu	dvoje	belih cvetov, dvoje mladih, veselih, žarečih	A
se je zasvetilo v soncu dvoje belih cvetov,	dvoje	mladih, veselih, žarečih obrazov. ”Daj mi	A
otroški obraz. Droben je bil, zelo ozek in bel in	dvoje	velikih oči je sijalo iz njega, dvoje globokih	A
bel in dvoje velikih oči je sijalo iz njega,	dvoje	globokih jezer, v katerih se je trepetaje ogledovalo	A
nanj, izdajalca, tako čisto in zaupljivo, kakor	dvoje	nebeških angelov - snov!Vdane ustnice, toplote	A
bil oženil, umiril se in umeril, pridobil si	dvoje	lepih otrok, ”postavil si domače ognjišče,“	A
nekdaj o najlepšem večeru svojega življenja.	Dvoje	velikih, boječih, sentimentalnih oči je gledalo	A
ljudi iz vasi, vsi že napravljeni na odhod, in	dvoje	deklet, - natakarici ali dekli; stopili sta	A
	DVOJE	SREČNIH LJUDI I Marijan Mahan,	A
prisrčno in vse mesto je reklo in hvalilo: ”	Dvoje	srečnih ljudi!“ Kmalu po svatbi sem ga srečal	A
kamna izklesana, lasje in brki črn mramor, oči	dvoje	ametistov.Njegove roke so bile nežne in bele	A
ležal v izbi, ki je bila gola kakor skedenj;	dvoje	sveč mu je gorelo.Prav res je bil v obraz teman	A
trudna zadremlje žalost. Pogledalo je name	dvoje	temnih oči in tenke ustnice so se nasmehnile	A
podoba; v motnorumeni les je bilo izkopanih	dvoje	velikih, globokih jam. Komaj se je zgenila,	A
ga še ni videla ta žalostna, prašna ulica.	Dvoje	črnih konj je peljalo voz, ob vozu so stopali	A
imel je rumeno židano dlako in bel smrček.	Dvoje	nebogljencev smo dali še tisti dan otrokom,	A
cvileč in šepajoč spustil v beg. Ostalo nam je	dvoje	bratov; ker je bil rumenec v svoji zgodnji mladosti	A
napol obrit, zoprn človek v obnošeni obleki in	dvoje	žensk.Šatorili so v gostilnici, ki je bila tisti	A
zobe, dasi še ni bil večerjal. Učitelj strmí na	dvoje	parov iksastih nog in stisne ustnice, kadar	A
bila dva advokata sprla zaradi neke ženske; za	dvoje	novih strank pa je bilo premalo ljudi. Pričela	A
poskušnjo in da bi malo podrezali, ampak ovir je	dvoje:	prvič so ljudjé preveliki pijanci in drugič	A
razstavil sem lani sliko, ponižno majhno sliko,	dvoje	ponižnih bréz v večernem soncu.In pride debel	A
stopnice. Pod stopnicami, v somraku, se je zibalo	dvoje	senc, spajalo se v eno.Zasmejal se je zvonek	A
Gruča ljudi se je usula iz veže; pridrvilo se je	dvoje	parkljev v dolgih kožuhih, z rožljajočimi verigami	A
na podobi v temnem okvirju se je poljubljalo	dvoje	zaljubljencev. Ti moj prijazni, ljubeznivi	A
rdeč in še bolj svetel, oči pa so gledale kakor	dvoje	ubogih, neumnih, splašenih živalic ... Nekaj	A
in bal se je on -- česa? Sedela sva tam kakor	dvoje	grešnikov, ki sta grešila pred davnim časom	A
s takim srditim glasom, kakor da bi zmerjal	dvoje	nemarnih šolarjev, ki sta bila uro zamudila	A
ali zacvilil. Bilo je, kakor da se je odprlo	dvoje	okenc v nebesa.Mati se je nasmehnila, da se	A
in krvava kepa, iz te kepe je široko strmelo	dvoje	belih oči.V roki je držal nekaj, kar od daleč	A
procesija, kakršne Lenart še nikoli ni videl.	Dvoje	čokatih, golorokih ljudi, mesarjev pač, je gnalo	A
ozrla, ali bi izpregovorila, ali bi molčala;	dvoje	majhnih rdečih peg se je prikazalo na tenkih	A
sliši pritajen, brezsramen smeh, da gleda nanj	dvoje	belih oči, kalnih od greha.Prestrašen je hitel	A
dalje, ozrl se je; še zmerom so gledale nanj,	dvoje	svetlih, zelenih kuščarjev. ”Še tá vé, še	A
plevelu na njivi, kadar ga počeše veter. Videl je	dvoje	nastežaj odprtih oči, v teh očeh pa je bilo	A
poznale, je bilo od začetka do konca stisnjeno med	dvoje	umazanih platnic.Lenart je zalučil knjige stran	A
bingljajočim čopom; prinesel je veliko steklenico in	dvoje	čašic. ”Pokusite!“	A
velikimi svetlimi očmi, mu je gledalo naproti	dvoje	velikih svetlih oči.Tam je čepelo na kupoli	A
njegove oči, videle so kakor podnevi; kakor	dvoje	luči so bile njegove oči in so razsvetlile noč	A
vendar je videl vse naokoli, kakor da bi bile	dvoje	svetlih luči njegove oči. Poslušal je	A
iztegnil bi roko in posegel tja. Svetilo se je	dvoje	velikih oči in oči so gledale naravnost nanj	A
Človek, ki je oženjen, ki ima ugledno službo in	dvoje	podbradkov, mora zakleniti duri in zastreti	A
bil v ohlapen črn plašč, izpod tega je gledalo	dvoje	zelo dolgih in tenkih nog; v roki, ki je bila	A
mesa, namesto oči je bilo izkopanih v lobanjo	dvoje	globokih jam, dolgi, ostri zobje so se režali	A
izpod slamnika z veselimi, ljubečimi očmi -	dvoje	čistih plavic, utrganih na sončnem polju.	A
Pozno pod noč sem sameval v dremotni kavarni; le	dvoje,	troje svetilk je še gorelo; postrežniki so spali	A
omamilo, še predno ga je k ustnam nastavil;	dvoje	ozkih rdečih peg se mu je prikazalo na licih	A
hrupoma usula v kavarno. Pet ali šest jih je bilo,	dvoje	žensk med njimi. ”Kje je Vavra? Vavra je	A
Molči, hlapec! Nisem pokopal enega gospodarja,	dvoje	sem jih pokopal!Dol!«	A
bela krčma se je zasvetila ob cesti. Samo	dvoje	gostov je bilo v krčmi: mlad kmet, ki je Bogu	A
Jernejem. Izba je bila pusta; miza je bila tam,	dvoje	nizkih postelj, širokim klopem podobnih; stene	A
ceste, kakor da bi se bilo srečalo in zagozdilo	dvoje	večnih procesij.Koga bi vprašal, kako bi vprašal	A
deviške prsi... Za njó, v temnem ozadju, je prežalo	dvoje	divjih obrazov. Šli sta dalje, hodniki	A
Soba je bila velika, čisto bela.	Dvoje	oken je segalo od stropa skoro do tal, zagrnjeni	A
Rezika, tretja Rezika, zakaj bilo jih je še	dvoje;	služila je vsem, nosila jim je na postelje kavo	A
kanarček, kadar je prišel Rezikin oče. To je bilo	dvoje	silnih, težkih, črnih rok, dvoje lopat, ki sta	A
To je bilo dvoje silnih, težkih, črnih rok,	dvoje	lopat, ki sta bili ustvarjeni pač za samo ubijanje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani